Jedro

Pri tem bo moralo najprej zanesljivo ugotoviti ali je oškodovanec (in ne morda kdo drug) dejansko napadel obtoženca tako, da ga je udaril v rebra oziroma mu skočil za vrat in ga povlekel stran. Če bo ugotovilo, da ga je, bo moralo nadalje ugotoviti ali napad ni morebiti že prenehal tedaj, ko je obtoženi udaril oškodovanca. Napad in obramba morata biti namreč istočasna, saj je obramba upravičena in dovoljena dokler napad traja. Pri silobranu namreč napadeni z obrambo, od sebe odvrača protipraven napad, če pa je ta že dokončan, obramba ni več upravičena. Odgovor na to vprašanje pa je pomemben tudi za presojo nadaljnjega pogoja za obstoj silobrana, to je, da je bilo obtoženčevo ravnanje za odvrnitev napada potrebno oziroma, da napada oškodovanca ni bilo mogoče odvrniti drugače kot s poškodovanjem le-tega. Šele v primeru, če bo sodišče ugotovilo, da je bil obtoženi s strani oškodovanca dejansko protipravno napaden in da je napad še trajal, ko je obtoženi udaril oškodovanca in je bilo to neizogibno potrebno za odvrnitev napada, pa bo sodišče moralo presojati tudi sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu pod točko B izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju pod točko A zavrnilo obtožbo zoper B. L., da naj bi storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), pod točko B pa ga je po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanca E. M. in A. S. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter še odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški tega kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

2. Zoper oprostilni del navedene sodbe se je pritožila okrajna državna tožilka iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 in mu upoštevaje vse, že pred sodiščem prve stopnje izpostavljene olajševalne in obteževalne okoliščine, izreče denarno kazen v skupnem znesku 1.200,00 EUR. Podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Zagovornik obtoženega se je do navedene pritožbe opredelil v odgovoru z dne 31. 7. 2020, v katerem izraža nestrinjanje z vloženo pritožbo in sodišču druge stopnje predlaga, da jo zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Državna tožilka se v vloženi pritožbi ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je obtoženi oškodovanca S. A. telesno poškodoval v silobranu, zaradi česar njegovo ravnanje, ki ima sicer vse zakonske znake lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, ni protipravno. Meni namreč, da je prvo sodišče dejansko stanje ugotovilo zmotno, saj s strani oškodovanca ni bilo nobenega napada, obtoženčev zagovor pa je potrebno presojati v luči njegove obrambe.

6. Po drugem odstavku 22. člena KZ-1 je silobran tista obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Pri ugotavljanju ali je bilo kaznivo dejanje storjeno v silobranu, je potrebno najprej raziskati vse, kar je v zvezi z napadom, ki je časovno pred obrambo, katere pa ne opravičuje vsak napad in tudi vsaka obramba ni silobran. Zato je bilo v konkretnem primeru potrebno raziskati, ali je bil obtoženec, ki se sklicuje na silobran, s strani oškodovanca v resnici napaden ali pa so njegove navedbe le izgovor za obrambo zoper očitke v obtožbi.

7. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe glede oškodovančevega napada predpostavilo, da je oškodovanec obtožencu ne le skočil za vrat, ampak ga tudi udaril v rebra, nato pa je sledil obtoženčev udarec. Svoje ugotovitve je gradilo na dejstvu, da naj bi oškodovanec tekom postopka podal različne izpovedbe, vsebino katerih je povzelo v 10. točki obrazložitve sodbe ter zaključilo, da je oškodovanec dejansko udaril obtoženca v rebra že takoj na začetku, kot to trdi obtoženec in ne šele na koncu, kar kot možnost dopušča oškodovanec. Razloge, ki jih je navedlo v potrditev tega stališča, pa pritožbeno sodišče ne prepričajo.

