Jedro

Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, ko zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati peti odstavek 87. člena ZKP glede na to, da sta zasebni tožilki prava neuki stranki. Ta določba v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker zasebne tožbe zasebni tožilki nista poslali nepristojnemu sodišču pred potekom roka, ampak sta jo vložili pri pristojnem sodišču, vendar pa prepozno (po izteku trimesečnega roka). Seznanitev zasebnih tožilk pravdnega sodišča s pisanjem L.G. zasebnima tožilkama, pa ni moč šteti kot vložitev zasebne tožbe (pisanja) nepristojnemu sodišču. Zakonski rok (tri mesece) iz petega odstavka 87. člena ZKP je nepodaljšljiv. Pritožba tudi nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo, če je ugotovilo, da je zasebna tožba vložena prepozno, izdati zavrnilno sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč zasebno tožbo šele preizkušalo v formalnem in materialnem smislu (437. člen ZKP) in ugotovilo, da je vložena prepozno ter da tudi sicer ni sposobna za obravnavo. Zato jo je utemeljeno s sklepom zavrglo, saj do faze sojenja v zadevi še sploh ni prišlo in je zato ni moglo zavrniti s sodbo, kot to nepravilno navaja pritožnik.

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnih tožilk A.K. in M.K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zasebno tožbo A.K. in M.K., ki sta jo dne 29. 12. 2016 vložili zoper L.G. in jo dopolnili 16. 1. 2017, na podlagi določb prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) iz razloga po drugem odstavku 277. člena ZKP, zavrglo.

2. Proti takemu sklepu se je pritožil pooblaščenec zasebnih tožilk zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zasebno tožbo dopusti, podrejeno da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločitev ter da odloči, da se zasebnima tožilkama povrnejo vsi stroški tega postopka po priloženem stroškovniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje zasebnima tožilkama ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka, ni kršilo kazenskega zakona, dejansko stanje v zvezi s pravočasnostjo vložitve zasebne tožbe kot tudi glede njene sposobnosti za obravnavanje pa je pravilno ugotovilo. Zato so pritožbeni očitki v teh smereh povsem neutemeljeni.

5. Ni moč pritrditi pritožbenim navedbam, da je bila zasebna tožba vložena pravočasno, ker sta zasebni tožilki v pravdni zadevi P 94/2015 dne 13. 5. 2016 sodišče obvestili, da je L.G. storil očitano kaznivo dejanje razžalitve. Prvi odstavek 52. člena ZKP namreč določa, da je potrebno zasebno tožbo vložiti pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču v roku treh mesecev od dneva, ko je upravičenec izvedel za dejanje in storilca. To pa pomeni, da ni dovolj, da sta zasebni tožilki v pravdni zadevi sodišče seznanili s kaznivim dejanjem razžalitve, ki bi ga naj storil L.G., ampak bi morali vložiti zasebno tožbo pri pristojnem kazenskem sodišču. Zasebni tožilki sta bili z vsebino inkriminirane pisne izjave L.G. seznanjeni že 29. 3. 2016, kot to tudi sami navajata. To pa pomeni, da bi zasebno tožbo morali vložiti najkasneje 29. 6. 2016. Zasebni tožilki pa sta (nepopolno) zasebno tožbo vložili šele 29. 12. 2016, torej prepozno.

6. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zasebno tožbo zavrglo kot prepozno, pa ima prav, da tudi če bi bila pravočasno vložena, ni sposobna za obravnavo, saj ne vsebuje vseh z zakonom predpisanih sestavin (prvi odstavek 437. člena v zvezi z drugim odstavkom 277. člena ZKP). Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopnim, da opisano dejanje, ki bi ga naj storil L.G. vendarle ne more nadomestiti opisa kaznivega dejanja, torej izreka kot osrednjega elementa obtožnega akta, kar pa pomeni konkreten, zgoščen opis kaznivega dejanja s konkretizacijo vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.

7. Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, ko zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati peti odstavek 87. člena ZKP glede na to, da sta zasebni tožilki prava neuki stranki. Ta določba v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker zasebne tožbe zasebni tožilki nista poslali nepristojnemu sodišču pred potekom roka, ampak sta jo vložili pri pristojnem sodišču, vendar pa prepozno (po izteku trimesečnega roka). Seznanitev zasebnih tožilk pravdnega sodišča s pisanjem L.G. zasebnima tožilkama, pa ni moč šteti kot vložitev zasebne tožbe (pisanja) nepristojnemu sodišču. Zakonski rok (tri mesece) iz petega odstavka 87. člena ZKP je nepodaljšljiv. Pritožba tudi nima prav, da bi sodišče prve stopnje moralo, če je ugotovilo, da je zasebna tožba vložena prepozno, izdati zavrnilno sodbo. Sodišče prve stopnje je namreč zasebno tožbo šele preizkušalo v formalnem in materialnem smislu (437. člen ZKP) in ugotovilo, da je vložena prepozno ter da tudi sicer ni sposobna za obravnavo. Zato jo je utemeljeno s sklepom zavrglo, saj do faze sojenja v zadevi še sploh ni prišlo in je zato ni moglo zavrniti s sodbo, kot to nepravilno navaja pritožnik.

8. Po obrazloženem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita, pritožba pooblaščenca zasebnih tožilk pa povsem neutemeljena.

9. Izrek pritožbenega sodišča temelji na določbah tretjega odstavka 402. člena ZKP.