Jedro

Če je upnik v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začete stečaja dobil od dolžnika vrnjeno posojilo, ki še ni zapadlo, in to z asignacijo, mora v pravdi za izpodbijanje tega pravnega dejanja konkretno dokazati, kaj je storil za to, da bi se prepričal, kakšno j bilo takrat dolžnikovo ekonomsko-finančno stanje, saj je dokazno breme za izpodbijanje domneve, da je vedel ali bi moral vedeti, da je to stanje slabo, na njegovi strani.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Pravno dejanje naloga tožeče stranke z dne 11.4.1997 B. d.d., Ljubljana, da na račun tožeče stranke toženi stranki plača 6.000.000,00 SIT, je brez pravnega učinka proti stečajni masi tožeče stranke.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 5.999.999,34 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 12.4.1996 dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 551.355,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.1.1998 dalje do plačila, v 8 dneh." Tožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izpodbijanje pravnega dejanja naloga, ki ga je dala tožeča stranka B. d.d. Ljubljana, na podlagi katerega je banka toženi nakazala 5.999.999,34 SIT, kar je predstavljalo vrnitev njenega posojila, ter na vrnitev navedenega zneska z zamudnimi obrestmi v stečajno maso.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila zaradi "zmotne ugotovitve dejanskega stanja in v zvezi s tem napačno uporabljenega materialnega prava" ter predlagala njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pomanjkljivo ugotovilo dejansko stanje, ker je ugotovilo samo to, da tožena stranka ob vračilu kredita ni vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke, iz določbe 1. odst. 125. člena ZPPSL pa jasno izhaja, da je pravno dejanje možno izpodbijati že ob dejstvu, če bi zanj morala vedeti. Nato je ponovno obrazložila okoliščine, zaradi katerih bi tožena stranka morala vedet za tako njeno ekonomsko-finančno stanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da pritožb ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odst. 125. člena ZPPSL imajo upniki in stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov oziroma s katerim je prišel posamezni upnik v ugodnejši položaj ter če je druga stran, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje. V 4. odst. istega člena pa so predpisane domneve, da je upnik vedel za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje: 1. če je prejel izpolnitev svoje terjatve, ki še ni dospela, ali je prejel izpolnitev v obliki ali na način, ki ni običajen; 2. če je bilo izpodbijano pravno dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Namen teh določb je povsem jasen: zagotoviti vsem upnikom v stečajnem postopku enak položaj, v skladu z enim najbolj temeljnih načel stečajnega postopka, načelom paritete upnikov (glej 10. člen ZPPSL).

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka nad tožečo stranke od nje pred dospelostjo prejela vrnitev posojila na neobičajen način, to je z asignacijo (nalogom tožeče stranke svoji banki, da priliv iz tujine nakaže naravnost toženi stranki). Pravilna je nadaljnja ugotovitev, da se je tako zmanjšalo premoženje tožeče stranke in s tem obseg sredstev za poplačilo stečajnih upnikov. Tako je podan objektivni pogoj izpodbijanja obravnavanega pravnega dejanja, obenem pa so podane vse možne domneve iz 4. odst. 125. člena ZPPSL, da je tožena stranka ob prejemu vrnitve posojila vedela ali bi morala vedeti za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke. Ob obstoju teh domnev je dokazno breme, da za to ni vedela niti ni morala vedeti, na strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da za slabo ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke ni vedela. Ni sicer točna trditev tožeče stranke v pritožbi, da se je sodišče ukvarjalo samo s tem, ali je tožena stranka za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke vedela, ne pa tudi, ali bi za to morala vedeti. Sodišče prve stopnje je to vprašanje obravnavalo (glej zadnji odstavek na 5. strani in prva dva odstavka na 6. strani prvostopne sodbe). Pač pa je glede na trditve in dokaze, ki jih je ponudila tožena stranka, materialnopravno napačno ocenilo, da je domneva o vedenju tožene stranke za slabo ekonomsko-finančno stanje izpodbita tudi zato, ker naj bi tožena stranka dokazala, da za to ni mogla vedeti. Tožena stranka namreč razen dejstev in dokazov, da je na podlagi okoliščin, ki jih je ugotovila takrat, ko je tožeči stranki dala posojili, sklepala, da ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke ni tako slabo, da bi ji grozil stečaj, ni navedla nobenih dejstev, da bi se ob prejemu vrnitve posojila (samo glavnice, brez obresti, čeprav so bile s pogodbo dogovorjene, a trditve, da bi bile kdaj terjane, ni) kakorkoli skušal prepričati o ekonomsko-finančnem stanju tožeče stranke. Lahko bi na primer vprašala tožečo stranko (oziroma osebo, ki je pri njej skrbela za posojila), zakaj ji vrača posojili na tak način in pred dospelostjo, ne da bi jo o tem vnaprej obvestila, kar bi bila celo dolžnost tožeče stranke (glej 565. člen ZOR). Lahko bi takrat zahtevala podatke o plačilni sposobnosti tožeče stranke. Samo zanašanje na to, da je predčasna vrnitev posojila v interesu tožeče stranke zaradi visokih obresti, še ni dovolj. To pa pomeni, da domnev o obstoju subjektivnega pogoja izpodbijanega pravnega dejanja iz 4. odst. 125. člena ZPPSL ni izpodbita. Zaradi zmotne uporabe te zakonske določbe je sodba sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 2. odst. 166. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških celega postopka. Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči povrniti vse njene potrebne stroške (taksa za tožbo in sodbo po 120.000,00 SIT, nagrada za njeno odvetnico za sestavo tožbe 900 točk, za sestavo dveh pripravljalnih spisov po 675 točk, za udeležbo na štirih narokih za glavno obravnavo po 450 točk in za obvestilo stranki 20 točk), ker je v sporu v celoti zmagala. Obenem pa je odločilo, da tožeča stranka, ki je pravdo izgubila, sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.