8. Res je sicer oškodovani S. na zaslišanju na glavni obravnavi 8. 9. 2017, tekom prvega sojenja potem, ko mu je bil predočen obtoženčev zagovor, češ da ga je oškodovanec udaril v predel reber odgovoril, da tega ne verjame, da je sicer možno, sam pa se od takrat, ko je naredil tri korake nazaj, ne spomni ničesar več. Bolj podrobno o tem tedaj oškodovanec ni bil zaslišan, prav tako mu ni bilo predočeno v kateri fazi dogajanja med njim in obtožencem naj bi obtoženca udaril v rebra. To skopo oškodovančevo izpoved, pa je sodišče prve stopnje v povezavi s konkretno situacijo (da je šlo za množico ljudi in se je oškodovanec moral preriniti vmes, kar je zagotovo storil mnogo bolj agresivno) in zagovorom obtoženca, katerega šteje za prepričljivega in skladnega, povzdignilo na raven kronskega dokaza za oškodovančev napad, zaradi katerega se je obtoženi upravičeno branil. Pri tem pa je povsem prezrlo oškodovančevo izpoved v ponovljenem postopku, na glavni obravnavi 1. 7. 2019, ko je odločno zanikal, da bi takrat, ko je pristopil do obtoženca in ga potegnil nazaj, le-tega tudi udaril v rebra. Pravzaprav se oškodovanec takšnega udarca sploh ne spomni, vendarle pa dopušča možnost, da če se je to že zgodilo, potem se je to v obrambi in šele kasneje, ko je prejemal udarce, prav gotovo pa ne na začetku. Do teh navedb oškodovanca pa se prvo sodišče ni opredelilo, ampak je sledilo le zagovoru obtoženca rekoč, da je ta prepričljiv, saj ga tekom celotnega postopka, ko je zatrjeval, da se je pred oškodovancem le branil, ni spreminjal. Takšni zaključki pa so najmanj preuranjeni, saj o konsistentnosti obtoženčevih navedb v zagovoru, ni mogoče govoriti, kar v pritožbi državna tožilka utemeljeno izpostavlja. Obtoženi je namreč v pisnem zagovoru, ki ga je podal v prvem sojenju zatrjeval, da sta ga napadla dva prijatelja E. M. Pri tem ga je eden močno udaril v rebra, drugi pa ga je nameraval udariti s pestjo v višino glave, vendar pa je obdolženi to preprečil in instinktivno udaril nazaj. S tem zagovorom, na podlagi katerega je na prvi pogled mogoče celo sklepati, da obtoženec sploh ni udaril tistega, ki ga je udaril v rebra, se prvo sodišče posebej ni ukvarjalo, čeprav je v ponovljenem sojenju, v nasprotju s tem, obtoženi povedal, da ga je v rebra udaril oškodovani S. (enkrat je govoril da iz leve strani in drugič iz desne strani), katerega je avtomatsko udaril nazaj, prav tako pa tudi drugega udeleženca, ki ga je nameraval udariti iz desne strani. Na glavni obravnavi 27. 2. 2020 pa je še dodal, da ga je oškodovanec potem, ko ga je udaril v rebra, verjetno prijel za rokav tako, da je skoraj padel, nato pa se je obrnil in udaril oškodovanca.

9. Analiza povzete bistvene vsebine obtoženčevega zagovora skozi kazenski postopek, sicer res pokaže njegov konstantno zatrjevanje, da se je le branil zaradi oškodovančevega udarca v rebra. Vendar pa iz zagovora v prvem sojenju sploh ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, koga je obtoženi udaril in ali ima v mislih osebo, ki je njega udaril v rebra ali drugo osebo, ki ga je hotela udariti ali pa kar oba. Ravnanje, ki ga sicer priznava oškodovanec in sicer, da je obtožencu skočil za vrat in ga povlekel nazaj, pa je obtoženi pripisal neznani ženski. V nadaljevanju postopka pa je zatrjeval, da je udaril oškodovanca S. in še nekoga tretjega, vendar pa konkretnih okoliščin ni pojasnil. Zato obtoženčev zagovor ni jasen in prepričljiv v tolikšni meri, da bi bilo mogoče zgolj na njegovi podlagi zanesljivo sklepati, da je bil s strani oškodovanca resnično napaden. Pri tem pa prvo sodišče kot napad šteje oškodovančev udarec v rebra, ki ga zatrjuje obtoženi, prav tako pa tudi dejstvo, da je oškodovanec obtožencu skočil za vrat, pri čemer sledi izpovedi oškodovanca, katero sicer ocenjuje kot neprepričljivo, ob tem pa se ne dotakne obtoženčevega zagovora, v katerem skok za vrat pripiše neznani ženski. Zato so razlogi v izpodbijani sodbi glede oškodovančevega napada neprepričljivi, saj je v podkrepitev tega stališča, prvo sodišče iz obtoženčevega zagovora in oškodovančeve izpovedi, selektivno povzelo zgolj tiste dele, ki govorijo v prid oškodovančevemu napadu na obtoženca (udarec v rebra, skok za vrat). Pri tem pa ni podrobno razjasnilo v kakšnem zaporedju in na kakšen način naj bi se to zgodilo in kdaj v tem dogajanju je obtoženi udaril oškodovanca, pri čemer bi moralo izhajati iz enega od temeljnih pogojev za silobran, to je istočasnosti med napadom in obrambo.

