Jedro

Povsem razumen je tudi strošek za mobilni telefon v višini 19,00 EUR mesečno, saj gre za napravo, ki je predlagateljici kot študentki nujno potrebna za komuniciranje v sodobnem svetu. Pritožbene navedb nasprotnega udeleženca, da gre za nadstandard, so neutemeljene.

Po oceni sodišča druge stopnje je upoštevaje navedbe predlagateljice v pritožbi, da si barva lase na 3 do 4 mesece, izdatek za barvanje las v višini 50,00 do 60,00 EUR strošek, ki ni nujno potreben za preživljanje predlagateljice. Enako velja za izdatek urejanja umetnih nohtov v višini 4,00 EUR mesečno, ki ga predlagateljica prav tako navaja v pritožbi. Ti izdatki presegajo redne potrebe predlagateljice, zato jih ni dolžan kriti nasprotni udeleženec, temveč ga lahko predlagateljica, če želi, krije iz drugih svojih virov (štipendija ali študentsko delo).

Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sicer res značilnost nepravdnega postopka, da sodišče na predlog, kako urediti sporno pravno razmerje, ni vezano. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, zato se ne sme lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi drugi zakoni, ki urejajo razmerja, o katerih se odloča v nepravdnem postopku. Taka je določba 196. člena DZ, po kateri se "preživnina […] določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine". Če takšna zahteva ni postavljena, sodišče ne more naložiti plačevanja preživnine od vložitve predloga, temveč zgolj za naprej od izdaje sklepa o določitvi preživnine. Enako velja za uveljavljanje zakonske zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov preživnine.

Izrek

I.Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se zneska 340,00 EUR in 370,00 EUR zamenjata z zneskom 420,00 EUR, dosedanja III. točka izreka postane II. točka izreka, ki se glasi "<em>Razliko med že plačanimi zneski preživnine 17. 2. 2025, 17. 3. 2025, 17. 4. 2025, 16. 5. 2025 in 17. 6. 2025 vsakič v znesku 100,00 EUR, 26. 6. 2025 v znesku 50,00 EUR, 16. 7. 2025 v znesku 150,00 EUR, 16. 8. 2025 v znesku 150,00 EUR in 17. 9. 2025 v znesku 142,00 EUR ter v I. točki izreka tega sklepa določenimi zneski preživnine, ki so zapadli od 19. 2. 2025 do izdaje tega sklepa, je nasprotni udeleženec dolžan plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa.</em>", dosedanja IV. točka izreka pa postane III. točka izreka.

II.V preostalem se pritožba predlagateljice zavrne, pritožba nasprotnega udeleženca pa se v celoti zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Predlagateljica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu naložilo, da je dolžan od 19. 2. 2025 do 30. 6. 2025 za predlagateljico plačevati preživnino v znesku 340,00 EUR mesečno, od 1. 7. 2025 dalje pa preživnino v višini 370,00 EUR mesečno, in sicer do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec, na transakcijski račun predlagateljice, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po zapadlosti vsakega posameznega preživninskega obroka dalje do plačila. Tako določeno preživnino je nasprotni udeleženec dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS, od takrat dalje pa v valoriziranih zneskih, in vsakokratnem obvestilu pristojnega Centra za socialno delo, vse dokler bodo za to obstajali pogoji (I. točka izreka). V preostalem je predlagateljičin predlog zavrnilo (II. točka izreka), sklenilo, da je razliko med že plačanimi zneski in v I. točki izreka tega sklepa določenimi zneski preživnine, ki so zapadli od 19. 2. 2025 do izdaje tega sklepa, nasprotni udeleženec dolžan plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa (III. točka izreka), in odločilo, da udeleženca nosita vsak svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2.Zoper citirani sklep se pravočasno pritožujta oba udeleženca.

3.Predlagateljica sklep sodišča prve stopnje izpodbija v celoti, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da določi, da je nasprotni udeleženec dolžan za preživljanje predlagateljice od dne 19. 2. 2025 dalje plačevati preživnino v višini 420,00 EUR mesečno ter ji povrniti vse stroške oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje potrebe predlagateljice ocenilo prenizko, kar podrobno utemelji. Nadalje uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Graja materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec dolžan s preživnino pokriti le 43 % preživninskih potreb predlagateljice, čeprav ima v primerjavi s predlagateljičino mamo znatno višje prihodke in večje premoženje. Nadalje navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti preživnino v mesečnih obrokih tudi za nazaj in od neplačanih zneskov preživnine priznati tudi zakonske zamudne obresti. Ker sodišče prve stopnje navedenega izračuna ni opravilo, je izrek izpodbijanega sklepa v tem delu neizvršljiv, saj ni jasno, kolikšen znesek natančno nasprotni udeleženec predlagateljici sploh dolguje. Nazadnje navaja še, da je imela predlagateljica za zastopanje v predmetnem nepravdnem postopku odobreno brezplačno pravno pomoč, zato bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s stroškovno odločitvijo skleniti, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagateljici plačati vse stroške predmetnega postopka tako, da jih povrne v proračun RS. Priglaša stroške.

4.Tudi nasprotni udeleženec izpodbija s pritožbo sklep sodišča prve stopnje v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje potrebe predlagateljice v višini 853,00 EUR ocenilo kot pretirane in nerazumne, saj lahko slednje znašajo največ 450,00 EUR mesečno, pri čemer konkretizirano izpodbija posamezne potrebe. V nadaljevanju pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo tudi preživninske sposobnosti nasprotnega udeleženca, saj ne drži, da slednji iz naslova prodaje lesa mesečno zasluži dodatnih 1.900,00 EUR. Sečnja lesa je namreč nezanesljiv dohodek, saj nasprotni udeleženec vse do leta 2027 ne bo smel opraviti nove sečnje gozda. Prav tako nasprotni udeleženec nima prihodkov iz naslova subvencij v višini 200,00 EUR mesečno, saj je slednje potrebno vložiti v ohranjanje kmetije in njeno vzdrževanje. Posledično se kot prihodek iz naslova kmetovanja lahko upošteva le katastrski dohodek v višini 119,70 EUR mesečno. Prihodki nasprotnega udeleženca tako iz naslova plače, pokojnine in katastrskega dohodka znašajo le cca. 1.100,00 EUR mesečno. Od tega zneska pa je potrebno odbiti še stroške nasprotnega udeleženca, ki znašajo 737,00 EUR mesečno in preživnino, ki jo slednji plačuje za preživljanje druge mld. hčerke v višini 320,00 EUR. V tej zvezi pritožba še navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do preživninske obveznosti predlagateljičine mame, za katero se je predlagateljica dogovorila z materjo. Nazadnje pritožba izpostavlja še, da predlagateljica prejema štipendijo in opravlja študentsko delo ter druga priložnostna dela (delo v gostilni, umetni nohti), z navedenimi prihodki pa lahko tudi sama prispeva k lastnemu preživljanju, kar vse bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri prisoji zahtevane preživnine, ki bi lahko znašala največ 200,00 EUR mesečno. Priglaša pritožbene stroške, vendar jih ne specificira.

5.Predlagateljica se v odgovoru na pritožbo nasprotnega udeleženca zavzema za zavrnitev le-te kot neutemeljene. Nasprotni udeleženec na pritožbo predlagateljice ni odgovoril.

6.Pritožba predlagateljice je utemeljena, pritožba nasprotnega udeleženca ni utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Določbe ZPP so uporabljene na podlagi 42. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1).

8.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih kršitev postopka,1 da je delno zmotno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa delno zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9.Pritožbeno sodišče ni upoštevalo predlagateljičinih pritožbenih navedb, da se je v času od 27. 11. 2025 do 29. 11. 2025 udeležila strokovne delavnice v Kranjski gori, za kar je plačala 85,00 EUR. Navedena dejstva se ne upoštevajo, ker so nastala po časovnih mejah pravnomočnosti izpodbijanega sklepa (gre za t.i. objektivno nova dejstva). V skladu s sodno prakso2 in pravno teorijo3 je mogoče v pritožbi v skladu s 337. členom ZPP4 uveljavljati le tista nova dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave (ne pa dejstev, nastalih kasneje), saj je to trenutek, do katerega se raztezajo časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe. V pritožbi navajano dejstvo o strokovni delavnici v novembru 2025 pa je nastalo po koncu glavne obravnave, ki se je zaključila 22. 9. 2025, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.

