Jedro

Ker lastni dohodek, ki ga prejema tožnica (pokojnina), presega minimalni dohodek, tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči. V času odločanja prvostopnega organa je imela tožnica prihranke na bančnem računu. Prostemu preudarku CSD je prepuščeno, ali bo te prihranke upošteval pri določitvi minimalnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Tožničini prihranki so presegali znesek 500,00 EUR, kar pomeni, da jih je tožena stranka utemeljeno upoštevala pri določitvi lastnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. V primeru, da je kasneje prišlo do spremembe na bančnem računu, torej do znižanja lastnega dohodka, pa ima tožnica možnost, da ponovno uveljavlja priznanje pravice do varstvenega dodatka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 7. 2012 je odpravilo. Odločbo Republike Slovenije, Centra za socialno delo A., št. … z dne 6. 3. 2012 pa je v prvem odstavku izreka spremenilo tako, da se datum 1. 1. 2012 nadomesti z datumom 31. 3. 2012. V ostalem ostane odločba z dne 6. 3. 2012 v veljavi (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da je tožnica upravičena do varstvenega dodatka v višini 86,07 EUR mesečno, ki ga je dolžna tožena stranka izplačati od 1. 1. 2012 dalje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da je tožnica upravičena do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev s strani tožene stranke od 1. 1. 2012 dalje, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 66,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (III. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je materialnopravno napačna ugotovitev sodišča, da med strankama sploh ni sporno, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, ker njen lastni dohodek (363,73 EUR) presega minimalni dohodek (260,00 EUR). Že v tožbi je navedla, da je tožena stranka v svoji odločbi pravilno ugotovila minimalni dohodek tožnice za varstveni dodatek, ki znaša 449,80 EUR oziroma 1,773 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Na podlagi 51. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) je tožnica upravičena do varstvenega dodatka v višini razlike med njenim minimalnim dohodkom za varstveni dodatek (449,80 EUR) in njenim lastnim dohodkom (363,73 EUR), kar znaša 86,07 EUR mesečno. Edini upoštevni cenzus za pridobitev varstvenega dodatka za tožnico tako znaša 449,80 EUR. Presojanje pogojev za pridobitev varstvenega dodatka po 30. členu ZSVarPre za tožnico ne pride v poštev, saj tožnica ne spada v skupino tistih upravičencev za pridobitev varstvenega dodatka, ki so upravičeni do denarne socialne pomoči oziroma bi lahko bili upravičeni do denarne socialne pomoči. Tožnica spada v drugo skupino upravičencev do varstvenega dodatka. Gre za upravičence, katerih lastni dohodek (pokojnina) presega cenzus za pridobitev denarne socialne pomoči, ne presega pa cenzusa za varstveni dodatek. Tožnica je samska oseba z lastnim dohodkom (pokojnino), zato se višina njenega varstvenega dodatka določi v višini razlike med minimalnim dohodkom za varstveni dodatek (449,80 EUR) in lastnim dohodkom (363,73 EUR), kar znaša 86,07 EUR mesečno. Kar se tiče tožničinih prihrankov na banki v znesku 1.155,52 EUR pa se tožnica nikakor ne strinja z navedbami sodišča, da je tožena stranka pravilno uporabila prosti preudarek, ko je ugotovila, da bo lahko tožnica prihranke uporabila za lastno preživetje. Navedeni prihranki namreč tožnici niso mogli zagotavljati preživetja. Tožnica je ves denar dvignila iz računa, s tem da prihrankov na bančnem računu ni potrošila za preživljanje, pač pa za nabavo novih zaves, kar je izkazano tudi z računi, s tem da je bil prvi račun izdan dne 12. 