Jedro

Sodišče prve stopnje je pri postavitvi začasnih skrbnikov zapuščine in opredelitvi njunih nalog v celoti sledilo dednemu dogovoru, ki ga je povzelo v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbi zoper to točko izreka sklepa torej vsebinsko napadata sam dedni dogovor, česar pa ni mogoče storiti s pritožbo zoper sklep o dedovanju, ki tak dedni dogovor (zgolj) povzema.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki ugotovilo obseg zapuščine in da vse nepremičnine, ki sodijo v zapuščino, predstavljajo zaščiteno kmetijo v smislu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Na podlagi zakona in podanih dednih izjav je za dediče razglasilo A. A., B. B., C. C., D. D., E. E. in F. F. (II. točka izreka) ter odredilo, da se pri nepremičninah, ki sestavljajo zapuščino, vknjiži lastninska pravica na navedene dediče skladno z njihovimi zakonitimi dednimi deleži (III. točka izreka). Sklenilo je še, da se za začasna skrbnika zapuščine postavita G. G. in H. H., ki bosta poskrbela za sredstva na računih ter kmetijo, kakor tudi za njeno prodajo skupaj s premičninami (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep sta se pravočasno vsak posebej pritožila dedinja E. E. in dedič F. F. 3. Dedinja E. E. se pritožuje zoper I./2 in IV. točko izreka izpodbijanega sklepa. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da vse nepremičnine, ki sodijo v zapuščino, predstavljajo zaščiteno kmetijo v smislu ZDKG. Pokojni namreč z vsemi svojimi nepremičninami ni izpolnjeval pogojev za zaščitenost kmetije. Zatrjuje tudi napačno opredelitev nalog začasnih skrbnikov zapuščine v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa. Trdi, da je bil med dediči dosežen dedni dogovor o postavitvi začasnih skrbnikov zapuščine, vendar zgolj z namenom izvajanja tekočih operativnih nalog, ne pa z namenom prodaje kmetije, za kar morata skrbnika zapuščine obvezno predhodno pridobiti soglasja vseh dedičev.

4. Dedič F. F. se zoper sklep pritožuje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov. Tudi on izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so vse nepremičnine, ki sestavljajo zapuščino, zaščitena kmetija in v zvezi s tem uveljavlja kršitev 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker pravilnosti izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj v njegovi obrazložitvi niso navedeni razlogi o statusu zaščitenosti kmetije. Pritožuje se tudi zoper ugotovitev, da v zapuščino sodi traktor IMT, tip 539, tip motorja Y763T, saj je sestavni del motorja tudi vitel, kar bi moralo sodišče prve stopnje izrecno vključiti v I. točko izreka izpodbijanega sklepa. Nasprotuje tudi postavitvi začasnih skrbnikov zapuščine, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji po določbi 131. čl. Zakona o dedovanju (ZD).

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit; sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb postopka, pravilno je ugotovilo odločilna dejstva v zadevi in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Neutemeljeni sta pritožbeni graji ugotovitve sodišča prve stopnje, da imajo nepremičnine, ki sestavljajo zapuščino, status zaščitene kmetije. Ne glede na to ugotovitev namreč v predmetnem zapuščinskem postopku ni prišlo do dedovanja po ZDKG, saj nihče od zakonitih dedičev ni izpolnjeval pogojev za prevzem zaščitene kmetije, zato se je na podlagi 13. čl. ZDKG celotna zapuščina dedovala v skladu s splošnimi predpisi o dedovanju (ZD). Na podlagi teh je vsak zakoniti dedič dedoval svoj zakoniti dedni delež na zapuščinskih stvareh, torej tudi na vseh nepremičninah, ki sestavljajo kmetijo. Izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje o statusu nepremičnin tako v ničemer ne vpliva na pravni položaj zakonitih dedičev. Ta bi bil namreč identičen tudi v primeru, da sodišče prve stopnje izpodbijane ugotovitve v sklep ne bi vključilo. Ta ugotovitev je sploh nepomembna, saj za ugotovitev oz. podelitev statusa zaščitene kmetije ni pristojno zapuščinsko sodišče, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka (1. odst. 4. čl. ZDKG). Iz navedenega sledi, da sporna ugotovitev ne predstavlja odločilnega dejstva v predmetni zadevi, zaradi česar izostanek razlogov o statusu kmetije v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne sodi v domet določbe 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, zato kršitev navedene določbe ni podana.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede neobstoja zakonskih pogojev za postavitev skrbnikov zapuščine in pritožbeni očitki o napačni opredelitvi njunih nalog. Določba 131. čl. ZD omogoča postavitev začasnega skrbnika zapuščine, če so dediči neznani ali če je neznano njihovo prebivališče ter tudi v drugih primerih, kadar je to potrebno. Dediči so na zapuščinski obravnavi 14. 6. 2018 sklenili dedni dogovor, s katerim so se dogovorili o postavitvi dveh skrbnikov zapuščine in opredelili njune naloge, zato je po mnenju dedičev očitno in nedvomno za postavitev začasnih skrbnikov obstajala potreba. V nasprotnem primeru namreč dediči (tudi oba pritožnika) takšnega dogovora ne bi sklenili. Pritožnik F. F. zato nima prav, ko trdi, da za postavitev skrbnikov zapuščine niso bili podani zakonski pogoji iz 131. čl. ZD, češ da potreba po postavitvi skrbnikov zapuščine ni bila podana. Morebitnih napak volje pri sklenitvi dednega dogovora pritožnika nista niti zatrjevala, pa tudi sicer tega ne bi mogla uveljavljati v predmetnem pritožbenem postopku, saj ima sklenjeni dedni dogovor naravo sodne poravnave, ki se lahko skladno s 1. odst. 392. čl. ZPP izpodbija le s tožbo za razveljavitev sodne poravnave pod enakimi pogoji in z razlogi, ki veljajo za pogodbe. Sodišče prve stopnje je pri postavitvi začasnih skrbnikov zapuščine in opredelitvi njunih nalog v celoti sledilo dednemu dogovoru, ki ga je povzelo v IV. točki izreka izpodbijanega sklepa. Pritožbi zoper to točko izreka sklepa torej vsebinsko napadata sam dedni dogovor, česar pa, kot pojasnjeno, ni mogoče storiti s pritožbo zoper sklep o dedovanju, ki tak dedni dogovor (zgolj) povzema.

9. Prav tako pritožnik F. F. ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje kot sestavni del traktorja upoštevati še vitel in slednjega v I. točki izreka izpodbijanega sklepa izrecno navesti kot stvar iz zapuščine. Izdani sklep o dedovanju v tem delu ni napačen, če pa je pomanjkljiv, lahko pritožnik predlaga izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju (325. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

10. Pritožbeni očitki se tako vsi izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP in 366. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo nobenih napak, ga je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

11. Pritožnika nista priglasila stroškov pritožbenega postopka.