Jedro

Dokazno breme protipravnega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo kot elementoma odškodninske odgovornosti je na oškodovancu, v konkretnem primeru tožnici. Ker v sodnem postopku ni dokazala, da so bila tla v kuhinji mokra in spolzka in izvedeni dokazi ne izključujejo možnosti, da je padla zaradi lastnega nerodnega koraka, torej iz vzroka, ki je v njeni sferi, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka, ki se nanaša na zavrnitev plačila odškodnine v znesku 19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. V preostalem se pritožba tožnice zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 32.022,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila v roku 15 dni in pod izvršbo. Posledično je zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov. Odločilo je, da je tožnica toženi stranki dolžna povrniti njene stroške postopka v znesku 4.309,66 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila, da ne bo izvršbe.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku napravilo povsem drugačne zaključke dejanskega stanja, kot pa v prvotnem postopku, kar je popolnoma nerazumljivo, saj sodišče ni izvajalo nobenih novih dokazov v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja. Tako je izpodbijana sodba glede dejanskih ugotovitev do te mere neobrazložena, da je ni mogoče preizkusiti. V pravdnem postopku se za ugotavljanje relevantnih dejstev ne zahteva tako visoka stopnja verjetnosti, kot v kazenskem postopku. Jasno je, da ima tožnica interes za uspeh v pravdi, vendar to še ne pomeni, da ne govori resnice. Po takšni logiki bi v pravdah zaslišanje tožečih strank sploh ne moglo biti upoštevno kot dokaz. Sodišče bi moralo slediti tožničini izpovedi, da so bila tla v kuhinji spolzka in je tožnica ravno zaradi tega padla. Logično je, da toženec in obe priči trdita drugače. Splošno znano dejstvo je namreč, da kadri, kot sta priči K. in K., v današnji gospodarski situaciji težko dobijo delo, kaj šele redno zaposlitev, zato imajo nedvomno interes izpovedati tako, da se ne bi zamerile nekdanjemu, sedanjemu ali morda prihodnjemu delodajalcu. Tožnica se tudi ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da ni dokazala potrebnih elementov krivdne odgovornosti tožene stranke. Vzročna zveza je po njenem izkazana, prav tako je v postopku pravočasno zatrjevala, da tožena stranka kot delodajalec ni izvedel ustreznih ukrepov, da do nezgode ne bi prišlo. Po splošnih načelih odškodninskega prava bi morala tožena stranka dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde. Toženki to ni uspelo, saj je zgolj pavšalno zatrjevala, da ni kriva. Nedvomno bi morala tožena stranka v smislu varnosti in zdravja storiti več. Delodajalec je po naravi močnejša stranka v delovno pravnih razmerjih, zato je potrebno odškodninsko odgovornost obravnavati strožje. Tožnica se je ves čas postopka na to že sklicevala, zato se ne strinja, da je v navedbah v zvezi s protizdrsno oblogo prekludirana, saj je navedbo podala zgolj primeroma. Delodajalec je dolžan izvajati ukrepe in izbirati take metode, ki preprečujejo nevarnost pri delu in poškodbe pri delu. Zato je dokazno breme v zvezi z dokazovanjem, da je ukrenil vse potrebno, da se padci na spolzki podlagi preprečijo, na toženi stranki. Zaključek sodišča, da je tožnica padla zaradi nerodnega koraka, ko je nameravala pripraviti čaj zase in za sodelavko, je neobrazložen. Ni mogoče trditi, da priprava čaja zase ni dogodek v zvezi z delom, saj so delavci med delom upravičeni do odmora za malico, česar pa si tožnica zaradi obilice dela ni mogla privoščiti. Zato ni mogoče zaključiti, da je vzrok padca v njeni sferi. Vzrok padca so spolzka tla, spolzkost tal pa je posledica nezadostnih ukrepov tožene stranke v smislu preprečevanja nevarnosti zdrsov v kuhinjskih tleh. Tožnica predlaga, da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče je v navedeni zadevi že odločalo in sicer z odločbo opr. št. Pdp 634/2009 z dne 3. 12. 2009, s katero je sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu (12.522,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila ter odločitev, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu, vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je po ponovljenem postopku izdalo sodbo, s katero je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo za znesek 32.022,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila, tožnici pa naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Sodišče je namreč zaključilo, da v konkretni zadevi niso podani vsi elementi za obstoj krivdne odgovornosti tožene stranke do tožnice. S strani tožene stranke ni prišlo do prepovedane opustitve dolžnega ravnanja, prav tako ni podana vzročna zveza med domnevno protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo. Do padca tožnice je očitno prišlo zaradi nerodnega koraka tožnice, ko je nameravala pripraviti čaj zase in za sodelavko, torej iz vzroka, ki je v njeni sferi.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe uvodoma ugotavlja, da je sodba sodba sodišča prve stopnje delno obremenjena z bistveno kršitvijo postopka po 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku namreč odločilo tudi o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je namreč s sodbo opr. št. Pd 162/2007 z dne 16. 4. 2009 odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati odškodnino v znesku 12.522,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji tožbeni zahtevek (19.500,00 EUR pa je zavrnilo) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo (ugodilni del) se je pritožila tožena stranka. Tožeča stranka se zoper zavrnilni del (19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ni pritožila, kar pomeni, da je v zavrnilnem delu sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 162/2007 z dne 16. 4. 2009 postala pravnomočna. Višje delovno in socialno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 162/2007 z dne 16. 4. 2009 z odločbo opr. št. Pdp 634/2009 z dne 3. 12. 2009 v izpodbijanem (ugodilnem) delu (torej za znesek 12.522,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila ter odločitev, da tožena stranka nosi svoje stroške postopka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu, vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je po ponovljenem postopku izdalo sodbo, s katero je tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo za znesek 32.022,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila, tožnici pa naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke. S tem je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločilo tudi o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila).

