Jedro

Zahtevek pritožnice ni zahtevek po 32. členu ZD, saj se ne glasi na izločitev deleža na zapustnikovem premoženju. Vrednost deleža, ki naj bi se izločil, je samo izjemoma (ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna) mogoče zahtevati v denarju. Pritožnica takšnih izjemnih okoliščin niti ni zatrjevala. Poleg tega ni zatrjevala dejanske pridobitne skupnosti z zapustnikom, navedla pa ni niti deleža, katerega vrednost naj bi bila 10.000,00 EUR. Gre torej zgolj za obligacijski (obogatitveni) zahtevek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, to je točki III izreka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in med drugim odločilo, da se dedinja M. K. napoti na pravdo, da zoper sodedinji B. K. L. in V. K. vloži tožbo na ugotovitev, da je dedinja B. K. L. od zapustnika prejela darilo, in sicer parc. št. 1136, k. o. X, in 146/200 parc. št. 1407, k. o. X, ter tožbo, da se iz zapuščine v njeno korist izloči vložek v višini 10.000,00 EUR, ki ustreza njenemu prispevku k ohranitvi premoženja zapustnika (točka III izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo na pravdo napotena dedinja, to je M. K. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo glede vprašanja, pravica katere od strank je bolj oziroma manj verjetna. Opozarja, da ne drži, da se dedinja V. K. ni izrekla o zatrjevanem darilu in vložku v obnovo stanovanjske hiše. Pripravljalno vlogo z dne 10. 2. 2014 sta namreč vložili skupaj. V njej je dedinja V. K. v celoti soglašala s predlogom za vračunanje darila v dedni delež B. K. L., skupaj pa sta podali tudi navedbe, kako se je zapustnik dogovoril za nakup parcele 1136, k. o. X, in 146/200 parc. št. 1407, k. o. X, kako je bila kupnina plačana ter vknjižena lastninska pravica na ime V. K., čeprav sta nepremičnini kupila s skupnimi sredstvi. Ker sta bili nepremičnini pridobljeni v času trajanja zakonske zveze med zapustnikom in dedinjo V. K., velja zakonska domneva o solastnini zakoncev za vsakega do ½, ne glede na koga je vpisana lastninska pravica v zemljiški knjigi. Pritožnica je skupaj z V. K. dala tudi navedbe o svojem vložku v obnovo stanovanjske hiše. 3. Dedinja B. K.L. je na vloženo pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev sodišča pravilna in da je manj verjetna pravica M. K. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drži, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je dedinja V. K. o zahtevi za vračunanje darila B. K. L. in o zatrjevanih vlaganjih M. K. v zapustnikovo premoženje izjavila in sicer v vlogi, ki sta jo vložili skupaj s pritožnico dne 10. 2. 2014. Iz te izjave tako izhaja, da priznava, da darila (to je parcele 1136 in 146/200 parcele 1407, k. o. X) sodedinji B. K. L. ni podarila zgolj ona, pač pa sta to storila oba z zapustnikom. Priznava tudi zatrjevana vlaganja pritožnice v denarju in delu v nepremičnino, ki je predmet dedovanja.

6. Vendar pa navedeno ne pomeni, da je zato odločitev o tem, koga napotiti na pravdo, napačna.

Glede zatrjevanega darila

7. Pri presoji, ali je verjetnejša pravica dedinje M. K. ali sodedinje B. K. L. namreč ne gre zgolj za vprašanje, kaj je katera od dedinj navedla oziroma priznala, pač pa predvsem za vprašanje, katera pravica je izkazana z večjo verjetnostjo. Pri takšni presoji, pa kljub izjavi V. K., ni mogoče spregledati, da je v darilni pogodbi kot darovalka navedena zgolj ona. To namreč pomeni, da je bila zgolj ona tudi zemljiškoknjižna (so)lastnica podarjenih nepremičnin. Tudi v primeru, da sta bili podarjeni nepremičnini res kupljeni v času trajanja zakonske zveze z zapustnikom in s skupnimi sredstvi(1), bi to pomenilo zgolj srečanje dveh zakonskih domnev. Vpis v zemljiški knjigi vzpostavlja domnevo iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, nakup nepremičnin v času trajanja zakonske zveze in s sredstvi, ki so skupna, domnevo, da je skupni lastnik tega istega premoženja tudi drugi zakonec in da znaša njegov delež polovico.

