Jedro

Ekonomičnost, zaradi katere sodišče ni presojalo izvedenih dokazov, ni upravičen razlog za opustitev ocene izvedenih dokazov. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do izvedenih dokazov, pri čemer v izpodbijani sodbi niti ne navaja, katere dokaze je v ponovljenem postopku še izvedlo, niti ni o tem sprejelo dokaznega sklepa, je bila stranki kršena ustavna pravica do pritožbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 15.5.2008. Z izpodbijano sodbo je toženki naložilo, da je dolžna onemogočiti svojima otrokoma A. in G. R. in svojim gostom parkirati na tistem delu parcele 2048/24 iz vl. št. 949 k.o. ..., ki v naravi predstavlja najmanj 1 meter širok pas ob južni steni stanovanjske hiše tožnikov. Hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v višini 461,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da parkiranje A. in G. R. ter parkiranje gostov A. R. predstavlja motenje tožnikov pri izvrševanju njihove lastninske pravice na nepremičnini, ker jih ovira pri odpiranju in zapiranju polken in ker zastirajo dnevno svetlobo.

Zoper sodbo se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; št. 43/08; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Opozarja, da zahtevek vsebovan v izreku napadene odločbe ni konkretiziran, in ni zagotovljena ustreznost izvršilnega naslova, da bi bilo izvršilnemu sodišču v izvršilnem postopku nedvomno jasno, kaj je obveznost, ki jo je dolžna toženka izvršiti. Toženki se nalaga, da je dolžna onemogočiti drugim neko ravnanje, katerega sama ne more imeti v oblasti in na katerega ne more vplivati. Sprašuje se, kako naj doseže opustitev, h kateri jo zavezuje izvršilni naslov. Z opustitveno tožbo se toženki lahko prepove določena ravnanja ali delovanje, ni pa ji mogoče prepovedati ravnanja nekoga tretjega, na katerega ne more vplivati, kaj šele ga prepovedati. Zahtevek ni uperjen proti toženki, zoper katero je tekel postopek pred sodiščem, ampak zoper neke tretje osebe, ki niso imele položaja stranke v predmetni zadevi in se niso mogle braniti. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, v razlogih odločbe se sodišče o izvedenih dokazih ni opredelilo („sodišče iz razloga ekonomičnosti ni ponovno presojalo že izvedenih dokazov“), in ji je s tem onemogočilo, da bi lahko učinkovito izrabila pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Podana je absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj je sledilo prav zahtevanemu načinu, kako naj toženka spremeni stanje nepremičnin, iz katerih naj bi izhajale imisije, čeprav je pritožbeno sodišče na to opozorilo že v odločbi 10.2.2005. Pritožbi prilaga načrt pritlične hiše tožnikov, ki ga je pridobila šele po zadnji glavni obravnavi v Arhivu RS, ker ga tožnika nista hotela izročiti. Iz njega je razvidno, da je jugovzhodno lice hiše tožnikov pred očitno urbanistično spremembo, ki je bila opravljena brez njenega soglasja, imelo le eno okno širine 80 cm, sedaj pa sta na istem jugovzhodnem licu dve večji okni, na kateri sta tožnika celo namestila polkna. Ugotoviti je zato treba, da sta tožnika sama vzpostavila nedovoljeno in nezakonito stanje, ki ga sodišče ščiti. Opozarja, da je nasprotovala skrčitvi zahtevka, o čemer sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je bilo s pravnomočno sodbo V P 874/2005 z dne 12.4.2007 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3899/07 z dne 27.2.2008 toženki naloženo, da opusti parkiranje avtomobilov ob južni steni stanovanjske hiše v izmeri 73 m2, vpisani pri vložni št. 2425 k.o. ..., stoječi na nepremičnini parc. št. 2840, vse v lasti tožnikov, in sicer v razdalji najmanj 1 m od južne stene stanovanjske hiše tožnikov. Pravnomočno je bil zavrnjen zahtevek v delu, s katerim sta tožnika zahtevala odmik parkiranja v razdalji 1,5 m. Ugotovljeno je bilo, da sta tožnika, zaradi avtomobilov parkiranih tik ob steni njune hiše, na parceli toženke, ovirana pri izvrševanju njune lastninske pravice na hiši (z odpiranjem in zapiranjem polken). Odvzeta jima je pravica do zdravega življenjskega okolja, v kateri so vsebovane pravica do sonca in pravica do zračenja, in to čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo. S tem so izpolnjeni pogoji 5. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih Ur. l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90; (ZTLR) in sta zato na podlagi 42. člena ZTLR tožnika upravičena do pravnega varstva.

V pritožbenem postopku je ostal sporen le še tožbeni zahtevek, s katerim tožnika zahtevata, da toženka onemogoči parkiranje svojima otrokoma A. in G. R. in svojim gostom v razdalji najmanj 1,5 m oziroma zmanjšano na 1 m (vloga tožnikov 16.5.2008), ki mu je sodišče prve stopnje ob tokratnem odločanju ugodilo.

Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju pravnomočne odločitve (sodba V P 874/2005 z dne 12.4.2007), ki toženki nalaga odmik parkiranja od stene hiše tožnikov v razdalji najmanj 1 m, ocenilo, da tudi parkiranje toženkinih otrok in njenih gostov predstavlja motenje tožnikov pri izvrševanju njune pravice. Posledično je toženki naložilo, da jim je dolžna onemogočiti parkiranje na tistem delu parcele, ki v naravi predstavlja najmanj 1 m širok pas ob južni steni stanovanjske hiše tožnikov. Obrazložilo je, da avtomobili, parkirani neposredno pred okni tožnikov in tik ob steni njune hiše, onemogočajo odpiranje in zapiranje polken ter zastirajo dnevno svetlobo, pri čemer ni pomembno, ali gre za avtomobil v lasti toženke, njenih otrok ali gostov.

Sodišče prve stopnje, kot upravičeno opozarja toženka, ni navedlo, na kakšni podlagi temelji toženki naložena obveznost (onemogočanje parkiranja svojim otrokom in gostom v razdalji najmanj 1 m od južne stene stanovanjske hiše tožnikov). Očitno je štelo, da je toženka pasivno legitimirana, vendar o tem sodba nima razlogov, kar predstavlja uveljavljano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Z negatorno imisijsko tožbo (5. člen ZTLR v zvezi z 42. členom ZTLR; 75. člen Stvarnopravnega zakonika, Ur. l.RS, št. 87/2002; SPZ v zvezi z 99. členom SPZ) je dopustno postaviti tako opustitveni zahtevek (prenehanje vznemirjanja in prepoved nadaljnjega vznemirjanja), kot tudi zahtevek, da se nekaj stori s ciljem preprečitve ali zmanjšanja imisij. Pasivno legitimirana je lahko vsaka oseba, ki vznemirja lastnika, poleg neposrednega motilca lahko tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja koristi in je podana njegova odobritev oziroma soglasje. Ni nujno, da ima toženec vedno od vznemirjanja korist. Vzrok vznemirjanja je lahko tudi zgolj zloraba pravice z namenom nekomu škodovati (komentar SPZ, str. 504). Lastnik nepremičnine mora odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, pri čemer mu je prepuščena izbira zaščitnih ukrepov. Po trditveni podlagi tožbe, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo, toženka, kot lastnica parcele št. 2048/24, vl. št. 949 k.o. ... (zemljišče ob J steni stanovanjske hiše tožnikov), dopušča, da tudi njena otroka in gosti puščajo osebne avtomobile tik ob steni stanovanjske hiše tožnikov, kar tožnika ovira pri izvrševanju njune lastninske pravice, čeprav bi lahko parkirali drugod.

