Jedro

Tožena stranka bi morala pri odločanju o vračanju premoženja Hranilnice in posojilnice upoštevati tudi Zakon o ureditvi in delovanju kreditnega sistema in Uredbo o likvidaciji kreditnih zadrug.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 7.12.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v prvem delu ugodila pritožbi tožeče stranke zoper sklep Upravne enote C. z dne 3.5.1995 in črtala besede v izreku "se kot nepopolna", v ostalem delu odločbe pa je pritožbo zavrnila. Upravni organ prve stopnje je z navedenim sklepom zavrgel zahtevo tožečih strank za denacionalizacijo podržavljenega premoženja z utemeljitvijo, da niti po ponovnem pozivu in kljub opozorilu na posledice, tožeči stranki svoje vloge nista dopolnili z predložitvijo likvidacijske bilance. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da je vloga tožečih strank jasna in razumljiva in da ima vse sestavine, ki jih predpisujejo Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), Zakon o denacionalizaciji (ZDen) in Navodilo za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo. Glede na to upravni organ prve stopnje vloge tožečih strank ni mogel zavreči kot nepopolne. V nadaljevanju odločbe pa tožena stranka ugotavlja, da so bili vsi zemljiškoknjižni vpisi o prenosu lastninske pravice na nepremičninah, na katere se zahtevek za denacionalizacijo nanaša, od Hranilnice in posojilnice C. na druge pravne osebe, izvršeni na podlagi kupoprodajnih pogodb, sklenjenih med pravnimi predniki sedanjih imetnikov teh nepremičnin in prodajalcem. V vlogi prodajalca je nastopala Hranilnica in posojilnica C. v likvidaciji, samo pogodbo s kupci pa je sklenila komisija za likvidacijo pri Ministrstvu za finance LRS v Ljubljani. Razen ZDen upravičenost do denacionalizacije določenih pravnih oseb določajo tudi drugi zakoni, med temi tudi Zakon o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), ki v 65., 66. in 68. členu določa, da vrnitev premoženja zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, lahko uveljavlja Zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge, če zadruga ni imela pravnega naslednika. Zakon o zadrugah pa ne vsebuje nobenih določil o tem, po katerih predpisih naj bi premoženje bilo podržavljeno, zaradi tega se glede pravnega temelja podržavljenja, na podlagi 68. člena Zakona o zadrugah, uporabljajo določila ZDen. V konkretnem primeru pa premoženje ni bilo podržavljeno na podlgi 3. ali 4. člena ZDen, pač pa je to premoženje prešlo na drugo pravno osebo na podlagi pogodbe oziroma civilnega pravnega posla. Splošni Zakon o zadrugah (Uradni list FLRJ, št. 59/46) je določal, da morajo obstoječe zadruge in zveze svoja pravila in svoje delo prilagoditi temu zakonu v šestih mesecih, sicer se bodo likvidirale. Glede na to tožeči stranki nista upravičeni do denacionalizacije, ker v konkretnem primeru ni šlo za podržavljenje, pač pa za postopek likvidacije. Če bi takratna lastnica premoženja svoje poslovanje uskladila z zakonom in s tem izpolnila pogoje za nadaljnje delo, ne bi bila likvidirana. ZDen v 5. členu sicer določa upravičenost do denacionalizacije tudi v primeru pravnega posla, če je bil ta sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, vendar v navedenem primeru za to ne gre. Likvidacijski postopek je poseben postopek in zato se za pravne posle, sklenjene v tem postopku, ne morejo uporabljati določila 5. člena ZDen.

