Jedro

Plačan prometni davek pri nakupu osebnega avtomobila se ne odšteje od osnove za odmero dohodnine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Iz upravnih in sodnega spisa izhaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 1991, ker pa pritožbeni organ o njegovi pritožbi ni odločil v 60-ih dneh, je 10.2.1993 vložil tožbo zaradi molka organa. Z odločbo z dne 1.3.1993 je tožena stranka odločila o tožnikovi pritožbi in sicer jo je zavrnila kot neutemeljeno, z obrazložitvijo, da zakon o dohodnini ne določa, da bi se osnova za dohodnino zmanjšala za plačilo prometnega davka ob nakupu osebnega avtomobila, kot je zahteval tožnik v pritožbi. Tožnik je zato 31.3.1993 vložil novo tožbo zoper navedeno odločbo. V tožbi navaja, da je tožena stranka zmotno menila, da je v pritožbi zahtevek utemeljil na neupoštevanju plačenega prometnega davka kot akontacije plačila pri odmeri dohodnine. Utemeljil naj bi jo na dejstvu, da plačanega prometnega davka sicer ni mogoče šteti za olajšavo po 7. členu zakona o dohodnini, vendar pa meni, da je s tem porušen temeljni davčni princip, da se od plačanega davka ne plačuje davek. Dalje navaja, da je pričakoval, da bo davčni organ kot strokovni organ znal razrešiti problem na primer z zmanjšanjem davčne osnove, od katere je plačal dohodnino.

Tožena stranka je vložila odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Plačilo dohodnine za leto 1991 je urejal zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90). Zakon je v 5. členu opredelil, kdo plačuje dohodnino, v 6. členu je določil, kaj vse se všteva v osnovo za dohodnino, v 7. in 8. členu pa je določil za katere izdatke zavezanca se osnova za dohodnino zmanjša. V danem primeru ni sporno, da je tožnik zavezanec, pa tudi višina virov dohodnine ni sporna. Pač pa tožnik meni, da bi se mu od osnove za odmero dohodnine moral odšteti znesek prometnega davka, ki ga je plačal ob nakupu osebnega avtomobila. Kot že rečeno 7. in 8. člen zakona določata, kateri izdatki se odštejejo od osnove, in med temi ni prometnega davka, niti nobenega drugega davka. Prometni davek se plačuje od prometa proizvodov, ki so namenjeni za končno potrošnjo. V pretežni večini primerov cene v trgovini na drobno za končnega kupca vsebujejo tudi prometni davek, bolj izjemoma kot praviloma se prometni davek plačuje posebej, v takih primerih ga plača kupec. Le v primerih, kjer se prometni davek plača posebej, bi se ta lahko odštel od osnove za odmero dohodnine (seveda, če bi zakon tako določal), v primerih, kjer pa ga kupec plača skupaj s ceno v trgovini na drobno, pa to ne bi bilo izvedljivo. Če pa bi se le v določenih primerih osnova za odmero dohodnine zmanjšala za plačane prometne davke, bi bilo kršeno ustavno načelo enakosti. Tožnikova razmišljanja oziroma njegove tožbene navedbe so lahko le za v premislek zakonodajalcu za bodočo davčno zakonodajo, niso pa sprejemljiva oziroma ne morejo vplivati na presojo zakonitosti odločitve upravnih organov v obravnavanem primeru.

Zaradi navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.