8. Pri tehtanju, kateri domnevi dati prednost, pa je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da ima vpis v zemljiško knjigo prednost in ima torej originarna pridobitev lastninske pravice slabši položaj od knjižne pravice. Pritožnica, ki zatrjuje, da je bila podarjena nepremičnina skupno premoženje vdove V. K. in zapustnika, pri čemer zemljiškoknjižno stanje (in pogodba) tega ne izkazuje, je zato tista, katere pravica je manj verjetna. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je njo napotilo na pravdo, je zato pravilna.

Glede zahtevka za izločitev iz zapuščine

9. Pritožnica je v teku postopka trdila, da je v denarju in delu vlagala v stanovanjski objekt na parceli 1066/10, k. o. X, k povečevanju zapuščine pa je prispevala tudi s svojim delom na vrtu in od leta 2008 dalje v nasadu kivijev. Svoj prispevek k povečanju zapuščine je ocenila na 10.000,00 EUR.

10. Sodišče prve stopnje je njen zahtevek opredelilo kot zahtevek na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), postopek prekinilo in pritožnico napotilo na pravdo.

11. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom izpodbijanega sklepa najprej ugotavlja, da zahtevek pritožnice ni zahtevek po 32. členu ZD, saj se ne glasi na izločitev deleža na zapustnikovem premoženju. Vrednost deleža, ki naj bi se izločil, je samo izjemoma (ko ugotovitev solastninskega deleža ni smiselna ali če so razmere takšne, da bi bila določitev ustreznega dela v naravi gospodarsko nesmotrna) mogoče zahtevati v denarju.(2) Pritožnica takšnih izjemnih okoliščin niti ni zatrjevala. Poleg tega ni zatrjevala dejanske pridobitne skupnosti z zapustnikom, navedla pa ni niti deleža, katerega vrednost naj bi bila 10.000,00 EUR. Gre torej zgolj za obligacijski (obogatitveni) zahtevek.

12. Zaradi spora o takšni terjatvi, o kateri v zapuščinskem postopku sodišče nikoli ne odloča (čeprav je upnik tudi dedič), je bila sicer potrebna napotitev na pravdo, ne pa tudi prekinitev postopka. Ne gre namreč za nobenega od primerov, ki jih za prekinitev postopka določajo 210. 211. in 212. člen ZD. Ker pa je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek prekinilo tudi iz drugih razlogov, pritožbeno sodišče v odločitev o prekinitvi ni poseglo.

13. Ker je pritožnica upnica sporne terjatve, je ona tista, ki jo mora dokazati. Odločitev, da se njo napoti na pravdo, je zato pravilna. Pri tem pa pritožbeno sodišče opozarja, da jo je sodišče prve stopnje na pravdo napotilo z napačnim zahtevkom, saj se obligacijski zahtevek ne uveljavlja proti zapuščini, ampak proti dedičem. Ne gre za ugotovitveni ampak dajatveni zahtevek(3). Ker pa dediči na napotitveni sklep v pogledu zahtevka, ki ga bodo uveljavili v pravdi, niso vezani in so torej za oblikovanje pravilnega zahtevka odgovorni sami, pritožbeno sodišče v izrek izpodbijanega sklepa ni poseglo.

14. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o stroških postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.

(1) Da sta bili nepremičnini kupljeni v času trajanja zakonske zveze je izkazano le za eno polovico parcele 1136, k. o. X: tako iz izpiska vl. št. 93, k. o. X – priloga A15 – izhaja, da se je vdova na podlagi kupne pogodbe z dne 2. 4. 1997 vknjižila pri O. M. lastni ½ te nepremičnine. Ni pa to izkazano za preostali solastni del te parcele ter 146/200 parcele 1407, k. o. X. Neizkazan je tudi izvor sredstev.

(2) Primerjaj odločitve VS RS II Ips 56/2000, II Ips 633/2009, II Ips 587/2004. (3) Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 633/2009.