10.Neutemeljena je predlagateljičina pritožbena graja o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi, kjer predlagateljica kot polnoletna oseba uveljavlja preživnino zoper svojega očeta (nasprotnega udeleženca), v 10. točki obrazložitve navedlo pravno podlago za določitev preživnine, ugotovilo, da so pogoji za določitev preživnine podani, ker se predlagateljica redno šola (11. točka obrazložitve), njene potrebe ugotovilo do 1. 7. 2025 na 784,00 EUR, od 1.7.2025 dalje pa na 853,00 EUR mesečno (40. točka obrazložitve), pri čemer je pojasnilo, da je vzelo v ozir zgolj nujne in povprečne stroške, ne pa stroške za dopust in izlete in za mednarodno izmenjavo, katere lahko predlagateljica krije iz naslova štipendije in študentskega dela (46. točka obrazložitve). Nato je z ozirom na prihodke predlagateljičine matere v višini 1.650,00 EUR mesečno (38. točka obrazložitve) in glede na prihodke nasprotnega udeleženca (očeta predlagateljice) v višini 3.090,00 EUR mesečno (37. točka obrazložitve) ter glede na preživninsko obveznost nasprotnega udeleženca do mlajše hčere A. A. in glede na stroške kmetije, na kateri gospodari (43. točka obrazložitve), odločilo, da je nasprotni dolžan od 19. 2. 2025 do 30. 6. 2025 za predlagateljico plačevati preživnino v znesku 340,00 EUR mesečno, od 1. 7. 2025 dalje pa preživnino v višini 370,00 EUR mesečno (42. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti, saj vsebuje razloge, na katerih je prvostopenjsko sodišče utemeljilo svojo odločitev.

11.Pritožbene navedbe predlagateljice, da bi ji moralo sodišče prve stopnje priznati celotni uveljavljan znesek "ostalih stroškov" za opremo v višini 40,00 EUR in ne zgolj 25,00 EUR, saj v tej zvezi sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh izkazanih stroškov predlagateljice, ampak je določene stroške brez obrazložitve prezrlo, pa ne predstavljajo pritožbenega razloga po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, v okviru katerega se preverja zgolj razumljivost izpodbijanega sklepa, temveč pritožbeni razlog iz zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga bo pritožbeno sodišče obravnavalo v nadaljevanju.

12.Pritožbeno ni sporno, da so izpolnjeni pogoji za plačevanje preživnine polnoletnemu otroku po tretjem odstavku 183. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ), ker se predlagateljica redno šola (je študentka 3. letnika Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in še ni dopolnila 26 let). Pritožbeno sporna je višina potreb predlagateljice in preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca (predlagateljičinega očeta). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini preživnine pravilno oprlo na določbo 189. člena DZ, v skladu s katero se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca, in na določbo 190. člena DZ, ki ureja obseg otrokovih potreb, ki so jih dolžni starši kriti (13. točka obrazložitve).

Glede potreb predlagateljice:

Nasprotni udeleženec v pritožbi utemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje nekatere potrebe predlagateljice ocenilo previsoko. V zvezi s stroški bivanja do 1. 7. 2025, ko je predlagateljica skupaj s svojo materjo B. B. in sestro A. A. živela v stanovanjski hiši materinega brata, in sicer v ločenem gospodinjstvu, je sodišče prve stopnje sicer pravilno sledilo izpovedbi priče B. B. (matere nasprotne udeleženke), da je bratu zase in za hčerki plačevala stroške bivanja v višini 150,00 EUR mesečno oziroma 44,00 EUR na osebo, nato pa materialnopravno zmotno k bivanjskim stroškom prištelo še stroške za zavarovanje dveh osebnih vozil v lasti B. B. (61,00 EUR mesečno), zaradi česar naj bi stroški bivanja znašali 105,40 EUR na osebo (14. točka obrazložitve). Stroški zavarovanja avtomobilov ne spadajo med bivanjske (kolektivne) stroške,5 zato je predlagateljici do 1.7.2025 mogoče priznati zgolj bivanjske stroške v višini 44,00 EUR, ne pa v višini 105,00 EUR, kot je storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno nesporni pa so stanovanjski stroški predlagateljice za čas od 1. 7. 2025 dalje pa v višini 205,00 EUR mesečno (14. točka obrazložitve).

Sodišče prve stopnje je predlagateljici utemeljeno priznalo stroške za bivanje v Dijaškem domu A v Ljubljani v višini 213,00 EUR. Pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca v smeri, da predlagateljica pri samski sobi v dijaškem domu vztraja zgolj zaradi svojega fanta, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je z ozirom na to, da nasprotni udeleženec ne pojasni, zakaj je ni mogel navajati prej, pravno neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer pa podatki spisa kažejo, da predlagateljica samsko sobo potrebuje zaradi težav s spanjem, s čemer se je strinjal tudi nasprotni udeleženec in ji rekel, da bo doplačilo za enoposteljno sobo tudi kril, to pa je v prejšnjem študijskem letu tudi izpolnjeval (16. točka obrazložitve), pa tudi sicer gre za konkurenčno ceno v primerjavi s cenami drugih študentskih domov v Ljubljani (17. točka obrazložitve). Zato je mogoče šteti, da je doplačilo za enoposteljno sobo v dijaškem domu v korist predlagateljice, nasprotna pritožbena izvajanja pa so neutemeljena.