Tožeči stranki v svoji tožbi navajata, da je tožena stranka popolnoma prezrla določbo 67. člena Zakona o zadrugah, ki je pravni temelj pravice do vrnitve premoženja. Tožena stranka se povsem napačno sklicuje na druge določbe Zakona o zadrugah, ki se nanašajo na splošne proizvodne zadruge. Kreditne zadruge, zadružne zavarovalnice in njihove zveze, o katerih govori 67. člen Zakona o zadrugah, so bile organizirane po principu splošnih zadrug, dejansko pa čiste finančne institucije, ki so za svoje člane opravljale vse denarne posle. Nedvomno je šlo za kapitalsko močan sistem, ki ni bil po volji revolucionarni oblasti, in mu je zato po drugi svetovni vojni zadala smrtni udarec s sprejemom Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47). V 1. členu te uredbe pa je izrecno določeno, da vse kreditne zadruge v LRS, ki še niso v likvidaciji, preidejo z dnem objave te uredbe v likvidacijo. Zmotno je torej mišljenje tožene stranke, da bi se kreditne zadruge lahko prilagodile zakonu in poslovale naprej, saj to velja le za splošne proizvodne zadruge. Likvidacija kreditnega zadružništva je bila izpeljana po sili uredbe kot predpisa splošne narave. Določba 67. člena Zakona o zadrugah je pomanjkljiva, zato sta tožeči stranki dali pobudo za njeno obvezno razlago. Po sprejemu obvezne razlage v Državnem zboru RS pa so se začele stvari premikati in so bile nekatere identične zadeve že ugodno rešene tudi pri toženi stranki. Ne glede na to, da je bila prisilna likvidacija izvedena na podlagi navedene uredbe, je bolj pomembno dejstvo, da je bil uraden prenos v zemljiški knjigi narejen le na podlagi kupoprodajnih pogodb. Zato pa se postavlja vprašanje ali ni za odločanje v konkretni zadevi pristojno nepravdno sodišče. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, dostavila pa je kopije spisov.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je v prvem delu izpodbijane odločbe pravilno ugotovila, da zahteva tožečih strank za denacionalizacijo podržavljenega premoženja ni nepopolna in ima vse sestavine, ki jih predpisujeta ZDen in ZUP. Drugi del izpodbijane odločbe, s katerim je zavrnila pritožbo tožečih strank iz razloga, ker premoženje bivše hranilnice in posojilnice ni bilo podržavljeno na podlagi kakšnega predpisa ali ukrepa državnega organa brez pravnega naslova, pač pa je to premoženje prešlo na drugo pravno osebo na podlagi pogodbe oziroma civilnega pravnega posla, pa ni v skladu z določili ZDen in ZUP.

ZDen v 1. odstavku 56. člena določa, da o zahtevah za denacionalizacijo iz 5. člena tega zakona (pravni posli sklenjeni zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti) odloča sodišče v nepravdnem postopku. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, če drži njena trditev, da je premoženje Hranilnice in posojilnice C. prešlo na drugo pravno osebo na podlagi pravnega posla, kršila določbo 56. člena ZDen in odločala o zahtevi iz sodne pristojnosti. Pred svojo odločitvijo o stvari je tudi pravno zmotno utemeljila način podržavljenja oziroma prenosa premoženja Hranilnice in posojilnice C. na drugo pravno osebo. V svoji obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka namreč sklicuje le na Zakon o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), Splošni zakon o zadrugah (Uradni list FLRJ, št. 59/46) in ZDen, pri tem pa ne upošteva Zakona o ureditvi in delovanju kreditnega sistema (Uradni list FLRJ, št. 68/46) in Uredbe o likvidaciji kreditnih zadrug (Uradni list LRS, št. 16/47). Prav tako pa tožena stranka pri svoji odločitvi ni upoštevala 67. člena Zakona o zadrugah.

Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku odločiti v skladu z navedenimi predpisi tako, da bo odpravila sklep upravnega organa prve stopnje in ga opozorila na dopolnitev postopka glede načina podržavljenja Hranilnice in posojilnice C. ter da v primeru, če ugotovi, da je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, odstopi zadevo v odločanje nepravdnemu oddelku pristojnega okrajnega sodišča. Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS, Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).