Po določbi drugega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrže tudi v primeru, če je bila pred sodiščem prve stopnje prekršena določba 12. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP. Ker gre v konkretnem primeru za procesno situacijo, kot jo obravnava navedena določba, je pritožbeno sodišče v skladu s to določbo tudi postopalo.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodba glede dejanskih ugotovitev do te mere neobrazložena, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča v ponovljenem postopku skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so jasno argumentirani, razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze.

Zmotna je pritožbena trditev, ki smiselno zagovarja stališče, da v civilnem postopku zadošča dokazni standard velike verjetnosti. Takšno stališče pritožbe je namreč v nasprotju s tistimi določbami ZPP, ki urejajo načelo materialne resnice, za ugotavljanje katere je potrebna gotovost. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je potrebna zanesljivost spoznanja oziroma prepričanje o obstoju oziroma neobstoju določenega pravno odločilnega dejstva. Če z dokazi, ki jih predlagajo stranke in jih sodišče izvede, ni mogoče priti do pozitivnega ali negativnega prepričanja o odločilnem dejstvu, pa mora sodišče odločiti po pravilih o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). V tem primeru ta pravila povedo, katera stranka bo v postopku uspela.

Ker tožnica ni uspela z gotovostjo dokazati, da so bila tla v kuhinji mokra in spolzka (izvedeni dokazi odločno govorijo v prid navedbam tožene stranke) in izvedeni dokazi ne izključujejo možnosti, da je tožnica padla zaradi lastnega nerodnega koraka, torej iz vzroka, ki je v njeni sferi, je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da ob odsotnosti dokazanega protipravnega ravnanja toženca tudi ni njegove odškodninske odgovornosti.

Navedbe tožnice o tem, zakaj naj bi zaslišani priči izpovedovali v prid tožene stranke, niso podane analitično. Tožnica ne izpostavlja morebitnih nasprotij v izpovedbah, takšnih nasprotij ni zaznalo niti pritožbeno sodišče. Nasprotno, izpovedbe tako tožene stranke kot prič D.B. in J.K. so skladne in prepričljive, zato tudi pritožbeno sodišče v njihovo verodostojnost ne dvomi. Priča S.K. je bila na narok vabljena, pa ni pristopila, tožnica pa v pritožbi ne izpostavlja potrebe po izvedbi dodatnih predlaganih dokazov.

Ker bi v konkretnem primeru (ob dokazanem dejstvu mokrih in spolzkih tal) lahko šlo le za krivdno odgovornost, bi morale biti podane vse predpostavke splošnega civilnega delikta: protipravno ravnanje, škoda, vzročna zveza in krivda. Čeprav nosi dokazno breme nekrivde tožena stranka, je dokazno breme protipravnega ravnanja in vzročne zveze med tem ravnanjem in škodo na tožnici. Tožnica bi morala navesti in dokazati, katero konkretno dejanje ali opustitev tožene stranke ji je povzročilo škodo. Niso dovolj le splošne navedbe, da je npr. toženec "dopuščal tak način dela, ki ni bil v skladu s predpisi o varovanju zdravja na delovnem mestu", ali da "ni izvedel ustreznih ukrepov, da do nezgode ne bi prišlo," ali „bi moral v smislu varnosti in zdravja storiti več„. Takšne navedbe o bistvenem, t.j. o tem, katere konkretne opustitve tožene stranke naj bi bile v nasprotju z varnostnimi predpisi in kaj konkretno bi morala tožena stranka storiti, da bi zadostila zahtevam iz 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji), ter, ali so te (konkretne in v konkretnem sporu nezatrjevane in neugotovljene) opustitve tudi vzrok škode, ničesar ne povedo. Takšne navedbe so tako nepopolne in splošne, da jih niti ni mogoče preizkusiti, zato ne morejo pripeljati do krivdne odgovornosti tožene stranke. Tožnica ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu v zvezi z očitanim nedopustnim ravnanjem toženca. Tudi pritožbene navedbe, da naj bi tožnica navedbe v zvezi s protizdrsno oblogo podala zgolj primeroma, niso relevantne, saj je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da tožnica ni izkazala, da takšne navedbe brez svoje krivde ni mogla podati v roku iz 286. čl. ZPP.

Sodišče prve stopnje glede tožničinega zahtevka v višini 19.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2007 dalje do plačila ne bi smelo odločati. Iz navedenega razloga je zato pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi v tem delu ugodilo ter na podlagi 355. čl. ZPP v povezavi z 274. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter v tem delu tožbo zavrglo, kot je razvidno iz izreka sklepa.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odst. 350. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da strani krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (1. odst. 165.čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).