4. 2012, zadnji pa dne 28. 6. 2012. Zavese so bile dotrajane in niso zagotavljale nobene zasebnosti. Pravica do zasebnosti pa je varovana celo z Ustavo RS. Tudi glede samega datuma, na katerega bi bilo potrebno presojati obstoj prihrankov, tožnica meni, da so ugotovitve sodišča napačne. Po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) ni odločilno dejansko stanje ob vložitvi vloge, temveč dejansko stanje ob odločanju organa. V ta namen lahko organ (tako prvostopni kot drugostopni), ki odloča, med postopkom ves čas ugotavlja dejansko stanje in izvaja dokaze o vseh dejstvih in sicer vse do dokončnosti odločbe. Obstoj prihrankov je torej potrebno presojati na dan, ki je najbližje datumu odločitve organa druge stopnje, to pa je 29. 6. 2012. Tedaj je tožnica imela na računu 5,23 EUR prihrankov. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožničinemu tožbenemu zahtevku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožbo je vložila tudi tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v roku 3 mesecev o začetku uporabe ZSVarPre, ki se je začel uporabljati 1. 1. 2012 po uradni dolžnosti ugotavljala, ali tožnica, ki je bila prejemnica varstvenega dodatka, izpolnjuje pogoje za preoblikovanje njenih pravic v pravice do socialnovarstvenih prejemkov (prvi odstavek 68. člena v povezavi z 82. členom ZSVarPre). V postopku je prvostopenjski organ razveljavil odločbo ZPIZ-a št. ... z dne 1. 1. 2012. Podlaga za razveljavitev je podana v drugem odstavku 68. člena ZSVarPre. Poleg tega, da zakon izrecno predpisuje razveljavitev odločbe, določa tudi časovno točko, v kateri mora priznati ustrezno pravico do socialnovarstvenih prejemkov in sicer z dnem začetka uporabe tega zakona, to je s 1. 1. 2012. Če upravičenec ne izpolnjuje pogojev za pridobitev socialnovarstvenih prejemkov, pa se mu prav tako s 1. 1. 2012 razveljavi odločba. Po mnenju tožene stranke se določba četrtega odstavka 68. člena ZSVarPre navezuje na 1. 1. 2012. Tako ZSVarPre kot tudi Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev določata poseben upravni postopek, ki odstopa od ZUP-a, to pa zaradi pravic, ki se neprestano spreminjajo, predvsem kadar gre za pravice, ki se dodeljujejo za daljše časovno obdobje. Tako lahko upravičenec, ki je izpolnjeval pogoje za pridobitev socialnovarstvenih pravic, pogojev ne izpolnjuje več, kar pa ima za posledico, da CSD odločbe razveljavi tudi za nazaj ter pod drugimi pogoji določi morebitne nove pravice. Tožena stranka tudi nasprotuje odmeri stroškov postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in odloči, da mora vsaka stranka kriti svoje stroške postopka.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava, tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 7. 2012, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice, vloženo zoper prvostopenjsko odločbo CSD, št. ... z dne 6. 3. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ odločbo ZPIZ št. ... z dne 12. 4. 2005 razveljavil s 1. 1. 2012. Nadalje je odločil, da tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči, prav tako do varstvenega dodatka ter do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

K pritožbi tožnice: Pritožbeno sodišče je glede na to, da je tožnica delno uspela v sporu (I. točka izreka izpodbijane sodbe), skladno s prvim odstavkom 350. člena ZPP sodbo presodilo v tistem delu, v katerem tožnica ni zmagala v sporu.