Prav tako nasprotni udeleženec neutemeljeno izpodbija stroške prehrane v višini 200,00 EUR mesečno. Pritožbeno nesporno je namreč, da je predlagateljica vsak vikend in vse počitnice doma (razen med izpitnim obdobjem) ter da si mora v času bivanja v Ljubljani sama priskrbeti hrano za zajtrke, malice in večerje, za kosilo pa k študentskemu bonu v vrednosti 5,00 EUR doplačati še povprečno 5,00 EUR za kosilo (39. točka obrazložitve). Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da mora predlagateljica zaradi zdravstvenih težav (histaminske intolerance) kupovati biološke izdelke in upoštevati določeno dieto (ne sme uživati mleka, ocvrte in pasterizirane hrane) je strošek v višini 200,00 EUR mesečno življenjsko izkustveno povsem sprejemljiv.

Kot primerne sodišče druge stopnje ocenjuje tudi stroške za oblačila in obutev v višini 60,00 EUR mesečno, za higienske pripomočke v višini 20,00 EUR mesečno, za čistila v višini 10,00 EUR mesečno, za študijske potrebščine v višini 20,00 EUR mesečno in za avtobusno karto v višini 25,00 EUR mesečno, kot je to obširneje pojasnilo že sodišče prve stopnje (39. točka obrazložitve). Tega zaključka ne more omajati pavšalna in dokazno nepodprta pritožbena graja nasprotnega udeleženca.

Neutemeljena je pritožbena graja nasprotnega udeleženca, da so stroški za razvedrilo in hobije v višini 15,00 EUR mesečno neupravičeni, ker predlagateljica hobijev nima. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da v skladu z določbo drugega odstavka 190. člena DZ preživnina zajema tudi stroške razvedrila, pri čemer je znesek 15,00 EUR mesečno iz naslova razvedrila življenjsko povsem sprejemljiv (že strošek kino vstopnice dandanes znaša skoraj toliko). Zato je pravno nepomembno, ali ima predlagateljica kakšne hobije. Posledično pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da predlagateljica hobijev nima, ne morejo vplivati na to, da se predlagateljici stroški razvedrila v višini 15,00 EUR mesečno ne priznajo.

Povsem razumen je tudi strošek za mobilni telefon v višini 19,00 EUR mesečno, saj gre za napravo, ki je predlagateljici kot študentki nujno potrebna za komuniciranje v sodobnem svetu. Pritožbene navedb nasprotnega udeleženca, da gre za nadstandard, so neutemeljene.

Pritrditi pa je pritožbeni graji nasprotnega udeleženca, da so pretirani "razni ostali stroški" predlagateljice (frizer, posteljnina, brisače, osebni dokumenti, očala), ki jih je sodišče prve stopnje priznalo v višini 200,00 EUR mesečno (posledično je neutemeljena pritožbena graja predlagateljice, da ji iz naslova ostalih stroškov ni priznalo 40,00 EUR, saj ji je dejansko priznalo dosti več). Predlagateljici teh "ostalih stroškov" v višini 200,00 EUR po eni strani ni mogoče priznati že iz razloga, ker je iz tega naslova uveljavljala le 40,00 EUR mesečno (kot izhaja tudi iz navedb v pritožbi predlagateljice). Po drugi strani pa je povsem nelogična matematična operacija sodišča prve stopnje v predzadnji alineji 39. točke obrazložitve, kjer je najprej zapisalo, da je predlagateljici za ostale razne stroške (frizer, posteljnina, brisače, osebni dokumenti, nakup očal) priznalo 25,00 EUR, nato pa nelogično zaključilo, da to "pomeni 200,00 EUR mesečno". Po oceni sodišča druge stopnje je upoštevaje navedbe predlagateljice v pritožbi, da si barva lase na 3 do 4 mesece, izdatek za barvanje las v višini 50,00 do 60,00 EUR strošek, ki ni nujno potreben za preživljanje predlagateljice. Enako velja za izdatek urejanja umetnih nohtov v višini 4,00 EUR mesečno, ki ga predlagateljica prav tako navaja v pritožbi. Ti izdatki presegajo redne potrebe predlagateljice, zato jih ni dolžan kriti nasprotni udeleženec, temveč ga lahko predlagateljica, če želi, krije iz drugih svojih virov (štipendija ali študentsko delo).

Iz naslova "raznih ostalih stroškov" je mogoče predlagateljici, kot izpostavlja v pritožbi, priznati letni strošek za polico za mladega voznika v višini 92,00 EUR letno (saj se je nasprotni udeleženec sam strinjal, da predlagateljica vozi osebni avtomobil) oziroma 8,00 EUR mesečno, stroške očal v višini 150,00 EUR na dve leti (pritožbeno zavzemanje predlagateljice, da je mora očala menjati vsako leto, je z izkustvenega vidika pretirano), kar znese približno 14,00 EUR mesečno, k čemur je treba prišteti še razumne stroške frizerja in stroške v študentskem domu in ostale občasne stroške, ki pa nastajajo večinoma le enkrat ali pa v daljših časovnih obdobjih (stroški posteljnine, brisač, opremljanja študentske sobe, fotografiranja za osebne dokumente, izdelava novega vozniškega dovoljenja), zato je te "razne ostale stroške" mogoče oceniti na 30,00 EUR mesečno (ne pa v višini 40,00 EUR mesečno, kot si v pritožbi prizadeva predlagateljica).

Pritrditi je pritožbeni graji nasprotnega udeleženca, da predlagateljici ni mogoče priznati stroškov zavarovanj (nezgodno zavarovanje, flex in tujina) v višini 31,00 EUR mesečno, ker niso nujno potrebni za preživljanje predlagateljice in predstavljajo nadstandard, ki ga nasprotni udeleženec ni dolžan kriti.

Delno utemeljena je pritožbena graja predlagateljice, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati stroške dopustov in izletov v višini 40,00 EUR mesečno, pri čemer se sklicuje na strokovno ekskurzijo v Francijo septembra 2025, za katero je brez upoštevanja stroškov ogledov in prehrane plačala 110,00 EUR. Pritožbeno sodišče meni, da si lahko predlagateljica stroške dopustov in potovanj delno krije tudi s prihodki iz študentskega dela. V skladu s sodno prakso je namreč starševska dolžnost preživljanja polnoletnih otrok manj stroga, kot je dolžnost staršev preživljanja mladoletnega otroka in se sredstva, če jih polnoletni otrok ob rednem študiju pridobiva iz naslova študentskega dela, ki ne vpliva negativno na njegovo redno šolanje), v razumni meri tudi upoštevajo pri kritju določenih (ne pa vseh) njegovih potreb. V skladu z navedenim stališčem lahko predlagateljica iz naslova študentskega dela soprispeva h kritju stroškov dopustov in potovanj v višini cca. 20,00 EUR mesečno, saj je sama izpovedala, da samo s študentskim delom v času poletnih počitnic zasluži okoli 1.562,00 EUR bruto. Letno lahko tako iz tega naslova zasluži še precej več. Pri tem pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi zaradi študentskega dela v obsegu, kot ga opravljala do sedaj, trpel njen študij (uspešno dokončanje študija ima namreč prednost pred opravljanjem dela iz naslova študentskega dela, ki bi jo oviralo pri opravljanju študijskih obveznosti).

Neutemeljen je pritožbeni očitek predlagateljice, da bi ji sodišče prve stopnje moralo priznati stroške prevoza v višini 31,00 EUR mesečno tudi po 1. 7. 2025. Pritožbeno sodišče soglaša s stališči sodišča prve stopnje, da predlagateljici ne gre priznati stroške za prevoz do avtobusa od 1. 7. 2025 dalje, saj so ti stroški nastajali zgolj do datuma selitve dne 1. 7. 2025 (39. točka obrazložitve).

Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da nasprotni udeleženec ne izpodbija priznanih in odmerjenih stroškov za zdravila v višini 10,00 EUR mesečno, sodišče druge stopnje ocenjuje, da so potrebni naslednji stroški predlagateljice:

bivanjski stroški do 1. 7. 2025 v višini 44,00 EUR mesečno, od 1. 7. 2025 dalje pa v višini 205,00 EUR mesečno,

prevoz do avtobusa do 1. 7. 2025 v višini 31,00 EUR mesečno,

stroški dijaškega doma v višini 213,00 EUR mesečno,

stroški prehrane v višini 200,00 EUR mesečno,

stroški oblačil in obutve v višini 60,00 EUR mesečno,

stroški za higienske pripomočke v višini 20,00 EUR mesečno,

stroški šolskih potrebščin v višini 20,00 EUR mesečno,

stroški avtobusnih kart v višini 25,00 EUR mesečno,

stroški za razvedrilo v višini 15,00 EUR mesečno,

strošek za telefon od oktobra 2025 v višini 19,00 EUR mesečno (pritožbeno namreč ni sporno, da je do septembra 2025 naveden stroške že kril nasprotni udeleženec sam),

stroški za zdravila v višini 10,00 EUR mesečno,

stroški čistil v višini 10,00 EUR mesečno,

razni ostali stroški, ki nastajajo občasno (frizer, posteljnina, brisače, stroški osebnih dokumentov, očal, zavarovanja za mladega voznika itd.) v višini 30,00 EUR mesečno in

stroški dopustov in potovanj v višini 20,00 EUR mesečno,

kar pomeni, da potrebe predlagateljice do 30. 6. 2025 znašajo 698,00 EUR mesečno, od 1. 7. 2025 do 30. 9. 2025 828,00 EUR mesečno, od 1. 10. 2025 dalje pa 847,00 EUR mesečno.

