Jedro

ZIZ take določbe, ki bi napotovala na uporabo 437. člena ZPP, ne pozna, določba 15. člena ZIZ pa glede na posebno ureditev iz 2. odst. 62. člena ZIZ tudi ne pride v poštev. (Obrazložen) ugovor, da ni bilo pogojev za izdajo sklepa o izvršbi, je tako izenačen z vsemi drugimi ugovori, glede katerih je nadaljnji postopek urejen v 2. odst. 62. člena ZIZ.

Določba 2. odst. 394. člena ZGD ne pomeni, da je terjatve zoper delničarje oziroma družbenike dovoljeno uveljavljati šele (v enem letu) po objavi izbrisa v Uradnem listu. Določa samo skrajni (prekluzivni) rok za uveljavljanje takih terjatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točkah I, II/1 in II/3 izreka) potrdi.

Tožena stranka sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0008 Ig 2002/03527 razveljavi v 1. in 3. točki izreka in da se postopek nadaljuje kot s tožbo (točka I izreka). Razsodilo pa je, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 5.548.315,50 SIT in zakonske zamudne obresti od posameznih delov navedenega zneska (točka II/1 izreka); da se tožbeni zahtevek v preostalem delu, to je za zamudne obresti od zneska 1.000,00 SIT od 26.1.2000 do plačila, zavrne (točka II/2 izreka); in da mora tožena stranka tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v višini 336.624,50 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska 104.283,00 SIT od 26.9.2003 do plačila (točka II/3 izreka).

Zoper navedeno odločbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi je sicer navedla, da jo vlaga zoper sodbo, a je iz vsebine pritožbe razvidno, da izpodbija tudi sklep, medtem ko sodbo izpodbija le v ugodilnem delu. Smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stroškov za odgovor ne priglaša. Pritožba ni utemeljena.

Da se tožena stranka pritožuje tudi zoper I. točko izreka prvostopenjske odločbe, torej tudi zoper sklep, izhaja iz njenih navedb, da že za izdajo sklepa o izvršbi niso bili izpolnjeni pogoji in da se zato postopek ne bi smel nadaljevati kot s tožbo oziroma v pravdi. Te navedbe niso utemeljene. Na dejstvo, da za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (23. člen in 41. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju; ZIZ), bi izvršilno sodišče sicer res moralo biti pozorno, a potem ko predloga za izvršbo ni zavrnilo, temveč je izdalo sklep o izvršbi, bi sklep o izvršbi kljub temu postal pravnomočen, če tožena stranka ne bi vložila ugovora. Po vložitvi ugovora pa se je postopek lahko nadaljeval samo še tako, kot je določeno v 62. členu ZIZ oziroma nato še v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je izvršilno sodišče ugotovilo, da je bil ugovor obrazložen, je izdalo sklep, na podlagi katerega se je v skladu 2. odst. 62. člena ZIZ postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek pred sodiščem prve stopnje.

Tako so ugovorne trditve, da za izdajo sklepa o izvršbi niso bili izpolnjeni pogoji oziroma da zaradi tega tožeča stranka ni aktivno legitimirana, postale pač trditve, s katerimi je tožena stranka nasprotovala tožbenemu zahtevku v pravdnem postopku. Na te trditve pa je tožeča stranka v pravdnem postopku lahko odgovarjala in predlagala nove dokaze (ob omejitvah iz 286. člena ZPP). Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da je bila tožeča stranka glede teh procesnih dejanj z dnem izdaje sklepa o izvršbi prekludirana, sklicevanje na 1. odst. 337. člena ZPP pa je v tem kontekstu pravno zmotno.

Na tem mestu je treba toženi stranki še na kratko pojasniti, da se določbe 24. člena ZIZ uporabljajo le v izvršilnem postopku na podlagi izvršilnega naslova, ne pa tudi na podlagi verodostojne listine, zlasti pa ne v pravdnem postopku, do katerega pride zaradi ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine.

V zvezi s pritožbo zoper sklep pa je treba še pripomniti, da sodišče prve stopnje glede na ureditev iz 2. odst. 62. člena ZIZ ni imelo podlage, da je (ob smiselni uporabi 1. odst. 437. člena ZPP) sklep o izvršbi v 1. in 3. točki razveljavilo in izreklo, da se postopek nadaljuje kot s tožbo. V 437. členu ZPP je namreč predvideno, da o ugovoru, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga, odloča sodišče, ki je izdalo plačilni nalog, kar bi po morebitni analogiji lahko pomenilo kvečjemu to, da o takem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine odloča izvršilno ne pa pravdno sodišče. Vendar pa ZIZ take določbe, ki bi napotovala na kakršno koli uporabo 437. člena ZPP, ne pozna, določba 15. člena ZIZ pa glede na posebno ureditev iz 2. odst. 62. člena ZIZ tudi ne pride v poštev. (Obrazložen) ugovor, da ni bilo pogojev za izdajo sklepa o izvršbi, je tako pač izenačen z vsemi drugimi ugovori, glede katerih je nadaljnji postopek urejen v 2. odst. 62. člena ZIZ. Ker pa opisana napačna uporaba 437. člena ZPP na pravilnost in zakonitost odločbe ni vplivala, je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Neutemeljene so tudi tiste pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka izpodbija ugodilni del sodbe. Zmotno je njeno stališče, da ob vložitvi predloga za izvršbo (29.4.2002) postopek prenehanja družbe xy d.o.o. še ni bil končan oziroma da bi tožeča stranka lahko svoj zahtevek zoper toženo stranko glede na 2. odst. 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) uveljavljala šele (v enem letu) po objavi izbrisa omenjene družbe v Uradnem listu. Družba xy d.o.o. je namreč prenehala z dnem, ko je bila izbrisana iz sodnega registra, torej 8.1.2002, kajti tako kot gospodarska družba pridobi lastnost pravne osebe z vpisom v sodni register (1. odst. 3. člena ZGD), tako to lastnost z izbrisom iz sodnega registra tudi izgubi. V zvezi s tem so zato povsem nerazumljive pritožbene navedbe, da bi lahko upniki prišli do dvakratnega plačila (v postopku zoper družbo in hkrati zoper njene družbenike), saj od izbrisa in s tem prenehanja družbe zoper njo ni mogoče uveljavljati nobenih zahtevkov več, ker pač več ne obstaja.

Po izbrisu družbe xy d.o.o je bilo tako mogoče zahtevke uveljavljati samo zoper njene pravne naslednike, to je družbenike, pri čemer pa določba 2. odst. 394. člena ZGD ne pomeni, da je take zahtevke dovoljeno uveljavljati šele (v enem letu) po objavi izbrisa v Uradnem listu. Ta določba določa samo skrajni (prekluzivni) rok za uveljavljanje terjatev (zahtevkov) zoper družbenike izbrisane družbe. To je razumljivo, saj bi sicer med čakanjem na objavo izbrisa v Uradnem listu utegnilo priti do zastaranja terjatev. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obveznost družbenikov, določena v 1. odst. 394. člena ZGD, začne učinkovati z dnem izbrisa družbe iz sodnega registra.

Pritrditi je treba tudi tistim razlogom v prvostopenjski sodbi, s katerimi je sodišče ovrglo trditve tožene stranke, da je terjatev tožeče stranke oziroma družbe xx d.d. prenehala s pobotom. Drži, da so bile navedbe tožene stranke o škodi, ki naj bi jo bila družba xx d.d. povzročila družbi xy d.o.o., preskromne, saj iz njih ni razvidno, kako naj bi do škode sploh prišlo, v čem naj bi škoda bila in koliko naj bi znašala. K temu pa je treba še dodati, da tožena stranka niti ni zatrjevala, da je družbi xx d.d. podala pobotno izjavo, brez take izjave pa do prenehanja terjatve tako ali tako ne bi moglo priti (1. odst. 337. člena Zakona o obligaciskih razmerjih). V zvezi s tem pa se tožena stranka tudi ne more sklicevati na dokaze (listine), ki jih ni predlagala ona, temveč tožeča stranka (212. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje je tako presodilo vse pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odst. 360. člena ZPP). Ker je pri tem ugotovilo, da pritožbeni razlogi - niti izrecno uveljavljani niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP) - niso podani, je pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje še odločilo, da sama krije pritožbene stroške.