Jedro

Upravni organ je štel tožnika za lastnika spornega objekta zaradi tožnikovega povračila vlaganj v zvezi z izgradnjo objekta prejšnjemu zakupniku in zaradi določbe zakupne pogodbe, sklenjene med lastnikom zemljišča kot najemodajalcem in tožnikom kot najemojemalcem, v kateri je zapisano, da je tožnik lastnik na zemljišču stoječih objektov. Pri tem pa ni upošteval, da se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo. Poleg navedenega bi bile predpostavke za prenos lastninske pravice na tožnika izpolnjene le v primeru, če bi prejšnji zakupnik kot investitor z gradnjo objekta na tujem zemljišču postal lastnik tega objekta. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-423/2007-40-PG z dne 12. 10. 2009 in 1. točka izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 0612-210/2007/35 z dne 29. 6. 2011 v delu, ki se nanaša na prepoved prometa z nelegalno zgrajenim objektom, se odpravita in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje pritličnega zidanega objekta na severovzhodnem vogalu zemljišča parc. št. 1488 k.o. ... Naložila mu je, da takoj po prejemu odločbe ustavi njegovo gradnjo in ga v 30 dneh po prejemu odločbe odstrani ter vzpostavi prejšnje stanje. Za objekt je izrekla tudi prepovedi iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je lastnik zemljišča Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju sklad), ki je zemljišče oddal tožniku v najem. Sporni bivalno gospodarski objekt je zgradil prejšnji zakupnik pokojni A.A., kateremu je tožnik povrnil vlaganja v objekt. Na podlagi navedenega in zakupne pogodbe z dne 28. 1. 2004, sklenjene med skladom in tožnikom, je organ menil, da je tožnik dejanski lastnik in posestnik spornega objekta, zato je inšpekcijski zavezanec zaradi njegove nelegalne gradnje.

Upravni organ druge stopnje je prvostopenjsko odločbo odpravil v tretji alineji 4. točke izreka in jo nadomestil z novo tretjo alinejo, s katero je prepovedal promet z nelegalno zgrajenim objektom (pred tem je bil prepovedan tudi promet z zemljiščem, na katerem objekt stoji), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi se je med drugim skliceval na 1. člen zakupne pogodbe med skladom in tožnikom, po katerem so objekti, trajni nasadi in naprave, ki stojijo na zemljiščih, ki so predmet pogodbe, zakupnikova last. Ker je torej tožnik prevzel nepremičnino od prejšnjega zakupnika in mu povrnil vlaganja vanjo, je vstopil v prednikov položaj in s tem prevzel pravice in obveznosti v zvezi s spornim objektom, zaradi česar ga je treba šteti za inšpekcijskega zavezanca.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da spornega objekta ni postavil, niti ni lastnik zemljišča parc. št. 1488 k.o. ... Objekt je sestavina nepremičnine, na kateri se nahaja (8. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ). Sklicuje se tudi na 26. in 38. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Iz omenjenih določb izhaja, da zakupnik ne more biti lastnik objektov, ampak ima zgolj zahtevek za vračilo vrednosti vlaganj. Iz izpodbijanih odločb ni razvidno, na kakšen način naj bi pridobil lastninsko pravico na objektu (originarno ali izvedeno), saj tega ne more dokazovati zapis v 1. členu zakupne pogodbe. Izjemo od načela superficies solo cedit namreč lahko določa le zakon, ne pa pogodba. Poudarja, da v času izdaje izpodbijane odločbe ni bil več zakupnik zemljišča, saj je po izdaji prve odločbe zaradi nelegalne gradnje 15. 11. 2007 pogodbo odpovedal, od najemodajalca pa zahteval odškodnino zaradi njene kršitve. O tem se vodi tudi pravda pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III P 3779/2007. Ker tožnik ni lastnik niti upravičenec do posesti spornega objekta, ga ne more legalno porušiti in bi s tem njenega lastnika oškodoval. Zaradi poškodovanja tuje stvari bi ga doletela ne le odškodninska ampak tudi kazenska odgovornost, zato sta izpodbijani odločbi nični po 2. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Meni, da bi moral upravni organ ugotoviti, kdo je investitorjev pravni naslednik. V zvezi s povračilom vlaganj navaja, da ni odkupil objektov od investitorja, ampak je po navodilu sklada le plačal skladov dolg do prejšnjega zakupnika iz naslova izplačila vrednosti vlaganj (38. člen ZKZ). Pogoj za sklenitev zakupne pogodbe s strani sklada je namreč bil, da mu tožnik predloži potrdilo prejšnjega zakupnika, da je dolg poravnan. Predlaga, naj sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj, podrejeno, naj ju izreče za nična, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na katero pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po mnenju sodišča v obravnavanem primeru ni podan ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavek 279. člena ZUP. Po tej določbi je odločba nična, če bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu.