Glede preživninskih zmožnosti nasprotnega udeleženca

Pritožbeno nesporno je, da nasprotni udeleženec iz naslova plače, invalidske pokojnine in katastrskega dohodka prejema cca. 1.178,50 EUR mesečno. Sporno je, kolikor znašajo njegovi mesečni prihodki iz naslova prodaje lesa in iz naslova subvencij.

Neutemeljene so pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da iz naslova prodaje lesa prejme precej manj, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da predstavlja dohodek iz naslova prodaje lesa za nasprotnega udeleženca zelo pomemben vir dohodka, na kar je razumno sklepalo na podlagi izpovedbe priče B. B., odločb Zavoda za gozdove Slovenije (priloge spisa A49 - A62), pogodbe o prodaji lesa Gozdarstvu Urbanc d.o.o. (št. 28/24 z dne 31. 8. 2025, št. 41/24 z dne 24. 10. 2024 in št. 54/24 z dne 9. 12. 2024) ter izpisa prometa na transakcijskem računu nasprotnega udeleženca. Na podlagi navedenih dokazov je pravilno zaključilo, da je nasprotni udeleženec iz tega naslova v letu 2024 mesečno povprečno zaslužil cca. 1.897,18 EUR (kot je podrobno obrazloženo v 27. do 37. točki obraložitve izpodbijanega sklepa). Navedbe nasprotnega udeleženca, da do leta 2027 ne sme več sekati, po eni strani niso niti dokazane, po drugi strani pa je lahko ta okoliščina kvečjemu lahko razlog za morebitno bodočo spremembo preživnine, vendar le, če bi mu iz tega naslova bistveno upadli prihodki, ne more pa biti razlog, da se njegovi dosedanji prihodki iz naslova sečnje lesa ne bi upoštevali pri določanju preživnine.

Nasprotni udeleženec v pritožbi pavšalno graja, da nima prihodkov iz naslova kmetijskih subvencij v višini 200,00 EUR mesečno, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Te pritožbene navedbe so neutemeljene. Pritožbeno zatrjevano okoliščino, da je dohodek iz naslova subvencij dolžan vlagati v ohranjanje kmetije in njeno vzdrževanje, je sodišče prve stopnje že upoštevalo v 25. točki obrazložitve, kjer je od letno prejetih 4.461,17 EUR subvencij odbilo strošek vzdrževanja kmetije v višini 2.000,00 EUR (te dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pritožba ne izpodbija, sodišče prve stopnje pa je v 24. do 26. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi razumno pojasnilo, kako je ocenilo letne stroške kmetije, pri čemer je pojasnilo, da nasprotni udeleženec ni predložil nobenih dokazov, da so njegovi stroški vzdrževanja kmetije višji). Glede na navedeno sodišče prve stopnje kot vir dohodka nasprotnega udeleženca pravilno ni upoštevalo celotnega zneska subvencij, ampak samo znesek subvencij, zmanjšan za stroške kmetije.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prihodki nasprotnega udeleženca v povprečju znašajo cca. 3.375,68 EUR mesečno (1.178,50 EUR + 1.897,18 EUR + 200,00 EUR) oziroma po odbitju najemnine za traktor New Holland T4.75S v višini 300,00 EUR, ki jo plačuje po najemni pogodbi za kmetijski traktor (priloga spisa B8), cca. 3.090,00 EUR (37. točka obrazložitve).

