Jedro

Po pozivu sodišča je CSD A. sodišču sporočil, da ne odobrava tožbe prvega tožnika. Zato je treba tožbo v delu, ki se nanaša na prvega tožnika, zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj tožnik ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

Ker druga tožnica sodne takse v danem 15-dnevnem roku ni plačala, plačila pa tudi ni bila oproščena, niti ji ni bil odobren odlog ali obročno plačilo sodne takse, je nastopila zakonska fikcija umika tožbe.

Izrek

I. Tožba prvega tožnika se zavrže. II. Postopek po tožbi druge tožnice se ustavi.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta dne 9. 2. 2017 vložila tožbo zoper uvodoma navedena akta, v kateri pojasnjujeta svoje nestrinjanje z odločitvijo upravnega organa. V tožbi sta predlagala še oprostitev plačila sodnih taks, zahtevata pa tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka.

K I. točki izreka

2. Tožba prvega tožnika ni dovoljena.

3. Sodišče mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, pravdno sposoben ter ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik. To izhaja iz 80. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se v upravnem sporu uporabljajo na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

4. Sodišče je po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bila prvemu tožniku s sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki, N 41/2012 z dne 24. 4. 2014, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1985/2014 z dne 1. 10. 2014, delno odvzeta poslovna sposobnost, in sicer za vse aktivnosti povezane s sodnimi postopki. Ker je prvi tožnik tožbo vložil sam (v delu, ki se nanaša nanj), iz navedenega sledi, da za to ni procesno sposoben. Za skrbnika je bil prvemu tožniku z odločbo Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) A. , št. 1221-49/2014-09/1 z dne 20. 1. 2015, postavljen CSD, z nalogo, da zastopa prvega tožnika v vseh aktivnostih, ki so povezane s sodnimi postopki (3. točka izreka navedene odločbe CSD).

5. V konkretnem primeru je po pozivu sodišča CSD A. v dopisu št. 1221-49/2014-09 z dne 29. 3. 2017 sodišču sporočil, da ne odobrava tožbe prvega tožnika. Zato je treba tožbo v delu, ki se nanaša na prvega tožnika, zavreči na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj tožnik ne more biti stranka v tem upravnem sporu.

6. Na tem mestu sodišče še seznanja stranke, da je v zadevi I Up 273/2015 Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da pravdno nesposobna oseba ne more veljavno opravljati procesnih dejanj v upravnem sporu, zato se takšna dejanja ne upoštevajo. Vloga, ki jo vloži oseba, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost, torej ne more imeti za posledico obveznosti, da se jo procesno obravnava. Navedeno za ta upravni spor pomeni, da sodišče v nadaljevanju ne bo upoštevalo nobenih eventualnih vlog (ne glede na njihovo poimenovanje), ki jih bo vložil prvi tožnik sam.

K II. točki izreka

7. V 8. členu Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) je določeno, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezen procesni zakon. Po prvem odstavku 105.a člena ZPP mora biti ob vložitvi tožbe plačana sodna taksa.

8. Predlog druge tožnice za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje v predmetnem upravnem sporu je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 pravnomočno zavrglo s sklepom I U 259/2017-3k z dne 6. 6. 2017. 9. Zato je drugi tožnici sodišče poslalo plačilni nalog I U 259/2017-8 z dne 28. 7. 2017 za plačilo sodne takse za tožbo po tarifni številki 6111 ZST-1 v znesku 148,00 EUR, s predpisano vsebino, z rokom plačila 15 dni od vročitve plačilnega naloga (v skladu s prvim odstavkom 34. člena ZST-1) in izrecnim opozorilom, da se bo po tretjem odstavku 105.a člena ZPP štelo, da je tožba umaknjena, če sodna taksa v danem roku ne bo plačana.

10. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi, ki se nahaja v sodnem spisu, je razvidno, da ob poskusu vročitve priporočenega pisma z navedenim plačilnim nalogom ni bilo mogoče osebno izročiti, zato je bilo 17. 8. 2017 v hišnem predalčniku druge tožnice puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem ga je treba dvigniti. Druga tožnica pisma ni dvignila v 15 dneh, odkar ji je bilo puščeno obvestilo, zato ji je bilo po poteku tega roka pismo 4. 9. 2017 puščeno v hišnem predalčniku. To pomeni, da je bil navedeni plačilni nalog za plačilo sodne takse drugi tožnici vročen v petek, 1. 9. 2017 - s tem dnem je namreč na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP nastopila fikcija vročitve, na kar je bila tožnica v obvestilu tudi opozorjena. Iz zaznamka uradne osebe sodišča z dne 26. 9. 2017, napisanega na prejetem izvodu tožbe, pa izhaja, da sodna taksa za tožbo ni bila plačana. To pomeni, da taksa ni bila plačana niti pri blagajni sodišča niti sodišče zahtevanega zneska ni prejelo v dobro prehodnega podračuna oziroma tožnica o plačilu ni predložila dokaza sodišču (6.a člen ZST-1).

11. Ker druga tožnica sodne takse v danem 15-dnevnem roku (in tudi ne do dneva izdaje tega sklepa) torej ni plačala, plačila pa tudi ni bila oproščena, niti ji ni bil odobren odlog ali obročno plačilo sodne takse, je nastopila zakonska fikcija umika tožbe (tretji odstavek 105.a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Kot že navedeno, je bila tožnica na to pravno posledico opozorjena.

12. Na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 je zato sodišče postopek po tožbi druge tožnice ustavilo.

K III. točki izreka

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.