Jedro

Namen poslovne odškodninske odgovornosti je v tem, da bo upnik s prejemom odškodnine v enakem položaju, kot bi bil, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena. Glede na to, da bi bil tožnik enako odmerjen davek v vsakem primeru dolžan plačati in je v tem delu v enakem položaju ne glede na ravnanje tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo da ni vzročne zveze med očitano kršitvijo pogodbe in obveznostjo tožeče stranke, da plača davek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke zaradi plačila 2.036.551,00 SIT skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 02.05.2002 dalje do plačila in plačila 285.057,00 SIT skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 31.03.2003 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 1.358,34 EUR stroškov tega postopka, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 338 ZPP pritožila tožeča stranka in predlagala, da se izpodbijana sodba spremeni ter se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa, da se razveljavi in se vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na tožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker tožeča stranka očita toženi kršitev pogodbe, je sodišče prve stopnje povsem pravilno presojalo odškodninsko odgovornost toženke po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti (239. člen OZ). Temelj poslovne oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti je v kršitvi pogodbene obveznosti, to je v kršitvi obveznosti, ki bi jo dolžnik moral izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (1. odstavek 239. člena OZ). Splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti je določeno v 2. odstavku 239. člena OZ, ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala. Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so tako: 1) da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja povzročitelja ali iz njegove sfere (oziroma pri poslovni odškodninski obveznosti dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, je ni izpolnil pravilno ali jo je izpolnil z zamudo); 2) da je nastala (premoženjska ali nepremoženjska) škoda; 3) da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (oziroma pri poslovni odškodninski obveznosti vzročna zveza med škodo in neizpolnitvijo, zamudno ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti). Razlike nastopijo šele pri četrti (posebni) predpostavki odškodninskega delikta oziroma pogodbene odškodninske odgovornosti. Pri pogodbeni odškodninski odgovornosti se povzročitelj škode (dolžnik) razbremeni svoje odgovornosti če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma, da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Trditveno in dokazno breme glede obstoja prvih (splošnih) treh predpostavk (protipravnosti, vzročne zveze in škode) je na tožeči stranki, glede četrte predpostavke pa velja domneva, da vzrok za kršitev pogodbene obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti.

6. Navedene predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da premalo plačanega davka na dobiček pravnih oseb v konkretnem primeru ni mogoče šteti za pravno priznano škodo. Obračun premalo plačanega davka na dobiček pravnih oseb je bil s strani davčne uprave odmerjen kot razlika med zneskom dejansko obračunanega davka in zneskom, ki bi ga morala tožeča stranka obračunati in plačati. Obveznosti po davčni odločbi v tem delu torej ne presegajo tiste obveznosti, ki bi jo morala izpolniti tožeča stranka, pa je ni zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke.

7. Namen poslovne odškodninske odgovornosti je v tem, da bo upnik s prejemom odškodnine v enakem položaju, kot bi bil, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena. Glede na to, da bi bil tožnik enako odmerjen davek v vsakem primeru dolžan plačati in je v tem delu v enakem položaju ne glede na ravnanje tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo da ni vzročne zveze med očitano kršitvijo pogodbe in obveznostjo tožeče stranke, da plača davek. Zato je nepomemben očitek sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo mnenja izvedenke finančne stroke, ki je z odgovori potrdila trditve tožeče stranke, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s standardom „skrbnega računovodje“.

8. Pritožnik pa tudi ni uspel omajati odločitve sodišča prve stopnje, ki je glede na ugotovljeno in s pritožbo neizpodbijano dejansko stanje, pravilno zavrnilo odškodninski zahtevek za plačilo škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi zamude s plačilom davka. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da bi imel tožnik sicer pravico do povračila obresti kot navadne škode (1. odstavek 243. člena OZ), če bi dokazal, da mu je škoda tudi nastala, torej da je sam zamudne obresti od davka državi tudi plačal. Pritožnik tudi v pritožbi vztraja, da mu je škoda nastala, pri tem pa prav z ničemer ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da niti obveznosti niti zamudnih obresti iz davčne odločbe št. 48010-162/2003 -5-0894/169 z dne 25.8.2003, še ni plačal. Če pa njegovo premoženje zaradi neplačanih kapitaliziranih obresti še ni zmanjšano, ravno zmanjšanje premoženja pa ustreza standardu navadne škode, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo navadne škode materialnopravno pravilna.

9. Pritožnik v pritožbi zgolj pavšalno navaja in našteva zakonsko predvidene razloge za pritožbo, nikjer pa jasno ne navede, s katerim ravnanjem naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo navedene kršitve zakona. Zato je pritožbeno sodišče presojalo le tiste kršitve določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni ugotovilo, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila. Stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovora tožene stranke na pritožbo pa niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v odgovoru na pritožbo ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbi, zato njenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi tožena stranka sama.