Glede višine preživnine

Pritožbeno ni sporno, da predlagateljičina mati prejema prihodke povprečno v višini cca. 1.650,00 EUR mesečno (38. točka obrazložitve). Sodišče prve stopnje je njene prihodke upoštevalo pri določitvi preživnine, saj je ocenilo, da je nasprotni udeleženec glede na svoje premoženjske zmožnosti in ob upoštevanju preživninskih obveznosti do mlajše hčerke (iz pritožbenih navedb nasprotnega udeleženca izhaja, da preživnina za mlajšo hčerko, ki je srednješolka, znaša 320,00 EUR mesečno) zmožen pokrivati 43 % potreb predlagateljice. To pomeni, da je sodišče prve stopnje pri določanju preživnine, ki jo je dolžan plačevati nasprotni udeleženec, upoštevalo prihodke obeh staršev, kot to veleva določba 189. člena DZ, pri čemer niso pravno pomembne pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da je predlagateljica s svojo materjo sklenila poseben dogovor o plačevanju preživnine. V tem postopku je pravno pomembno zgolj, da sodišče naloži nasprotnemu udeležencu kot preživninskemu zavezancu plačevanje preživnine v skladu s potrebami udeleženke in materialnimi in pridobitnimi zmožnostmi obeh staršev, koliko pa predlagateljičina mati dejansko namenja za preživljanje polnoletne predlagateljice, pa ne more vplivati na višino preživnine, ki jo je dolžan plačevati nasprotni udeleženec kot njen oče.

Neutemeljene so pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da je pri določanju višine preživnine treba upoštevati otroški dodatek, ki ga predlagateljičina mati prejema za predlagateljičino sestro, in da imata obe hčerki štipendijo. Teh prihodkov v skladu s stališči sodne prakse ni mogoče šteti med materine dohodke niti jih ni mogoče odšteti od zneska otrokovih potreb.

Nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da ima mesečne stroške v višini 737,00 EUR, da je invalid, da je v skladu s pogodbo o dosmrtnem preživljanju dolžan preživljati svoja starša in da ima stroške v zvezi z vzdrževanjem in upravljanjem kmetije. Na te navedbe je že ustrezno odgovorilo sodišče prve stopnje v 36. točki obrazložitve, kjer je ugotovilo, da sta starša nasprotnega udeleženca še sama zmožna poskrbeti zase in imata svoje prihodke, kar pomeni, da mu iz tega naslova ne nastajajo stroški, v 35. točki obrazložitve, kjer je upoštevalo, da nasprotni udeleženec plačuje najemnino za traktor v višini 300,00 EUR mesečno in da lahko zaradi zdravstvenih težav dela na traktorju le uro ali dve dnevno, kakor tudi v 24. do 26. točki obrazložitve, kjer je ostale stroške za obratovanje in vzdrževanje kmetije (200 l nafte za traktor, 50 l bencina, 800 kg koruze in ječmena, filtre, olje za stroje, veterinarja itd.) na podlagi izvedenih dokazov razumno ocenilo na 2.000,00 EUR letno. Vse te stroške je nazadnje upoštevalo tudi v 43. točki obrazložitve in nasprotnemu udeležencu naložilo breme zgolj 43 % kritja potreb predlagateljice, čeprav so njegovi prihodki in premoženjske zmožnosti višji od prihodkov in premoženjskih zmožnosti predlagateljičine matere. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje njegovih stroškov ni upoštevalo, so torej neutemeljene.

Sodišče druge stopnje na tem mestu pojasnjuje, da četudi upoštevamo stroške nasprotnega udeleženca v višini 737,00 EUR mesečno in jih odštejemo od mesečnih prihodkov v višini nekaj čez 3.000,00 EUR, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, bi njegovi mesečni prihodki znašali okoli 2.300,00 EUR mesečno, kar pomeni, da bi bili še vedno precej višji od prihodkov druge preživninske zavezanke (predlagateljičine matere), ki znašajo 1.650,00 EUR mesečno in bi razmerje med njunimi prihodki znašalo cca. 60 % : 40 % v breme nasprotnega udeleženca. Glede na to, da predlagateljica uveljavlja preživnino v višini 420,00 EUR mesečno in glede na to, da njeni potrebni stroški od vložitve predloga do 1.&nbsp;7.&nbsp;2025 znašajo okoli 700,00 EUR, od 1. 7. 2025 pa so še višji (kot pojasnjeno zgoraj), in glede na to, da 60 % od 700,00 EUR znaša natanko 420,00 EUR, za kolikor se zavzema predlagateljica, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbeni navedbi predlagateljice, da je njen zahtevek za plačevanje preživnine v višini 420,00 EUR mesečno utemeljen v celoti.

