Jedro

Tožnica je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla, da želi brezplačno pravno pomoč za zastopanje v kazenski zadevi na prvi stopnji, kjer ni le priča, ampak tudi oškodovanka in s tem stranka postopka. Res je sicer, da zgolj pri zaslišanju tožnice kot priče ta še ne potrebuje pravne pomoči, saj mora priča govoriti tisto, kar ve o stvari, pri čemer jo sodišče pouči o njenih dolžnostih in pravicah, vendar pa priča, ki je hkrati tudi oškodovanka, lahko potrebuje pravno pomoč zaradi drugih procesnih dejanj tekom celotnega postopka. Ker v izpodbijani odločbi tudi ni navedeno, katere konkretne okoliščine iz 24. člena ZBPP niso podane je odločba tudi pomanjkljivo obrazložena.

Obrazložitev

1.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Krškem opr. št. Bpp 397/2010 z dne 28. 5. 2010 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 385 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica vložila prošnjo za brezplačno pravno pomoč za zastopanje v kazenski zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. II K 13281/2010. Vlogi je priložila vabili na glavno obravnavo za dne 7. 6. 2010, iz katerih izhaja, da je vabljena na glavno obravnavo kot oškodovanka in priča. Iz vabila na glavno obravnavo izhaja, da je tožnica v tej zadevi oškodovanka, kazenski postopek pa teče zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po členu 135/1 Kazenskega zakonika (Uradni list št. 55/08, v nadaljevanju KZ-1). Glede na to, da je tožnica v kazenskem postopku oškodovanka, ni potrebno, da se ji odobri brezplačna pravna pomoč. V postopku bo nastopila kot priča, zato pravnega svetovanja in zastopanja ne potrebuje. Pričo že samo sodišče pouči o njeni dolžnosti pričanja in pravici, da odkloni odgovor na vprašanje, če bi s tem sebe ali svojega bližnjega spravila v hudo sramoto, kazenski pregon ali če bi nastala znatna premoženjska škoda, oziroma da se lahko posluži pravne dobrote in ne priča, v kolikor se ugotovi obstoj okoliščin, zaradi katerih je oproščena pričanja. Prav tako je tudi poučena, da ima v primeru, če tožilec odstopi od pregona, pravico nadaljevati kazenski pregon. Ker že samo sodišče opozori pričo kot oškodovanko na vse njene pravice in dolžnosti, ne potrebuje strokovnega svetovanja odvetnika. Tožnica ne izpolnjuje vsebinskega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je tožena stranka njeno prošnjo zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da je prejela vabilo kot oškodovanka in da ima celo vrsto pravic in tudi obveznosti, ki dajejo oškodovancu posebno vlogo stranke v samem postopku, sploh ko gre za oškodovanost in s tem v zvezi pravico do premoženjskopravnega zahtevka ter obveznost aktivnega sodelovanja v postopku, kakor tudi prevzem pregona, če bi državni tožilec umaknil obtožni predlog na glavni obravnavi in bi morala sama nadaljevati kazenski pregon. To pa je potrebno izjaviti takoj po umiku obtožnega predloga s strani državnega tožilca na sami obravnavi (61. člen Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZKP). Sama nima pravnega znanja, da bi lahko zastopala obtožbo oziroma podajala navedbe v pravnem smislu in tudi ustrezne dokazne predloge oziroma opozarjala na druga pomembna dejstva in okoliščine v samem postopku. Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti je bilo storjeno proti tožnici, kar bi morala tožena stranka upoštevati, vendar se je osredotočila zgolj na to, da sodišče samo pričo pouči glede pričanja in da zato ne rabi strokovne pomoči, pri čemer celo sama navaja, da bo lahko v primeru odstopa od pregona nadaljevala kazenski pregon, vendar pa povsem neutemeljeno navede, da zato ne potrebuje strokovnega sodelovanja odvetnika. Tožnica nima pravnega znanja, da bi lahko sama zastopala in branila svoje interese v smislu uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ko je šlo za grob poseg v njene z ustavo varovane pravice, saj je bila že večkrat neposredno ogrožena od obdolženega in tudi že žrtev fizičnega nasilja, ki ga je obdolženi izvajal nad njo in v primeru prevzema samega pregona, če bi prišlo do umika obtožnega predloga, bi potrebovala strokovno pomoč odvetnika, ki bi ji glede na sam potek postopka svetoval, ali je smiselno nadaljevati sam pregon kot oškodovanka ali ne. Prav tako kot laik ne more spremeniti obtožnega predloga, če bi se tekom izvedenega postopka ugotovilo, da ga je potrebno spremeniti, kaj dodati oziroma izvzeti. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje. Razen tega predlaga, naj sodišče toženi stranki odmeri stroške postopka s plačilom v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se sklicuje na argumente izdane odločbe ter da je odločala po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Iz vabila na glavno obravnavo je razvidno, da je bila tožnica s strani sodišča poučena o svojih pravicah, ki jih ima kot oškodovanka v kazenskem postopku, v vlogi za brezplačno pravno pomoč pa ni navedla, da želi predlagati morebitne nove dokaze, niti ni navedla, da želi uveljavljati premoženjskopravni zahtevek. V kazenskem postopku se primarno ugotavlja, ali je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, o premoženjskopravnem zahtevku pa se odloča, v kolikor ga je oškodovanec uveljavljal, tožnica pa v vlogi za brezplačno pravno pomoč ni navedla, da bi želela uveljavljati ta zahtevek ali predlagati nove dokaze, čeprav je bila o teh pravicah poučena. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnica v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi kot razlog za zavrnitev prošnje ni navedla tega, da tožnica ni navedla, da želi uveljavljati premoženjskopravni zahtevek ali predlagati nove dokaze, ampak to, da ne potrebuje zastopanja. Sicer pa je toženi stranki znano, da se je upravičencem v podobnih primerih ugodilo prošnjam za brezplačno pravno pomoč, pri čemer je potrebno s tem v zvezi opozoriti tudi na sodno prakso upravnega sodišča, ki je večkrat zavzelo stališče, da v kolikor je kaj nejasnosti v zvezi s podano prošnjo, je potrebno opraviti dodatne poizvedbe ali stranko zaslišati. Tožena stranka bi torej morala s tožnico razčistiti, če je bilo karkoli nejasnega, ne pa avtomatično izdati zavrnilno odločbo.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Iz dokumentacije upravnega spisa, in sicer obeh vabil na glavno obravnavo, je razvidno, da je tožnica v navedeni kazenski zadevi priča in oškodovanka. Tožnica je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navedla, da želi brezplačno pravno pomoč za zastopanje v kazenski zadevi na prvi stopnji. To pa po mnenju sodišča pomeni, da prosi za takšno vrsto pravne pomoči, kot jo potrebuje oškodovanec kot stranka v kazenskem postopku. Tožnica torej v kazenski zadevi ni le priča, ampak tudi oškodovanka in s tem stranka postopka. ZKP na več mestih določa pravice oškodovanca kot stranke v postopku: tako npr. lahko v primeru, če državni tožilec spozna, da ni razlogov za uvedbo ali za nadaljevanje kazenskega postopka, stopi na njegovo mesto oškodovanec (19. člen ZKP), oškodovanec ima pravico, da umakne predlog za pregon do konca glavne obravnave (57. člen ZKP), oškodovanec ima tudi pravico pregledovati spise in si ogledati dokazne predmete (59. člen ZKP), v primeru, ko oškodovanec nastopa kot tožilec ima iste pravice kot državni tožilec, razen tistih, ki jih ima državni tožilec kot državni organ (63. člen ZKP). Tožena stranka bi morala tožnico obravnavati kot stranko v kazenskem postopku. Res je sicer, kot se navaja v izpodbijani odločbi, da zgolj pri njenem zaslišanju kot priče še ne potrebuje pravne pomoči, saj mora priča govoriti tisto, kar ve o stvari, pri čemer jo sodišče pouči o njenih dolžnostih in pravicah, vendar pa priča, ki je hkrati tudi oškodovanka, lahko potrebuje pravno pomoč zaradi drugih procesnih dejanj tekom celotnega postopka. V izpodbijani odločbi tudi ni navedeno, katere konkretne okoliščine, kot jih opredeljuje 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS št. 96/04 in nadaljnji, v nadaljevanju ZBPP) v obravnavanem primeru niso podane. V 24. členu ZBPP zelo podrobno določa, v katerih primerih se šteje, da vsebinski pogoj ni podan. Iz navedenega razloga je odločba tudi pomanjkljivo obrazložena.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ponovno ugotoviti, ali potrebuje tožnica kot stranka v kazenskem postopku brezplačno pravno pomoč in v obrazložitvi odločbe upoštevati kriterije, ki so konkretno navedeni v 24. členu ZBPP. Če bi se v ponovljenem postopku ugotovilo, da je vsebinski pogoj podan, bo potrebno ugotoviti tudi izpolnjevanje finančnega pogoja iz 13. člena ZBPP.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1).

K točki 2 izreka: Ker je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je prisodilo, da mora tožena stranka skladno z določilom 3. odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS št. 24/07). Določilo 2. odstavka 3. člena tega pravilnika določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 evrov, 4. člen pa določa, da če je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženimi vlogami, se mu priznajo stroški v višini 10 % od zneskov, določenih v 3. členu. Iz navedenih razlogov je zato je sodišče priznalo znesek v višini 385 evrov, ki se poveča za 20 % DDV.