Jedro

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odškodninski zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, pri čemer je kot relevantno štelo, da naj bi bila tožba vložena na dan, ko je bila zadeva odstopljena stvarno pristojnemu (delovnemu) sodišču, ni pravilna. Kot datum vložitve tožbe je treba šteti dan, ko je bila tožba dejansko vložena (čeprav na nepristojno sodišče).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopku.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožniku odškodnino v višini 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2007 dalje pa do plačila ter mu poravnati nastale pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka in je dolžan prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 693,10 EUR in drugotoženi stranki v višini 512,87 EUR, vse v roku 15-ih dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka in kršitev materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo razveljavi in vrne zadevo v nov postopek pred drugim senatom. Navaja, da je materialnopravno zmotna odločitev sodišča prve stopnje, ko je zahtevek tožnika zavrnilo, ker je zamudil rok za vložitev tožbe po 6. odstavku 112. člena ZPP. Ker se je Okrajno sodišče v Lendavi v skladu z določbo 23. člena ZPP izreklo za stvarno nepristojno ter je zadevo odstopilo po pravnomočnosti tako izdanega sklepa Delovnemu sodišču v Mariboru, tožniku ni potrebno vlagati nove tožbe, zato 367. člen OZ ne pride v poštev. Torej se po gramatikalni razlagi izkaže, da je za tožnika glede zastaralnih rokov bistveno bolje, da sodišče tožbo zavrže, kot da jo odstopi pristojnemu sodišču, takšen položaj pa očitno ni smiseln. Tožbo je namreč tožnik vložil pred Okrajnim sodiščem v Mariboru dne 9. 5. 2007, Okrajno sodišče v Mariboru pa je na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru z dne 3. 12. 2009 pravdno zadevo preneslo na Okrajno sodišče v Lendavi. Okrajno sodišče v Lendavi je v pravdni zadevi opr. št. P 45/2010 razpisalo glavno obravnavo z dne 6. 3. 2009 in isto sodišče je dne 8. 6. 2010 preklicalo razpisano glavno obravnavo in jo preložilo na nedoločen čas ter se je šele s sklepom z dne 23. 6. 2010 izreklo za stvarno nepristojno. Tako ni mogoče govoriti o očitni pomoti pooblaščenke pri vložitvi tožbe, ker je tudi sodišče ravnalo s tožbo, ki je bila vložena dne 9. 5. 2007 na Okrajno sodišče v Mariboru, kot pravilno vloženo tožbo, saj se je Okrajno sodišče v Mariboru šele z dnem 23. 6. 2010 (več kot tri leta po vloženi tožbi) izreklo za stvarno nepristojno. Tudi sicer določba 365. člena OZ navaja, da je zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali kakršnimkoli drugim upnikovim ravnanje zoper tožnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da se bi ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Določba 365. člena OZ ne govori o tem, da je za pretrganje zastaranja potrebno, da je tožba vložena pred stvarno pristojnim sodiščem. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da se tožbeni zahtevek zavrne, oprlo na določbo 112. člena ZPP. Ta v 1. odstavku določa, da se v primeru, ko je vloga vezana na rok, šteje, da je vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se rok izteče. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika z obrazložitvijo, da je zamudil rok za vložitev tožbe po 8. odstavku 112. člena ZPP, ki določa, da v primeru, da je vloga vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti tožnika, ki nima pooblaščenca iz 3. odstavka 86. člena ZPP oziroma 3. odstavka 87. člena ZPP ali očitni pomoti vložnika. Ker je tožnik imel kvalificiranega pooblaščenca, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni mogoče šteti, da bi šlo za očitno pomoto. V predmetnem sporu je pristojno Delovno sodišče v Mariboru prejelo zadevo dne 27. 8. 2010 in ta datum štelo kot vložitev tožbe na pristojno sodišče. Ker se je tožnik poškodoval 15. 7. 2006, zaradi poškodbe pa je bil delovno nesposoben od 18. 7. 2006 do 18. 11. 2006, je po zaključku sodišča prve stopnje potekel triletni zastaralni rok za vložitev tožbe, ki ga določa 352. člen Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), in ker je vloga prišla na pristojno sodišče (Delovno sodišče v Mariboru) nepravočasno, je sodišče zavrnilo zahtevek, potem ko sta toženi stranki ugovarjali zastaranje roka.