V zadevi je bilo najprej odprto vprašanje, ali je tožnica upravičena do denarne socialne pomoči. ZSVarPre v 6. členu določa, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, določen s tem zakonom, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Do denarne socialne pomoči so upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitve in olajšav po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Prejemnik ali prejemnica denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka ne more biti v ugodnejšem socialnem položaju od tistega, ki si sredstva za preživetje zagotavlja z delom ali na podlagi pravic iz dela.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica samska oseba, da je bila na dan 1. 1. 2012 upravičena do varstvenega dodatka na podlagi odločbe ZPIZ, da je upokojenka in da je v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve vloge prejela periodične dohodke (pokojnino) v višini 363,73 EUR povprečno mesečno. Na dan 1. 12. 2011 je imela na bančnem računu prihranke v višini 1.155,52 EUR.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnica ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči. Način določitve denarne socialne pomoči je urejen v 30. členu ZSVarPre. V drugem odstavku navedenega člena je določeno, da višina denarne socialne pomoči za druge upravičence (torej za tiste, ki imajo lastni dohodek po tem zakonu) se določi kot razlika med minimalnim dohodkom, ki pripada upravičencu in njegovim lastnim dohodkom, ugotovljenim na način, ki ga določa ta zakon. V predmetni zadevi je že tožena stranka, enako tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša višina osnovnega zneska minimalnega dohodka v letu 2012 260,00 EUR. Tožničin lastni dohodek (pokojnina) pa je znašala 363,73 EUR mesečno. Ker lastni dohodek, ki ga prejema tožnica, presega minimalni dohodek, tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči. Glede pravice do varstvenega dodatka pa ZSVarPre v 7. členu določa, da so do varstvenega dodatka upravičene osebe, ki so trajno nezaposljive ali trajno nezmožne za delo ali starejše od 63 let ženske oziroma 65 let moški in so upravičene do denarne socialne pomoči oziroma bi do nje lahko bile upravičene ali katerih lastni dohodek oziroma lastni dohodek družine, ugotovljene na način kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, presega višino njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine, ugotovljenega na način, kot velja za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu, ne presega pa višine njihovega minimalnega dohodka oziroma seštevka minimalnih dohodkov posameznih družinskih članov družine za varstveni dodatek ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Ker tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, kar nenazadnje ugotavlja sama že v pritožbi, je v tem primeru glede priznane pravice do varstvenega dodatka potrebno uporabiti drugi odstavek 49. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da imajo zaradi zagotovitve socialne varnosti pravico do varstvenega dodatka osebe, katerih lastni dohodek ne presega 0,73 osnovnega zneska minimalnega dohodka za samsko osebo. Tako višina minimalnega dohodka za ugotavljanje pravice do varstvenega dodatka znaša 449,80 EUR, kar med strankama ni sporno. Prav tako ni sporno, da je imela tožnica iz naslova pokojnine dohodke v višini 363,73 EUR mesečno. Sporno pa je, ali se pri ugotavljanju njenega lastnega dohodka upoštevajo tudi prihranki, ki jih je imela tožnica na dan 1. 12. 2011 na bančnem računu v višini 1.155,52 EUR. Glede upoštevanja prihrankov je potrebno izhajati iz določbe 52. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da se pri presoji upravičenosti do varstvenega dodatka v zvezi z ugotavljanjem družine oziroma družinskih članov, lastnega dohodka, upoštevanjem premoženja in prihrankov, dodeljevanjem, izplačevanjem in povečanjem varstvenega dodatka za dodatek za pomoč in postrežbo, spremembo okoliščin, uskladitvijo višine dodeljenega varstvenega dodatka, zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, katere lastnik je upravičenec do varstvenega dodatka v korist Republike Slovenije, pristojnostjo organa, ugotavljanjem razlogov za nedodelitev oziroma neupravičenost ter neupravičenim prejetjem varstvenega dodatka, smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za ugotavljanje upravičenosti do denarne socialne pomoči po tem zakonu. Ne glede na prvi odstavek navedenega člena pa je v drugem odstavku določeno, da se pri presoji ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka samske osebe ali družine ne upoštevajo prihranki v višini treh minimalnih dohodkov, ki pripada upravičencu oziroma seštevka minimalnih dohodkov, ki pripadajo posameznim upravičencem oziroma družinskim članom, ugotovljenih na način iz 26. člena tega zakona. Navedena določba odkazuje na uporabo 31. člena, kjer je določeno, da CSD lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku samski osebi ali družini, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen, ker ima prihranke, ki omogočajo preživetje (samska oseba v višini nad 500,00 EUR in družina v višini nad 1.500,00 EUR) oziroma premoženje, ki se upošteva po tem zakonu, ki ne dosega višine prihrankov ali vrednosti premoženja iz 27. člena tega zakona.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je potrebno pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati dejansko stanje, kakršno naj bi bilo podano v času izdaje drugostopenjske odločbe, torej dokončne odločbe. Za presojo je bistveno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času vložitve vloge oziroma do odločanja prvostopenjskega organa. Za rešitev stvari je namreč pomembno tisto dejansko stanje, ki obstoji ob izdaji odločbe prve stopnje oziroma na dan, s katerim stranka uveljavlja, da je pridobila določeno pravico oziroma dan, s katerim ji je treba naložiti določeno obveznost ali zmanjšati že priznano pravico. Kasnejša sprememba dejanskega stanja lahko vpliva le na rešitev stvari v novem postopku (tako tudi dr. Vilko Androjna, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana 1985). V času odločanja prvostopnega organa je imela tožnica prihranke na bančnem računu v višini 1.155,52 EUR. Prostemu preudarku CSD je prepuščeno, ali bo te prihranke upošteval pri določitvi minimalnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. Upoštevaje že citirane določbe ZSVarPre so tožničini prihranki presegali znesek 500,00 EUR, kar pomeni, da jih je tožena stranka utemeljeno upoštevala pri določitvi lastnega dohodka za pridobitev pravice do varstvenega dodatka. V primeru, da je kasneje prišlo do spremembe na bančnem računu, torej do znižanja lastnega dohodka, pa ima tožnica možnost, da ponovno uveljavlja priznanje pravice do varstvenega dodatka. Sklicevanje tožnice v pritožbi, da je zneske porabila za nakup zaves, pa za rešitev sporne zadeve ni relevantno, kajti te zneske je porabila že po izdaji prvostopenjske odločbe tožene stranke, kar pomeni, da gre za novo dejstvo, ki na odločitev v sporni zadevi nima nobenega vpliva.

K pritožbi tožene stranke: Tožena stranka je po uradni dolžnosti začela postopek v zvezi z ugotavljanjem pogojev, ali prejemniki varstvenega dodatka izpolnjujejo pogoje za preoblikovanje njihovih pravic v pravice do socialnovarstvenih prejemkov po določbah ZSVarPre (prvi odstavek 68. člena). Res je, da je v drugem odstavku istega člena določeno, da v postopku, izvedenem po prejšnjem odstavku izda CSD odločbo, s katero razveljavi odločbo o priznanju pravice do varstvenega dodatka oziroma pravice do državne pokojnine. Če upravičenec izpolnjuje pogoje za pridobitev socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu, mu z isto odločbo z začetkom uporabe tega zakona prizna ustrezno pravico do socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu, v nasprotnem primeru pa odloči, da ne izpolnjuje pogojev za pridobitev socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu. Vendar pa je pri vprašanju, koliko časa je upravičenec, ki več ne izpolnjuje pogojev po določbah ZSVarPre, še upravičen do prejemanja dajatev, ki so mu bili priznani pred uveljavitvijo ZSVarPre bistvena določba četrtega odstavka 68. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da upravičencem, ki so na dan začetka uporabe tega zakona upravičeni do državne pokojnine ali do varstvenega dodatka, se te pravice izplačujejo do zadnjega dne v mesecu, v katerem je izdana nova odločba o upravičenosti ali neupravičenosti do socialnovarstvenih prejemkov po tem zakonu. V spornem primeru je bila prvostopenjska odločba izdana dne 6. 3. 2012, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje, upoštevaje četrti odstavek 68. člena ZSVarPre pravilno določilo, da se tožnici varstveni dodatek izplačuje do 31. 3. 2012, torej do zadnjega dne v mesecu, v katerem je bila izdana nova odločba.

Ker je tožnica delno uspela v sporu, je sodišče tudi pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti del stroškov in sicer upoštevaje uspeh v predmetnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi tožnice in pa tožene stranke kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.