Jedro

Izredna denarna socialna pomoč kot posebna oblika denarne socialne pomoči se lahko dodeli, če se ugotovi, da se je samska oseba iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oz. če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživetje, ki jih z lastnimi dohodki ne more pokriti. Pri tem je potrebno izhajati iz tega, da je oseba upravičena do izredne denarne socialne pomoči le za namene, ki so različni od namena redne denarne socialne pomoči, torej, kadar se samska oseba znajde v materialni stiski oz. ima izredne stroške, ki so vezani na preživetje in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le-teh pa ni mogla vplivati. Tožnik sam navaja, da izredno denarno socialno pomoč potrebuje zaradi plačila tekočih stroškov elektrike, kurjave, komunale, torej za pokrivanje tistih stroškov, za katere namen mu je bila dodeljena redna denarna socialna pomoč. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik obstoja svoje terjatve, ki jo uveljavlja v tem socialnem sporu, ni verjetno izkazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se do dokončne rešitve tožbenega zahtevka toženki naloži izplačilo denarnih sredstev v višini 269,20 EUR, kot predvideva Zakon o izredni denarni socialni pomoči. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da v tej fazi postopka terjatev sama še ni verjetno izkazana, ter tako ni izpolnjen eden od osnovnih pogojev za izdajo predlagane začasne odredbe.

Zoper sklep se pritožuje tožnik. Meni, da je sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče bi moralo ponovno pretehtati argumente obeh strani, tako tožeče kot tožene stranke in pravično razsoditi. Oba organa v predsodnem postopku sta napačno ocenila dejansko stanje v času vložitve zahtevka, to je 12. 11. 2014, ki je ključni datum, ko je bila vložena zahteva za izredno denarno socialno pomoč. V času vložitve vloge tožnik ni imel sredstev za preživljanje. Z nobenimi sredstvi ni razpolagala od 1. 1. 2014 dalje in je bil v položaju materialne ogroženosti. Že 2. 7. 2014 je podal zahtevek za redno denarno socialno pomoč, vendar o tem, do vložitve zahtevka za izredno denarno socialno pomoč, še ni bilo odločeno. Da je lahko preživel, si je tožnik sposojal denarna sredstva pri materi in prijateljih. Izredno denarno pomoč je potreboval za pokritje materialnih stroškov elektrike, komunale in stroškov za drva za ogrevanje v zimski sezoni. To, da mu je bila odobrena denarna socialna pomoč z odločbo z dne 5. 12. 2014 ni relevantno in sicer zaradi tega, ker je bil od 1. 1. 2014 do 1. 5. 2014 brez kakršnihkoli prihodkov. S sklepom o denarni socialni pomoči je bila zmanjšana pomoč za 15 %, za takoimenovano „bivanje“, torej zmanjšana prav za pokrivanje materialnih stroškov elektrike, komunale ter ogrevanja, torej tistega kar je predmet zahtevka za izredno denarno socialno pomoč. Prvostopenjsko sodišče napačno šteje kaj je namen izredne denarne socialne pomoči, ko se sklicuje na stališče v sklepu opr. št. Psp 187/2013. Iz 33. člena ZSvarPre-C niti gramatikalno niti vsebinsko to ni razvidno. Navedeni člen loči dva različna pomenska sklopa takoimenovane materialne ogroženosti „če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti“ in na takoimenovane izredne stroške „oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali z lastnim dohodkom družine ne more pokriti“. Gre za dve povsem različni situaciji, ki se ugotavljata glede na dejansko stanje zadeve in z njo povezanih okoliščin. Tožnik je bil ob vložitvi zahtevka v stanju materialne ogroženosti in je izpolnjeval pogoje za pozitivno rešitev zahteve. Navedel je okoliščine, da je brez dohodka in obseg pomoči (položnice, elektrika, komunala, ogrevanje) ter navedel ustrezne dokaze. Iz sklepa CSD je razvidno, da slednji ne nasprotuje dejstvu, da je bil tožnik brez sredstev omenjeno obdobje, to je od 1. 1. 2014 dalje. Meni, da je oseba upravičena do izredne denarne socialne pomoči le za namene, ki so različne od namena dodelitve varstvenega dodatka in se tako ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da v tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana. V zvezi z 270. členom ZIZ-a je tožnik mnenja, da mu ni potrebno zatrjevati nevarnosti oz. okoliščin iz drugega odstavka, saj bi toženka glede na višino proračuna in zahtevana sredstva, z začasno odredbo lahko pretrpela zgolj neznatno škodo. Sodišče pa bi s pozitivno rešitvijo začasne odredbe odvrnilo nastanek težko nadomestljive škode.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) presojalo izpodbijani sklep v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri presoji izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 70. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: 1. odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali 2. naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Določbe četrtega odstavka navedenega člena ZDSS-1 določajo, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če v tem zakonu ni drugače urejeno. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami - v nadaljevanju: ZIZ) v 270. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po prvem odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali je precej otežena (drugi odstavek). Po tretjem odstavku istega člena upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V primeru začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatev pa mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upnikom.

Prvostopenjsko sodišče pravilno poudarja, da je temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala. Obstoj terjatev je verjetno izkazana, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve močnejše oz. številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. Ob navedenem pogoju pa mora biti izkazan še obstoj enega od predpisanih pogojev iz določbe 270. člena ZIZ.

Pri izdaji začasne odredbe je potrebno upoštevati, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZDSS-1 o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa se ne presoja, ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Zato je tudi neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega nepravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotavljanja o utemeljenosti predlagane začasne odredbe v zavarovanje tožnikovih denarnih terjatev ocenilo dokazne listine v spisu in zaključilo, da se izredna denarna socialna pomoč kot posebna oblika denarne socialne pomoči lahko dodeli, če se ugotovi, da se je samska oseba iz razlogov, na katere ni mogla, ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oz. če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživetje, ki jih z lastnimi dohodki ne more pokriti. Štelo je, da je pri tem potrebno izhajati iz tega, da je oseba upravičena do izredne denarne socialne pomoči le za namene, ki so različni od namena redne denarne socialne pomoči, torej, kadar se samska oseba znajde v materialni stiski oz. ima izredne stroške, ki so vezani na preživetje in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le-teh pa ni mogla vplivati.

Kakor poudarja prvostopenjsko sodišče tožnik sam navaja, da izredno denarno socialno pomoč potrebuje zaradi plačila tekočih stroškov elektrike, kurjave, komunale, torej za pokrivanje tistih stroškov, za katere namen mu je bila dodeljena redna denarna socialna pomoč. Navedeno izhaja tudi iz listin, kjer tožnik prilaga račune A.A. z dne 17. 11. 2014, 13. 10. 2014 in 31. 8. 2014 ter račun B.B. z dne 31. 10. 2014, opomin istega podjetja z dne 8. 10. 2014 ter ponudbo tega podjetja za ugodno poplačilo dolga z dne 10. 11. 2014. Iz izdane odločbe Centra za socialno delo C. izhaja, da je tožnik prejemnik denarne socialne pomoči v višini minimalnega dohodka, določenega za samsko osebo, zmanjšanega za bivanje. Navedeno izhaja tudi iz odločbe istega centra z dne 5. 12. 2014, iz katere izhaja, da je tožnik upravičen do denarne in socialne pomoči v višini 228,82 EUR za čas od 1. 8. 2014 do 31. 12. 2014. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik obstoj svoje terjatve, ki jo uveljavlja v tem socialnem sporu ni verjetno izkazal. Sodišče bo šele na podlagi izvedenega dokaznega postopka lahko ugotovilo ali sta bili izpodbijani odločbi tožene stranke v predsodnem postopku pravilni in zakoniti in ali ju je treba odpraviti in tožniku dosoditi pravico do izredne denarne socialne pomoči. Zaenkrat pa o obstoju verjetnosti tožnikovih terjatev še ni mogoče govoriti. Ker je po prvem odstavku 270. člena ZIZ osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve obstoj verjetnosti terjatve, ta pa v konkretni zadevi ni izkazana, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preveriti tudi obstoja nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve po drugem odstavku 270. členu ZIZ.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).