V zvezi s pritožničinimi pomisleki glede izvršljivosti izreka v izvršilnem postopku, je treba povedati, da so v primeru nenadomestnih dejanj (226. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju – Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami in dopolnitvami; ZIZ) predvidena izvršilna sredstva, ki dolžnika prisilijo k izvršitvi. Toženki se s tožbenim zahtevkom nalaga, da poskrbi, da na njenem zemljišču ne samo ona, temveč tudi drugi (otroka, njeni gosti) ne parkirajo tik ob steni hiše tožnikov, temveč najmanj 1 m stran od nje, kar predstavlja nenadomestno dejanje.

Ob uvodoma povzeti pravnomočni odločitvi, s katero je bil določen način preprečitve imisij, sodišču prve stopnje ni bilo treba ponovno odgovarjati, zakaj je sledilo tožbenemu zahtevku glede zahtevanega načina preprečitve nedopustnih imisij (parkiranja najmanj 1 m stran od zidu hiše tožnikov), in je posledično neutemeljen očitek, da sodba o tem nima razlogov. S pravnomočno sodbo je bilo že ugotovljeno, da je prekomerne imisije možno preprečiti le na en način, in sicer z odmikom parkiranja najmanj 1 m od zidu hiše tožnikov, kar je kot pravilno potrdilo že pritožbeno sodišče v svoji odločbi 27.2.2008. Toženka upravičeno uveljavlja, da ji je bilo s tem, ko se sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni opredelilo do izvedenih dokazov, onemogočeno obrazloženo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar predstavlja kršitev njene ustavne pravice do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije). Ekonomičnost (sodišče navaja, da iz razloga ekonomičnosti ni presojalo izvedenih dokazov) ni upravičen razlog za opustitev ocene izvedenih dokazov, pri čemer sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi niti ne navaja, katere dokaze je v zvezi s še spornim tožbenim zahtevkom izvedlo, in tudi na glavni obravnavi 5.1.2010, po delni razveljavitvi sodbe V P 874/2005 z dne 12.4.2007 ni sprejelo dokaznega sklepa (287. člen ZPP).

Tožeča stranka je zahtevek naperila proti toženki in ne proti tretjim osebam, ki niso imele položaja stranke v predmetni zadevi.

Načrt hiše tožnikov, ki ga je toženka po pritožbeni trditvi pridobila iz Arhiva RS po opravljeni glavni obravnavi 5.1.2010 in s katerim dokazuje, da so bile spremembe (namesto enega okna vzidava dveh oken in namestitev polken) opravljene brez njenega soglasja, predstavlja pritožbeno novoto, ki jo glede na določbo 337. člena ZPP pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Toženka ni dokazala, da brez svoje krivde tega dokaza ne bi mogla pridobiti in predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Navedba, da je omenjeni dokaz pridobila po zaključku glavne obravnave 5.1.2010, ne dokazuje, da ga ne bi mogla pridobiti prej, glede na to, da ga je pridobila iz Arhiva RS.

Ker ugotovljenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi njihove narave pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo in ker je v zvezi z vprašanjem pasivne legitimacije ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 354. člena in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo.

Pri ponovnem odločanju bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene kršitve, glede še spornega dela zahtevka izvesti dokazni postopek, in v zvezi z vprašanjem pasivne legitimacije popolno ugotoviti dejansko stanje. Oceniti bo moralo dokaze, ki jih bo v zvezi s pravnoodločilnimi dejstvi izvedlo v postopku tako, da bo dokazna ocena celovita (8. člen ZPP). Upoštevati bo moralo, da je toženka nasprotovala skrčitvi tožbenega zahtevka (odmik parkiranja v razdalji najmanj 1,5 m na 1 m). Sodišče prve stopnje je očitno spremembo razdalje odmika parkiranja od južne stene stanovanjske hiše tožnikov štelo kot spremembo tožbe in ne kot delni umik (skrčitev glede odmika od stene za 0,5 m). Ker je toženka izrecno izjavila, da z delno „skrčitvijo“ ne soglaša, bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje 2. odstavek 188. člena ZPP, odločiti o celotnem zahtevku (brez upoštevanja skrčitve tožbenega zahtevka).

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev, in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.