Stališče sodišča prve stopnje bi bilo pravilno, če bi sodišče zgolj posredovalo (poslalo ali izročilo) vlogo, vloženo na nepristojno sodišče. Če pa je bila zadeva (s sicer pravočasno vloženo tožbo tožnika) šele po več kot treh letih s sklepom Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. P 45/2009 z dne 29. 6. 2009 o stvarni nepristojnosti tega sodišča odstopljena v pristojno reševanje sodišču prve stopnje, pa določbe 112. člena ZPP ni mogoče uporabiti. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zmotno zavrnilo.

V obravnavanem primeru so bila namreč po vložitvi tožbe opravljena številna procesna dejanja (vročitev tožbe v odgovor toženima strankama, vložitev odgovora na tožbo prvo in drugotožene stranke, pripravljalna vloga tožnika z dne 2. 7. 2008, pripravljalna vloga prvotožene stranke z dne 9. 9. 2008, sklep o prenosu pristojnosti iz Okrajnega sodišča v Mariboru na Okrajno sodišče v Lendavi zaradi preobremenjenosti z dne 3. 12. 2009, razpis prvega naroka za glavno obravnavo z dne 9. 6. 2010 in preklic naroka) in šele dne 29. 6. 2010 se je Okrajno sodišče v Lendavi na podlagi 19. člena ZPP izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tem sporu ter po določbi 23. člena istega zakona po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje pristojnemu delovnemu sodišču. V tej situaciji bi moralo pristojno sodišče postopati po določbi 2. odstavka 23. člena ZPP. Ta sodišču, ki mu je bila zadeva odstopljena kot pristojnemu sodišču, nalaga, da nadaljuje postopek, kot da bi se bil začel pred njim. Pri odstopu zadeve pristojnemu sodišču namreč ostanejo v veljavi vsa procesna dejanja, opravljena pred nepristojnim sodiščem, v veljavi pa ostanejo med drugim tudi vsi materialnopravni in procesnopravni učinki vložene tožbe. Eden od materialnopravnih učinkov vložene tožbe je tudi ta, da so z vložitvijo tožbe varovani prekluzivni in zastaralni roki, torej tudi rok iz 352. člena OZ(1).

Ob navedenih ugotovitvah tožnika ne morejo zadeti posledice zamude roka za njeno vložitev iz 112. člena ZPP, saj je potrebno šteti, da je bila tožba vložena, ko je bila vložena pri nepristojnem sodišču. Odločitev sodišča prve stopnje tako temelji na zmotni razlagi 8. odstavka 112. člena ZPP, zaradi česar je bil tožnik prikrajšan za možnost vsebinskega obravnavanja svoje tožbe.

Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi zastaranja, ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka (elementov odškodninske odgovornosti), je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklenilo, kot je razvidno iz 1. točke izreka.

Sodišče druge stopnje ni sledilo predlogu pritožbe, da se zadeva dodeli v reševanje drugemu sodniku. Določba 356. člena ZPP sicer daje sodišču druge stopnje pooblastilo, da lahko v primeru razveljavitve odločbe in vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, odredi, da se opravi nova glavna obravnava (narok) pred drugim sodnikom posameznikom. V obravnavanem primeru sodišče druge stopnje ni zasledilo nobene okoliščine (in tudi tožnik je ni konkretiziral), ki bi narekovala takšno odločitev.

Po določbi 3. odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) Enako dr. Lojze Ude, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 171 in 172.