Glede zapadlih in neplačanih zneskov preživnine

Predlagateljica utemeljeno graja, da je III. točka izreka izpodbijanega sklepa nedoločna in posledično neizvršljiva. V skladu s 21. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju je izvršilni naslov primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. To pomeni, da mora biti obseg obveznosti v izvršilnem naslovu (npr. dajatveni sodni odločbi) določen. Obseg preživninske obveznosti je sodišče prve stopnje sicer ustrezno določilo v I. točki izreka v višini 340,00 EUR mesečno do 1. 7. 2025, od 1. 7. 2025 dalje v višini 370,00 EUR mesečno, vendar je s tem, ko je v III. točki izreka sklenilo, da je nasprotni udeleženec dolžan razliko med že plačanimi zneski preživnine (ki jih v III. točki izreka ni specificiralo) in v I. točki izreka določenimi zneski preživnine, ki so zapadli od 19. 2. 2025 do izdaje tega sklepa, plačati v roku 30 dni po pravnomočnosti tega sklepa, preživninske obveznosti iz I. točke izreka naredilo za nedoločene in s tem neprimerne za izvršbo. Pritožbeno sodišče je to pomanjkljivost upoštevaje, da niti iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti iz pritožbe nasprotnega udeleženca ne izhaja, koliko preživnine je nasprotni udeleženec že plačal, odpravilo tako, da je upoštevalo pritožbene navedbe predlagateljice, da ji je nasprotni udeleženec poravnal naslednje preživninske obveznosti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje (22. 9. 2025): 17. 2. 2025, 17. 3. 2025, 17. 4. 2025, 16. 5. 2025 in 17. 6. 2025 vsakič v znesku 100,00 EUR, 26. 6. 2025 v znesku 50,00 EUR, 16. 7. 2025 v znesku 150,00 EUR, 16. 8. 2025 v znesku 150,00 EUR in 17. 9. 2025 v znesku 142,00 EUR (ostalih plačil ni upoštevalo, ker so bila izvršena po koncu glavne obravnave, kar pomeni, da so izven časovnih mejah pravnomočnosti izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče je ta delna plačila opredelilo v spremenjeni III. točki izpodbijanega sklepa, s čimer je obveznost nasprotnega udeleženca glede višine preživnin, ki so zapadle do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, postala določljiva (omogoča namreč preprost matematični izračun, za koliko se je obveznost nasprotnega udeleženca iz I. točke izreka izpodbijanega sklepa zmanjšala).

Glede zakonskih zamudnih obresti

Predlagateljica v pritožbi neutemeljeno graja, da bi moralo sodišče prve stopnje od neplačanih zneskov preživnine določiti tudi zakonske zamudne obresti, saj jih predlagateljica tekom postopka na prvi stopnji sploh ni uveljavljala (to ne izhaja niti iz predloga z dne 19. 2. 2025, s katerim se je začel postopek, niti iz pripravljalne vloge z dne 7. 4. 2025 na list. št. 36, pa tudi iz same pritožbe ne izhaja, da bi predlagateljice zakonske zamudne obresti uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje). Pritožbeno sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je sicer res značilnost nepravdnega postopka, da sodišče na predlog, kako urediti sporno pravno razmerje, ni vezano. Vendar ta značilnost ni absolutna. Sodišče ne more urejati razmerij mimo predloga, zato se ne sme lotiti urejanja razmerij, ki v predlogu niso opisana. Omejitve nevezanosti lahko določajo tudi drugi zakoni, ki urejajo razmerja, o katerih se odloča v nepravdnem postopku. Taka je določba 196. člena DZ, po kateri se "preživnina […] določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine". Če takšna zahteva ni postavljena, sodišče ne more naložiti plačevanja preživnine od vložitve predloga, temveč zgolj za naprej od izdaje sklepa o določitvi preživnine.¹³ Enako velja za uveljavljanje zakonske zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov preživnine. Glede na to, da predlagateljica zakonskih zamudnih obresti od zapadlih, a neplačanih zneskov preživnine ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje, je neutemeljena njena pritožbena graja, da bi ji sodišče prve stopnje za zapadle, a neplačane zneske preživnine moralo priznati tudi zakonske zamudne obresti.

O stroških postopka

Sodišče prve stopnje je v skladu 101. členom člena ZNP-1 po prostem preudarku pravilno sklenilo, da udeleženca krijeta vsak svoje stroške nepravdnega postopka. Tega pravilnega stališča ne more spremeniti okoliščina, da ima predlagateljica za zastopanje v predmetnem nepravdnem postopku odobreno brezplačno pravno pomoč, kot to zmotno meni predlagateljica v pritožbi.

Sklepno

Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi predlagateljice delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo predlagateljice zavrnilo, pritožbo nasprotnega udeleženca pa v celoti zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so pravno odločilne za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je po prostem preudarku sklenilo, da predlagateljica krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (101. člena ZNP-1). Nasprotni udeleženec pritožbenih stroškov ni specificiral, zato je odločitev o njih odpadla.