O navedenem razlogu za ničnost je mogoče govoriti, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev kaznivega dejanja. Po mnenju sodišča v izreku izpodbijane odločbe odrejena odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja sama po sebi ne pomenita kaznivega dejanja, ni pa se mogoče na ta razlog sklicevati v primeru zatrjevanega nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. V tej zadevi namreč tožnik meni, da ni lastnik nelegalno zgrajenega objekta, zato ni inšpekcijski zavezanec in bi z izvršitvijo naloženega ukrepa porušil tuj objekt, s čimer bi storil kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje objekta, kakršen je tudi obravnavani, predpisuje 152. člen ZGO-1, ki ne določa, kdo je inšpekcijski zavezanec. Po prvem odstavku 157. člena ZGO-1, ki je uvrščen v poglavje „3. Druge sankcije“ in ki predpisuje obveznost plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v primeru nedovoljene gradnje, je zavezanec za plačilo investitor oz. lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. Ob smiselni uporabi te določbe in v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso tega sodišča (I U 667/2010, I U 963/2009) se tudi ostali inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje kot oblike nedovoljene gradnje (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1) najprej izrečejo investitorju oz. lastniku nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastniku zemljišča, na katerem je takšna gradnja oz. objekt. Iz navedenega izhaja, da se obveznosti zaradi nelegalne gradnje lahko prenašajo le z lastninsko pravico na objektu, kadar njegovega lastnika ni mogoče ugotoviti, pa je zavezanec lastnik zemljišča. V zadevi ni sporno, da je sporni objekt zgradil nekdanji in že pokojni zakupnik zemljišča parc. št. 1488 k.o. ... A.A. Iz predložnih upravnih spisov je razvidno, da je drugostopenjski organ s svojo odločbo z dne 16. 4. 2010 odpravil prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo z dne 12. 10. 2009 in jo nadomestil z novo odločbo, s katero je kot inšpekcijsko zavezanko določil investitorjevo dedinjo B.A. Ta je zoper omenjeno odločbo sprožila upravni spor U 179/2010, v katerem je oddelek tega sodišča v Novi Gorici 23. 5. 2011 izdal sodbo, s katero je odpravil drugostopenjsko odločbo in zadevo vrnil v ponovno odločanje na drugo stopnjo. V tej sodbi je sodišče zavzelo stališče, da bi bilo treba ugotoviti, ali ni sedanji zakupojemalec (tožnik v tem upravnem sporu) s sklenitvijo zakupnega razmerja prevzel tudi objekte, ki stojijo na zemljišču, in presoditi, ali je novi zakupnik vstopil v prednikov položaj.

Navedeno pomeni, da je bil upravni organ zaradi investitorjeve smrti in ugotovitve, da njegova dedinja, ki ni podedovala nelegalno zgrajenega objekta, ne more biti inšpekcijska zavezanka, dolžan ugotoviti, kdo bo zavezan izvršiti inšpekcijske ukrepe za odpravo nezakonitega stanja, nastalega z nelegalno zgrajenim objektom oz. ali je ta oseba lahko tožnik kot kasnejši zakupnik, ki je z najemom zemljišča prevzel v uporabo tudi sporni objekt. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je upravni organ štel tožnika za lastnika zaradi tožnikovega povračila vlaganj v zvezi z izgradnjo objekta prejšnjemu zakupniku A.A. in zaradi določbe zakupne pogodbe, sklenjene med lastnikom zemljišča kot najemodajalcem in tožnikom kot najemojemalcem, v kateri je zapisano, da je tožnik lastnik na zemljišču stoječih objektov. Pri tem pa ni upošteval, da se za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ), zaradi česar je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo (1. točka prvega odstavka 237. člena ZUP).

Poleg navedenega sodišče glede vprašanjem prenosa in pridobitve lastninske pravice na nelegalno zgrajenem objektu še dodaja, da bi bile predpostavke za prenos lastninske pravice na tožnika izpolnjene le v primeru, če bi A.A. kot investitor z gradnjo objekta na tujem zemljišču postal lastnik tega objekta. Nihče namreč ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. V tem pogledu tožnik upravičeno opozarja na načelo povezanosti zemljišča in objekta (superficies solo cedit) iz 8. člena SPZ, po katerem je vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Navedeno in določbe ZKZ, na katere se sklicuje tožnik v tožbi (26., 38. člen), bo moral upoštevati upravni organ pri ponovnem odločanju o tem, kdo je v obravnavanem primeru inšpekcijski zavezanec. Zgolj prevzem objekta v uporabo zaradi sklenjene zakupne pogodbe (ki je po tožnikovih navedbah celo že prenehala) za zemljišča, na katerih objekt stoji, in finančna odmena investitorju za vlaganja v objekt ne morejo biti zadostna podlaga za sklep, da je tožnik investitorjev pravni in ne le dejanski naslednik.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je iz razloga po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo prvostopenjsko odločbo v celoti, drugostopenjsko pa v delu, v katerem je bilo po vsebini odločeno o inšpekcijskem ukrepu (o prepovedi prometa z nelegalno zgrajenim objektom) ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje na prvo stopnjo (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša za zahtevani 20 % DDV, torej za 70 EUR. Pri tem sodišče dodaja, da bo plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).