Jedro

Iz 9a člena ZDen izhaja, da so do denacionalizacije upravičene tiste pravne osebe, ki so imele ob podržavljenju status pravne osebe. Če je pravna oseba zaradi likvidacije prenehala obstajati, tožnica ni njena pravna naslednica.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Tožeča stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.2000. Z njo je tožena stranka ob reševanju pritožb Območne obrtne zbornice C. in Gospodarske zbornice Slovenije, Območne enote C. odpravila sklep Upravne enote C. z dne 4.11.1999, zahtevo obeh pritožnic za denacionalizacijo premoženja, v času podržavljenja vpisanega pri vl. št. 29 k.o. C., sedaj parc. štev. 2080, 2079, 2081/1 in 2078, vse k.o. C., s poslovno stavbo V., vl. št. 1547 k.o. C., pa zavrnila. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da pritožnici po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen) nista upravičeni do denacionalizacije premoženja bivše Zbornice za ... Upravičena do denacionalizacije je le pravna oseba, ki je imela ob podržavljenju status pravne osebe in je ta pravna oseba ob uveljavitvi ZDen še vedno delovala na območju Republike Slovenije, oziroma je delovala njena pravna naslednica. V času ko je premoženje bivše Zbornice za ... prešlo v družbeno last, v upravljanje občine, pa ta pravna oseba ni več imela lastnosti pravne osebe, ker je zaradi likvidacije prenehala obstajati. Tudi sedanja zbornica ni pravna naslednica bivše zbornice, saj je prejšnja zbornica likvidirana in ni statusno preoblikovana v kakšno drugo zbornico. V primeru likvidacije zbornice zato ne gre za primer iz 3.ali 4. člena ZDen. Ker je bil v tej zadevi postopek že uveden, prvostopni upravni organ ne bi smel denacionalizacijskih zahtev s sklepom zavreči, ampak bi moral o zahtevah pritožnic odločiti po vsebini. Zato je bilo treba ob reševanju pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 242. člena ZUP/86, zaradi bistvene kršitve pravil postopka sklep prvostopnega organa odpraviti, denacionalizacijski zahtevi obeh pritožnic pa zavrniti.

Po presoji upravnega sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pravilno uporabila materialno pravo, zato se v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS sklicuje na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla že tožena stranka. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor tožeče stranke, da bi lahko pridobitev strokovnega mnenja v zvezi z vprašanjem pravnega nasledstva, vplivalo na drugačno odločitev v tej zadevi. Zbornica za ... v L. je bila likvidirana po predpisu, ki ni naveden v 3. členu ZDen, za ugoditev zahtevku pa tudi ni podlage v 4. členu ZDen. Uredbe o prenehanju zbornice za ... v L., čeprav je bila izdana pred letom 1963 ni mogoče šteti za predpis, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka upravičena do denacionalizacije. Glede na to, da je imela tožena stranka v listinah, priloženih k zahtevi za denacionalizacijo zadostno podlago za ugotovitev, da tožeča stranka ni denacionalizacijska upravičenka, nadaljnji dokazni postopek ni bil potreben in s tem tudi niso bile storjene očitane kršitve pravil postopka.

Tožeča stranka vlaga zoper izpodbijano sodbo pritožbo iz vseh v ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Navaja, da ravnanje tožene stranke, ko je sama odločila o stvari, pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Ob nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju tožena stranka namreč ne more sama o zadevi meritorno odločiti. Tudi ni prejela odgovora tožene stranke na tožbo, prav tako ni bila seznanjena s prijavo Državnega pravobranilstva RS kot zastopnika javnega interesa. Gre tudi za zmotno uporabo materialnega prava, 4. člena ZDen. Izpodbijano sodbo je upravno sodišče izdalo brez glavne obravnave, čeprav je razpis obravnave v tej zadevi tožeča stranka zahtevala. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba se namreč zaradi pomanjkljivosti ne more preizkusiti, oziroma sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti nejasni ali pa med seboj v nasprotju. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in vrne zadevo upravnemu sodišču v novo sojenje. Predlaga tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je bilo pravilno presojeno, da v določbah ZDen ni pravne podlage za denacionalizacijo premoženja bivše Zbornice za ... v L. Premoženje navedene zbornice namreč ni bilo podržavljeno po predpisu navedenem v 3. členu, oziroma na način iz 4. člena ZDen, ampak je bila navedena zbornica likvidirana z Uredbo o prenehanju zbornice za ... v L., objavljeno v Uradnem listu LRS, št. 21/1948 z dne 11.5.1948. Torej je bila navedena zbornica likvidirana s samim predpisom, njeno premoženje pa je z dnem objave uredbe v uradnem listu postalo splošno ljudsko premoženje (1. člen cit. uredbe).

Iz 9a člena ZDen izhaja, da so upravičene do denacionalizacije tiste pravne osebe, ki so imele ob podržavljenju status pravne osebe. V času, ko je premoženje bivše Zbornice za ... prešlo v splošno ljudsko premoženje, pa ta pravna oseba ni imela lastnosti pravne osebe, ker je zaradi likvidacije prenehala obstajati. Tožeča stranka tako ni pravna naslednica navedene zbornice, saj nanjo zaradi likvidacije niso prešle njene pravice in obveznosti. ZDen ni uredil vračanja premoženja bivših zbornic, ki je prešlo neodplačno na druge uporabnike in ni določil, da je sedanja zbornica upravičena do vložitve denacionalizacijskega zahtevka tako, kot je to določil Zakon o zadrugah za zadružne zveze v primeru zadružnega premoženja.

Upravno sodišče ni kršilo določb postopka v upravnem sporu, ker je v zadevi odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave. Glavno obravnavo kot obliko sodnega odločanja lahko tožnik zahteva samo v tožbi. V obravnavanem primeru tožnik v tožbi (vloga z dne 4.7.2000) glavne obravnave ni zahteval. Kasnejši njegov zahtevek za razpis obravnave, v dopisih - urgencah z dne 10.4.2002 in z dne 17.7.2002, pa je prepozen.

Na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe tudi ne morejo vplivati nadaljni pritožbeni ugovori glede kršitev določb postopka v upravnem sporu. Izpodbijana sodba ni pomanjkljiva in ima pravilne razloge. Ne gre za bistveno kršitev določb postopka, če upravno sodišče tožeči stranki ni vročilo odgovora na tožbo, v katerem je tožena stranka zgolj pavšalno navedla, da vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi. Tožena stranka je tudi ravnala zakonito, ko je ob reševanju pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 242. člena ZUP/86, odpravila sklep prvostopnega organa in sama odločila o stvari. Za tako svojo odločitev pa je navedla tudi pravilne razloge.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 23. člena ZUS, po katerem, kadar sodišče v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške.