Jedro

Določba 2. odst. 3. čl. KZ ne daje podlage za presojo zakonitosti pravnomočno izrečenih kazni pred uveljavitvijo veljavnega KZ.

Izrek

Zahteva obsojenega F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S prvostopno sodbo, navedeno v uvodu te sodbe, je Temeljno sodišče v Mariboru, enota v Mariboru, obsojenega F.K. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. odstavku 166. člena KZ-77 in mu določilo po tem zakonitem določilu kazen 3 leta in 4 mesece zapora. Po 1. odstavku 35. člena KZ-77 je prvostopno sodišče preklicalo pogojni odpust po odločbi RSPU Ljubljana z dne 25.6.1987 in obsojencu izreklo, upoštevaje kazen 2 leti in 3 mesece zapora, ki mu je bila izrečena zaradi treh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. odstavku 166. člena KZ RS, poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. odstavku 166. člena KZ-77 in kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 165. člena KZ-77 s sodbo Temeljnega sodišča v Mariboru, enote v Mariboru z dne 15.10.1985, in kazni iz te sodbe, enotno kazen 5 let in 5 mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen je bil obsojencu vštet pripor od 1.3.1988 dalje, pa tudi prestana kazen po prejšnji obsodbi, pri čemer ni bil vštet čas pogojnega odpusta od 1.7.1987 do 7.11.1987. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornika obs. F.K. delno ugodilo tako, da je z v uvodu navedeno sodbo prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je na prvi stopnji izrečeno enotno kazen znižalo na 5 let zapora, v ostalem pa pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenec je dne 2.8.1996 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Mariboru zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče v skladu s sedaj veljavno kazensko zakonodajo obsojencu izreče milejšo kazen. Pri tem se sklicuje na 2. odstavek 3. člena Kazenskega zakonika (KZ) o uporabi milejšega zakona, če se je ta spremenil enkrat ali večkrat. Obsojencu je bilo sojeno po Kazenskem zakoniku, ki je bil v veljavi v času socializma in komunizma in so bile zagrožene višje kazni. Za podobna dejanja, za katere je bil obsojenec spoznan za krivega, se sedaj določajo milejše kazni in bolj upoštevajo človekove pravice, sicer pa so v tem času nastale nove olajševalne okoliščine, saj je leta 1991 obsojencu umrl oče, pa tudi obsojenčevo zdravstveno stanje se je poslabšalo. Sodišče je pozvalo obsojenca, da svojo vlogo dopolni. Okrožno sodišče v Mariboru je 6.9.1996 od obsojenca prejelo dopolnitev vložene zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri je pojasnil, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. dstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obsojencu se je sodilo le na podlagi izpovedb oškodovancev. Prvostopno sodišče obsojenčeve krivde k posameznim dejanjem, ki jih je bil spoznan za krivega, ni obrazložilo, iz česar sklepa, da jih je storil obsojenec. Sodišče bi obsojencu moralo dokazati krivdo in upoštevati zakon, ki je milejši od prejšnjega.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti obs. F.K. meni, da je treba zahtevo zavreči kot prepozno, sicer pa je zahteva za varstvo zakonitosti tudi neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti pod pogoji iz 559. člena ZKP. V tej določbi je navedeno, da smejo obsojenec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP zoper sodno odločbo, ki je postala pravnomočna pred uveljavitvijo tega zakona, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, ne glede na rok iz 3. odstavka 421. člena tega zakona, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku dveh let po uveljavitvi tega zakona. Kazenski postopek v obravnavani zadevi je bil z uvodoma navedeno sodbo pritožbenega sodišča pravnomočno končan 26.9.1989. Po določbi 566. člena ZKP je ta zakon začel veljati 1.1.1995. Glede na povedano Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zahteva za varstvo zakonitosti v obravnavani kazenski zadevi dovoljena in pravočasna.

Vložnik prvenstveno uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki naj bi bila v tem, da mu je bilo sojeno po strožjem zakonu, kot je veljal v času vložitve zahteve za varstvo zakonitosti in tudi po strožjih kriterijih v primerjavi s sedanjimi. Očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. V 2. odstavku 3. člena KZ je določeno, da se uporablja zakon, ki je milejši za storilca v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni enkrat ali večkrat. Ta določba ne daje podlage za presojo zakonitosti pravnomočno izrečenih kazni pred uveljavitvijo KZ (1.1.1995).

Prav tako ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti vložnika je povzeti, da uveljavlja 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da obrazložitev prvostopne sodbe ne vsebuje razlogov k posameznim obsojencu očitanim dejanjem v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja, saj je po sedanjem zakonu treba obsojencu dokazati krivdo za vsako dejanje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tudi navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. V 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je med drugim določeno, da je podana bistvena kršitev, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pri pregledu obeh napadenih sodb Vrhovno sodišče ni ugotovilo očitanih kršitev, saj so razlogi glede predmeta obtožbe povsem zadostni v pogledu dejanskega stanja, glede na izvedeni dokazni postopek pa tudi pravilni glede uporabe kazenskega zakona. Vložnik tako s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti v nobeni od uveljavljenih kršitev ni mogel imeti uspeha. Skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP se je Vrhovno sodišče omejilo zgolj na preizkus uveljavljanih kršitev, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Glede na to, da nobena od uveljavljanih kršitev zakona ni podana, je Vrhovno sodišče skladno s 425. členom ZKP zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno.