Jedro

Pravilno je izhodišče nižjih sodišč, da je za odločitev v tej pravdni zadevi odločilnega pomena dejstvo, da je bilo prvemu tožniku, ki je bil na spornem stanovanju imetnik stanovanjske pravice, s sodbo, ki je postala pravnomočna dne 27.6.1990, na podlagi 60. člena takrat veljavnega ZSR, stanovanjsko razmerje odpovedano. V izpraznitvenem roku štirih mesecev, ki je do uveljavitve stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ) že potekel, pa bi se moral iz stanovanja, na podlagi 70. člena takrat veljavnega ZSR, izseliti tudi drugi tožnik. Na dan uveljavitve SZ tako nobeden od tožnikov ni bil imetnik stanovanjske pravice, zato je tožena stranka zahtevo tožečih strank za sklenitev kupoprodajne pogodbe upravičeno zavrnila.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala od tožene stranke, da je dolžna z njima skleniti kupoprodajno pogodbo za tri in pol sobno stanovanje v ulici .... v Novi Gorici po določbah stanovanjskega zakona. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih morata tožnika povrniti toženi stranki v znesku 18.900,00 SIT.

Proti sodbi sodišča prve stopnje se je tožeča stranka pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ugotovitev sodišča, da tožeča stranka nima stanovanjske pravice, ni točna. Sodba opr.št. P 298/86 je obremenjena z najtežjimi kršitvami procesnega in materialnega prava. Zato ni nikoli mogla postati dokončna in pravnomočna. Podlaga zanjo niso bili materialni dokazi, ampak prosta presoja. Stanovanjska pogodba, ki je bila s prvim tožnikom sklenjena, ni bila nikoli preklicana. Prvi toženec stanovanje tudi ves čas uporablja. Za odločanje v pravdni zadevi opr.št. P 298/86 redno sodišče tudi ni bilo stvarno pristojno. V zadevi bi moralo odločati sodišče združenega dela. Drugi tožnik ima pravico do uporabe stanovanja na podlagi 2. odstavka 19. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. V stanovanje je tudi veliko vlagal. Zato ni logično, da tožnika ne moreta odkupiti stanovanja. Ker stanovanjska pogodba ni bila nikoli razvezana, bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pravilno je izhodišče nižjih sodišč, da je za odločitev v tej pravdni zadevi odločilnega pomena dejstvo, da je bilo prvemu tožniku, ki je bil na spornem stanovanju imetnik stanovanjske pravice, s sodbo opr.št. P 298/86, ki je postala pravnomočna dne 27.6.1990 na podlagi sodbe pritožbenega sodišča opr.št. Cp 472/90, ki je tožeča stranka tudi v revizijskem postopku ni uspela izpodbiti (s sodbo opr.št. II Ips 636/90, z dne 18.4.1991, je vrhovno sodišče revizijo prvega tožnika proti sodbi opr.št. Cp 472/90, z dne 27.6.1990 kot neutemeljeno zavrnilo) na podlagi 60. člena takrat veljavnega ZSR, stanovanjsko razmerje odpovedano. V izpraznitvenem roku štirih mesecev, ki je do uveljavitve stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94 - v nadaljevanju SZ) že potekel, pa bi se moral iz stanovanja, na podlagi 70. člena takrat veljavnega ZSR, izseliti tudi drugi tožnik. Na dan uveljavitve SZ tako nobeden od tožnikov ni bil imetnik stanovanjske pravice, zato je tožena stranka zahtevo tožečih strank za sklenitev kupoprodajne pogodbe upravičeno zavrnila (1. odstavek 117. člena SZ in 2. odstavek 128. člena SZ). V sodbah nižjih sodišč, ki tožbenemu zahtevku nista ugodili, je zato materialno pravo pravilno uporabljeno.

Revizijske trditve, da je sodba opr.št. P 298/86 obremenjena z najhujšimi kršitvami procesnega in materialnega prava, da temelji na prosti presoji dokazov, zaradi česar ni mogla nikoli postati pravnomočna in dokončna, ter da jo je izdalo stvarno nepristojno sodišče, pa se ne nanašajo na pravnomočno sodbo opr.št. Cp 782/93, z dne 22.9.1993, ki je predmet preizkusa v tej revizijski zadevi. Gre za trditve, ki bi se (nekatere pa so tudi se) lahko obravnavale le v zadevi, ki je bila v teku pod opr.št. P 298/86, ki pa je že pravnomočno končana. Zato v tej revizijski zadevi, v kateri je predmet preizkusa pravnomočna sodba opr.št. Cp 782/93, ki se ne nanaša na pravdno zadevo, ki je bila v teku pod opr.št. P 296/86, na te revizijske trditve ni potrebno odgovarjati, saj za odločitev niso pravnoodločilne (1. odstavek 375. člena ZPP, v zvezi s 399. členom ZPP).

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v pravdni zadevi, ki je predmet obravnave v tej revizijski zadevi, tožeča stranka ni navedla. Zato je revizijsko sodišče glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka naredilo le preizkus po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) in pri tem ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je mogoče vložiti revizijo le v roku, ki je določen v zakonu (1. odstavek 382. člena ZPP). Revizijsko sodišče zato dopolnitve revizije, ki jo je tožeča stranka vložila skoraj leto dni po izteku roka iz 1. odstavka 382. člena ZPP, ni moglo (in ni smelo) vsebinsko obravnavati.