Jedro

Skupno bivanje najožjih družinskih članov (obtoženca in oškodovanke kot brata in sestre) je treba šteti kot družinsko skupnost, pri čemer je ta pojem v kazenskopravnem smislu (kot zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini) širši kot pojem družine po družinskem pravu oziroma širši kot ureditev po ZZZDR, katere prvenstveni namen je varstvo koristi otrok.

Izrek

I. Pritožba obtoženčevih zagovornikov se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obtoženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo tri leta. Obtoženemu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse.

2. Zoper sodbo so se pritožili obtoženčevi zagovorniki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče kljub zanikanju obtoženca na podlagi prepričljive izpovedbe oškodovanke, ki je potrjena z izpovedbami B. B., C. C., Č. Č. deloma pa tudi D. D., utemeljeno zaključilo, da je obtoženi od marca 2013 pa do 18. januarja 2015 nad oškodovanko, ki je njegova sestra in s katero sta takrat živela v skupnem gospodinjstvu z očetom, grdo ravnal, izvajal nad njo fizično nasilje in jo tudi pretepal, kot je to opisano v izreku izpodbijane sodbe, s čimer jo je v skupnosti spravljal v podrejeni položaj, s čimer je izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Dejansko stanje je bilo v postopku pravilno in popolno ugotovljeno, na tako ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika in tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, pri čemer je v obrazložitvi sodbe za svojo odločitev navedlo prepričljive in pravilne razloge.

5. Težišče pritožbenih navedb je v zatrjevanju, da obtoženi in oškodovanka nista živela v družinski skupnosti. S takšnimi pritožbenimi navedbami pritožniki ne morejo uspeti. Pritožniki se sklicujejo na zakonsko definicijo družine v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in na sodno prakso civilnih sodišč, kdo so družinski člani. Vendar pritožniki ob tem spregledajo, da kazenski zakonik pri opredelitvi kaznivega dejanja oziroma navedb zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, ni uporabil termina „družina“ temveč je uporabil termin „družinska skupnost“. Že navedeno samo po sebi kaže, da je potrebno družinsko skupnost razlagati širše, kot pojem družine po ZZZDR, katere namen je varstvo koristi otrok. Kaznivo dejanje nasilja v družini pa se nanaša na vse oblike nasilništva v družini ali drugi trajnejši življenjski skupnosti. Navedeno kaznivo dejanje prepoveduje nasilno ravnanje doma, med osebami, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, torej je namen kaznivega dejanja, da bi se vsak v stanovanju, ki je ustavno varovana kategorija, počutil varnega in ne bi bil deležen psihičnega in fizičnega nasilja.

6. Iz podatkov spisa izhaja, da sta obtoženi in oškodovanka brat in sestra, ki sta sicer polnoletna, vendar sta oba v kritičnem času živela pri očetu v družinski hiši. Uporabljali so skupno kuhinjo, kopalnico imeli skupni računalnik, predmeti v lasti posameznega družinskega člana so se lahko nahajali tudi v sobi, ki jo je uporabljal drug družinski član (pri kaznivem dejanju opisanem v drugi alineji, se je npr. televizor obtoženca nahajal v sobi oškodovanke), skupaj so uporabljali t.i. servisne prostore npr. kurilnico, kjer je prišlo do drugega kaznivega dejanja v decembru 2013, opisanega pod tretjo alinejo. Obtoženi in oškodovanka sta živela vsak v svoji sobi, njun oče pa v dnevni sobi. Tovrstno skupno bivanje najožjih družinskih članov, to je očeta in njegovih otrok, je vsekakor potrebno šteti kot družinsko skupnost. Okoliščina, da je skupaj z obtožencem v njegovi sobi živela še njegova žena in njun otrok, ki sta uporabljala iste prostore, na oceno, da sta obtoženi in oškodovanka živela v družinski skupnosti ne more vplivati. Tovrstno bivanje zgolj pomeni, da se je primarna družina razširila še z družino obtoženega, vendar glede na način njihovega bivanja, ko so vsi živeli v istem stanovanju in uporabljali skupno kuhinjo in kopalnico, je tovrstno bivanje v kazenskopravnem smislu potrebno šteti kot družinsko skupnost. 7. Pritožniki tudi brezuspešno poskušajo vnesti dvom v verodostojnost oškodovanke s sklicevanjem na izpovedbi njenega očeta in žene obtoženega. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča, zakaj je le to oprlo svojo sodbo na izpovedbo oškodovanke, ki je tako v predkazenskem postopku, kakor tudi dvakrat zaslišana na sodišču, o nasilju obtoženega povedala enako. Pri tem je pritrditi tudi izpodbijani sodbi, da je izpovedba oškodovanke potrjena z izpovedbo B. B., katera je opisala, da je na oškodovanki večkrat videla modrice in sicer v ledvenem delu, na ustnici, podplutbo na očeh. Izpovedba oškodovanke o obtoženčevem nasilju dne 18.1.2015 pa je potrjena z izpovedbami C. C., policista Č. Č. in poškodbenega lista za oškodovanko. Obe priči sta opisali, da je oškodovanka tega dne bila zunaj na mrazu brez obuval, pomanjkljivo oblečena, živčna. Policist Č. Č. pa je izpovedal tudi o okrvavljeni ustnici, ki je razvidna tudi iz fotografije, poškodbe oškodovanke pa izhajajo tudi iz poškodbenega lista. Navedene priče so torej izpovedale o lastnih zaznavah v zvezi z oškodovankinim stanjem ob zadnjem v opisu navedenem nasilju obtoženca. Pri tem ni mogoče spregledati, da priča C. C., ki je sosed obtoženca in oškodovanke, oškodovanki ni naklonjen in ni odobraval tega, da je obtoženčevo nasilno ravnanje prijavila, ob tem pa tudi povedal, da se sam bolje razume z obtožencem kot z oškodovanko. Zato je brezuspešno pritožbeno sklicevanje, da navedene priče ob samem kaznivem dejanju niso bile prisotne in da gre za t.i. posredne priče. O tem, kaj ji je v zvezi z obtoženčevim nasiljem povedala oškodovanka, je izpovedala samo priča B. B., ki je oškodovankina prijateljica. Življenjsko logično je, da se oškodovanci, zlasti, kadar so v družinski skupnosti ogroženi in tam nimajo podpore, o nasilnem ravnanju, ki se izvaja nad njimi, povedo svojim prijateljicam. Vendar navedeno ne pomeni, da izpovedba prijateljice ni verodostojna. B. B. je tudi povedala da je oškodovanka takrat, ko ji je pripovedovala o psihičnem in fizičnem nasilju obtoženega, ob tem pogosto jokala.

8. Pritrditi je sicer pritožnikom, da sta obtoženčev oče in žena potrdila njegov zagovor, da je med njim in oškodovanko prihajalo zgolj do verbalnih konfliktov, ne pa do fizičnega nasilja. E. E., ki je oče tako obtoženega kakor tudi oškodovanke, je tudi ob soočenju z oškodovanko, katera je navajala, da je bil ob posameznem fizičnem nasilju oče navzoč in le tega tudi prekinil, vztrajal pri svoji izpovedbi. Vendar njegova izpovedba ob upoštevanju zgoraj povzetega dejanskega stanja, to je prepričljive izpovedbe oškodovanke, ki je potrjena z izpovedbami prič in listinsko dokumentacijo, ne more omajati verodostojnosti oškodovankine izpovedbe. Ob tem ni mogoče spregledati, da v okolju, v katerem oškodovanka živi, ni bila deležna podpore oziroma obravnavanja, da bi ravnanje obtoženega prijavila policiji. Navedeno izrecno izhaja iz izpovedbe D. D., posredno pa tudi iz ravnanja njenega sina, saj ji kljub temu, da je bila v vidni stiski, nista bila pripravljena dati telefon, da bi poklicala na pomoč, temveč sta jo napotila, da naj nesoglasje uredi doma z bratom. Iz izpovedbe obtoženčeve žene izhaja, da sama neposredno ob nobenem od očitanih obtoženčevih ravnanj ni bila navzoča, tudi ob zadnjem ravnanju dne 18.1.2015 je bila v sobi. Navedena je na splošno izpovedala o tem, da sta se obtoženi in oškodovanka prepirala zaradi oškodovankinega preglasnega poslušanja glasbe, ki je motilo njunega otroka, ter zanikala, da bi bil obtoženi fizično nasilen. Takšna izpovedba obtoženega, ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov, ne more razbremeniti.

9. Na podlagi vseh izvedenih dokazov pritožbeno sodišče tako pritrjuje izpodbijani sodbi, da je dokazni postopek z gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe, potrdil, da je obtoženi od marca 2013 pa do 8. januarja 2015 nad oškodovanko, s katero je živel v družinski skupnosti, izvajal psihično in fizično nasilje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe. Prav tako je pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi z opisanim ravnanjem motil oškodovankino bivanje v skupnosti, saj se ga je bala in je s tem njene pravice omejeval, s čimer jo je spravil v podrejeni položaj. Pritožniki slednje brezuspešno izpodbijajo s sklicevanjem na okoliščino, ki je bila v dokaznem postopku sicer potrjena, to je, da se je oškodovanka obtoženemu tudi verbalno uprla, torej se z njim prepirala. Navedeno v ničemer ne omaja zaključka o tem, da je bila oškodovanka v podrejenem položaju. Slednje izhaja zlasti iz tistega dela njene izpovedbe, ko je opisala, da je večino časa preživela v svoji sobi, skupne prostore, zlasti kuhinjo, je uporabljala le omejeno tako, da si je skuhala zgolj jedi, katerih priprava je terjala kratek čas.

10. Obtožencu izrečeno kazensko sankcijo je pritožbeno sodišče glede na to, da je bila pritožba vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo in pravilno ovrednotilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste kazenske sankcije in obtoženemu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. V pogojni obsodbi določena kazen osem mesecev zapora in preizkusna doba tri leta je ustrezna teži kaznivega dejanja ter okoliščinam, v katerih je bilo le to storjeno, ugotovljeni stopnji krivde in ostalim okoliščinam, ki jih je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo in obrazložilo na strani 8 izpodbijane.

11. Pritožniki tudi brezuspešno izpodbijajo odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je obtoženemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Pritožniki uveljavljajo, da je obtoženi brez redne zaposlitve in mora poleg lastnega preživljanja poskrbeti še za ženo in mladoletnega otroka. Izostanek redne zaposlitve ob upoštevanju, da je obtoženi preiskovalnemu sodniku povedal, da se preživlja s priložnostnimi deli, ob tem pa družina prejema tudi otroški dodatek, ni okoliščina, ki bi narekovala oprostitev plačila stroškov postopka. Po oceni pritožbenega sodišča s plačilom le teh, kakor tudi sodne takse ne bo ogroženo preživljanje obtoženca in njegove družine.

12. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev Kazenskega zakona in Zakona o kazenskem postopku, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli, je pritožbeno sodišče obtožencu ob upoštevanju, da se preživlja s honorarnim delom, naložilo plačilo sodne takse. Pri določitvi količnika za odmero sodne takse je upoštevalo, da ima obtoženi preživninske obveznosti in da njegova žena ni zaposlena, zato je po tar. št. 7112 kot količnik za odmero sodne takse upoštevalo najnižji možni znesek, to je 140,00 EUR.