Up-76/00 - 5

16. 10. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Ž. na seji senata dne 16. oktobra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 144/99 z dne 7. 12. 2000 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnici je bil s sklepom disciplinske komisije pri delodajalcu v letu 1990 izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Očitano dejanje je storila kot prodajalka v prostocarinski prodajalni tako, da je fiktivno prikazala nakup manjše vrednosti (1 DEM), plačilo z bankovci večje vrednosti (1 000 DEM) in vračilo razlike v drugi valuti (ATS). Zaradi valutnih razlik je s takim "menjalniškim poslom" prišlo do oškodovanja delodajalca. Drugostopni disciplinski organ je odločitev disciplinske komisije spremenil tako, da je - po oceni, da ni dokazov, da je pritožnica storila očitano kršitev - disciplinski postopek ustavil. Na predlog Družbenega pravobranilca samoupravljanja - vloženega na podlagi 66. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) - je sodišče združenega dela odločilo tako, da je, ob spremenjeni pravni kvalifikaciji kršitve delovnih obveznosti, potrdilo odločitev disciplinske komisije glede izrečenega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Odločba je postala pravnomočna pred uveljavitvijo Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - v nadaljevanju ZDSS), pritožnica pa je vložila revizijo po 73. členu ZDSS, ki jo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo s sodbo št. VIII Ips 22/95 z dne 24. 10. 1995.

2.Ustavno sodišče je z odločbo št. Up-28/96 z dne 22. 4. 1999 (OdlUS VIII, 129) presodilo, da je bila revizija neutemeljeno zavrnjena brez vsebinske presoje o tem, ali je bila sodna sprememba pravne kvalifikacije očitane kršitve delovne obveznosti zakonita ali pa je sodišče združenega dela pri tem kršilo prepoved reformatio in peius.

3.Vrhovno sodišče je ob ponovnem sojenju odločilo enako: revizijo je kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do vseh vprašanj, ki jih je izpostavilo Ustavno sodišče v odločbi, citirani v prejšnji točki.

4.Pritožnica še vedno meni, da je bilo s tako odločitvijo odločeno v njeno škodo, ne da bi zoper tako odločitev imela možnost pritožbe, zaradi česar naj bi ji bile kršene človekove pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave.

B.

5.Po ponovnem sojenju pritožnica ni več prikrajšana za vsebinski odgovor na svoje trditve. Vrhovno sodišče tudi podrobno utemelji obseg svojega odločanja, ki ga je na podlagi tretjega odstavka 73. člena ZDSS omejila revidentka sama, ko je navedla, v katerem delu izpodbija pravnomočno odločbo in revizijske razloge. V teh okvirih izpodbijana sodba ne krši zatrjevanih človekovih pravic pritožnice.

6.Disciplinski organi in sodišča so vezani na dogodek, ki ga v zahtevi za začetek disciplinskega postopka navede pristojni organ, niso pa vezani na pravno kvalifikacijo dejanja, ki jo ta organ predvidi, preden se je postopek začel. Zanesljiva pravna kvalifikacija je lahko šele rezultat opravljenega disciplinskega oziroma sodnega postopka. V tej zvezi načelo prepovedi reformatio in peius pomeni, da spremenjena pravna kvalifikacija ne bi smela biti hujša za pritožnico. In za kaj takega tudi ni šlo. Sodišča so ravnanje pritožnice opredelila kot (b)lažjo obliko hujše kršitve delovnih obveznosti: tako glede oblike krivde kot glede dejstva, da izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa ni obvezen (je pa mogoč).

7.V pravdnem postopku se vprašanje, ali gre za spremembo odločitve na slabše, presoja s primerjavo izrekov sodb sodišča prve in druge stopnje. Spremembe v obrazložitvi same po sebi spremembe na slabše še ne izkazujejo. To načelo velja tudi v delovnih sporih in ga v obravnavani zadevi revizijsko sodišče tudi ustrezno obrazloži. Dejstvo je, da se odločitev glede disciplinskega ukrepa ni spreminjala, zato tudi v tem delu ni mogoče govoriti o spremembi na slabše.

8.Pritožnica ponavlja tudi svoje očitke glede pravočasnosti vložitve predloga za sodno varstvo. Enako kot v prvi, tudi v izpodbijani revizijski sodbi že Vrhovno sodišče pojasni, da gre za vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni mogoče uveljavljati. Kot takega ga tudi ni mogoče uveljavljati v ustavni pritožbi. To velja tudi za druge navedbe v ustavni pritožbi, ki se nanašajo da očitke o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju v disciplinskem in sodnem postopku. Ustavno sodišče ni instančno sodišče, zato navedbe, s katerimi se izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kot so ga ugotovila sodišča, ne morejo biti predmet presoje v postopku z ustavno pritožbo.

9.V zvezi z navedbami pritožnice, da zoper pravnomočno odločitev Sodišča združenega dela Republike Slovenije ni imela možnosti pritožbe, je upoštevati odločitev Ustavnega sodišča v sklepu št. U-I-60/92 z dne 17. 6. 1993 (OdlUS II, 54), kjer je navedeno: "Tudi trditev pobudnikov, da so zaradi tega, ker zakon v postopku pred sodišči združenega dela dovoljuje le pritožbo kot redno pravno sredstvo in obnovo postopka (poleg preizkusa ustavnosti in zakonitosti pravnomočne sodne odločbe, ki ureja samoupravne odnose) kot izredno pravno sredstvo, kršene določbe Ustave v 15. členu (uresničevanje in sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin), 22. členu (enako varstvo pravic) in v 25. členu (pravica do pravnega sredstva), ni utemeljena. Pritožba kot redno pravno sredstvo je dovoljena zoper vsako odločbo sodišča združenega dela prve stopnje zaradi enakih razlogov kot pred drugimi rednimi sodišči. To je v skladu z določbo 25. člena Ustave, ki vsakomur jamči pravico do pritožbe (ali drugega pravnega sredstva) proti odločbam sodišč. Dovoljena je tudi obnova postopka. Določitev še drugih, izrednih pravnih sredstev je sicer v interesu varstva pravic, vendar pa tudi sedanja ureditev ne nasprotuje temeljnemu zagotovilu Ustave o pravici do pravnega sredstva." Ne gre pa prezreti, da je ZDSS dopustil možnost vlaganja izrednih pravnih sredstev tudi zoper nekatere pravnomočne odločitve nekdanjih sodišč združenega dela in da je pritožnica to možnost tudi izkoristila. Nobeno pravno sredstvo pa seveda ne zagotavlja vnaprej, da bo rešeno v skladu s pričakovanji vlagatelja.

10.Očitanih kršitev človekovih pravic torej v izpodbijani novi sodbi Vrhovnega sodišča ni. Zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Predsednica senata:

Milojka Modrijan