10. Tako je sodišče druge stopnje, ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb ugotovilo, da so dokazni in pravni zaključki sodišča prve stopnje najmanj preuranjeni, saj temeljijo na nepopolni in neceloviti oceni vseh dokazov. V sodbi je namreč izostala ocena celotne izpovedi oškodovanca ter ocena predhodno navedenih razhajanj v zagovoru samem in razhajanj med izpovedjo oškodovanca in zagovorom obtoženca, v katerem je obremenjevanje oškodovanca stopnjeval. V posledici tega pa je zaključek o oškodovančevem napadu na obtoženca, zlasti v delu, ki se nanaša na udarec v rebra, najmanj preuranjen. Pri tem je namreč sodišče prve stopnje izhajalo le iz obtoženčevega zagovora, do katerega pa se ni opredelilo v celoti ter iz lastnih domnev o tem, da je oškodovanec do gruče ljudi zagotovo pristopil agresivno in da je že zato na mestu zaključek, da je takrat dejansko udaril obtoženca v rebra ter da zaradi poškodb reber obtoženi ni odšel k zdravniku, ker takrat še ni bil obravnavan kot osumljenec in ni vedel, da bo moral te poškodbe dokazovati. Gre namreč za dokazno nepodprte insinuacije, na katerih pa sodba ne sme temeljiti. V situaciji, ko se prvo sodišče ni opredelilo do celotnega obtoženčevega zagovora in do nasprotji v njem in ko tudi ni celovito ocenilo same izpovedi oškodovanca, tudi v povezavi z obtoženčevim zagovorom, še ni mogoče govoriti, da je obtožencu udarec v rebra uspelo izkazati že s tem, ker ga je oškodovanec dopustil, kar naj bi bilo skladno s pravilom in dubio pro reo, kar v odgovoru na pritožbo zatrjuje zagovornik.

11. Zato je sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi državne tožilke, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponoviti že izvedene relevantne dokaze in po potrebi izvesti tudi druge. Nato pa bo moralo po natančni oceni vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, torej na podlagi popolne in celovite dokazne ocene, z gotovostjo ugotoviti, ali gre verjeti obtožencu ki se v svojem zagovoru sklicuje na silobran. Pri tem bo moralo najprej zanesljivo ugotoviti ali je oškodovanec (in ne morda kdo drug) dejansko napadel obtoženca tako, da ga je udaril v rebra oziroma mu skočil za vrat in ga povlekel stran. Če bo ugotovilo, da ga je, bo moralo nadalje ugotoviti ali napad ni morebiti že prenehal tedaj, ko je obtoženi udaril oškodovanca. Napad in obramba morata biti namreč istočasna, saj je obramba upravičena in dovoljena dokler napad traja. Pri silobranu namreč napadeni z obrambo, od sebe odvrača protipraven napad, če pa je ta že dokončan, obramba ni več upravičena. Odgovor na to vprašanje pa je pomemben tudi za presojo nadaljnjega pogoja za obstoj silobrana, to je, da je bilo obtoženčevo ravnanje za odvrnitev napada potrebno oziroma, da napada oškodovanca ni bilo mogoče odvrniti drugače kot s poškodovanjem le-tega. Šele v primeru, če bo sodišče ugotovilo, da je bil obtoženi s strani oškodovanca dejansko protipravno napaden in da je napad še trajal, ko je obtoženi udaril oškodovanca in je bilo to neizogibno potrebno za odvrnitev napada, pa bo sodišče moralo presojati tudi sorazmernost med intenzivnostjo napada in obrambe. Gre torej za presojo relevantnih okoliščin ali je obtoženi ravnal v silobranu, kar posledično lahko terja uporabo določb 22. člena KZ-1. 12. Po obrazloženem, je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo v oprostilnem delu (točka B izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP).