Jedro

Če državni tožilec na glavni obravnavi umakne obtožni akt, mora oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne. To (z)more oškodovanec izjaviti le, če je na glavni obravnavi navzoč, sicer je z izjavo v zamudi.

Če je oškodovanec v zamudi z izjavo o nadaljevanju pregona, je treba razlikovati med dvema položajema: (i) položajem, ko je bil oškodovanec bodisi pravilno vabljen, pa je bil neopravičeno odsoten, bodisi mu vabila po njegovi krivdi ni bilo mogoče vročiti zaradi opustitve prijave prebivališča sodišču; v tem primeru so razlogi za zamudo na strani oškodovanca; in (ii) položajem, ko oškodovanec ni bil pravilno vabljen ali pa je bil opravičeno odsoten na naroku; to so razlogi za zamudo, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu.

Če oškodovanec v zakonskem roku (v obravnavanem primeru torej do konca glavne obravnave) ne začne pregona, se šteje, da je odstopil od pregona. Zato ni ovir za izdajo zavrnilne sodbe zaradi umika obtožnega akta. Vendar pa je procesni položaj oškodovanca po izdaji zavrnilne sodbe lahko različen.

V prvem položaju ZKP je domneva, da oškodovanec ne namerava nadaljevati pregona, neizpodbojna (prvi odstavek 61. člena ZKP). Neizpodbojnost domneve je mogoče prepoznati v ureditvi, ki oškodovancu ne dovoljuje procesnega dejanja, s katerim bi izjavil drugačno procesno voljo.

V drugem položaju pa ZKP dopušča, da oškodovanec tudi po izdaji zavrnilne sodbe izjavi voljo nadaljevati pregon in s tem izpodbije domnevo, ki jo predpisuje ZKP zaradi njegove zamude. Oškodovanec ima pravico zahtevati vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče bo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, (i) če je predlog pravočasen, (ii) če so podane okoliščine iz drugega odstavka 61. člena ZKP (tj. če so za zamudo podani razlogi, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu), in (iii) če hkrati izjavi, da nadaljuje pregon.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca, nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca ter sodno takso v višini 270 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kranju je s sodbo II K 21291/2017 dne 24. 8. 2020 A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen petih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Odločilo je, da mora obsojenec oškodovancu plačati 2800 EUR odškodnine, glede preostanka premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Odločilo je tudi o plačilu stroškov kazenskega postopka in o razveljavitvi zavrnilne sodbe z dne 27. 1. 2020. 2. Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik zaradi kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

3. Zahteva je bila v odgovor vročena oškodovančevemu pooblaščencu, ki ocenjuje, da zahteva ni utemeljena.

4. Zahteva je bila vročena tudi vrhovni državni tožilki Janji Vrečič Perhavec, ki v svojem mnenju Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo zavrne. Po njeni oceni je sodišče pravilno postopalo na podlagi zahteve oškodovanca kot tožilca. Pridružuje se razlogom, ki sta jih oblikovali sodišči, in v vložnikovih navedbah prepoznava bodisi zatrjevanje zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bodisi neutemeljene očitke zoper stališča v pravnomočni sodbi.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

O vsebini zahteve

6. Vložnik v zahtevi smiselno zatrjuje: (i) kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker naj bi sodišče prekršilo predpise o tem, ali je podana obtožba upravičenega tožilca; (ii) kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker pritožbeno sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje prič, za kateri je izvedel po izreku prvostopenjske sodbe, in bi potrdili, da je bil oškodovanec poškodovan na drugem kraju in ne zaradi obsojenčevega ravnanja, s tem pa naj bi kršilo obsojenčeve pravice obrambe; in (iii) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ker naj bi sodišče opisane poškodbe napačno ovrednotilo kot lahko telesno poškodbo (in ne kot zgolj sledi poškodb).

7. V preostalem delu zahteve vložnik navaja, da v dokazih ni podlage za obsodilno sodbo, ker ti ne pokažejo na obsojenca kot storilca kaznivega dejanja. Vložnik obsodbo razume kot umeten konstrukt tožilcev. Izjava oškodovanca naj bi bila neverodostojna, namenjena dramatiziranju in vplivanju na višino prisojene odškodnine. V tem delu navedbe ne presegajo nasprotovanja ugotovljenemu dejanskemu stanju in zato z njimi ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Navedbe, da naj bi sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri določitvi višine dosojene odškodnine, so nekonkretizirane in jih ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP).

O kršitvah določb kazenskega postopka - 5. točka prvega odstavka 371. člena ZKP

9. Za vložnika je zmotno stališče v pravnomočni sodbi, da je oškodovanec veljavno prevzel kazenski pregon. Sodišče naj bi zmotno ugodilo oškodovančevemu predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi njegove nenavzočnosti na glavni obravnavi dne 27. 1. 2020, na kateri je državna tožilka umaknila obtožni predlog. Pri tem navaja: (i) da je bil oškodovanec seznanjen z datumom naroka dne 27. 1. 2020; (ii) da naj bi bil oškodovanec pravilno vabljen na narok; (iii) da je sodišče razpolagalo z oškodovančevim naslovom v Sloveniji, in (iv) da sodišče ni razpolagalo z oškodovančevim naslovom v Avstriji.

10. Za presojo so pomembna naslednja procesno pomembna dejstva: (i) dne 18. 12. 2019 je bil oškodovanec zaslišan na glavni obravnavi; po končanem zaslišanju je zapustil razpravno dvorano (list. št. 90); (ii) po koncu obravnave dne 18. 12. 2019 (in v nenavzočnosti oškodovanca) je sodnica preložila glavno obravnavo na 27. 1. 2020 in 26. 2. 2020; navzoči so seznanitev s preložitvijo potrdili s podpisom zapisnika; (iii) sodišče oškodovanca na naroka dne 27. 1. 2020 in 26. 2. 2020 ni posebej vabilo; (iv) narok dne 27. 1. 2020 je bil izveden v nenavzočnosti oškodovanca; na naroku je državna tožilka umaknila obtožni predlog, sodišče pa izdalo zavrnilno sodbo; (v) dne 28. 1. 2020 je bil oškodovancu odpravljen zapisnik o naroku z dne 27. 1. 2020 (list. št. 110) s poukom, da lahko nadaljuje pregon; (vi) dne 10. 2. 2020 je sodišče prejelo vlogo oškodovančevega pooblaščenca, oddano priporočeno dne 7. 2. 2020 in naslovljeno "Predlog za vrnitev v prejšnje stanje in Izjava o nadaljevanju kazenskega pregona" (list. št. 112); (vii) na naroku dne 26. 2. 2020 je sodišče ugodilo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in nadaljevalo z glavno obravnavo.

11. Če državni tožilec na glavni obravnavi umakne obtožni akt, mora oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne (prvi odstavek 61. člena ZKP). To (z)more oškodovanec izjaviti le, če je na glavni obravnavi navzoč, sicer je z izjavo v zamudi.

Če je oškodovanec v zamudi z izjavo o nadaljevanju pregona, je treba razlikovati med dvema položajema: (i) položajem, ko je bil oškodovanec bodisi pravilno vabljen, pa je bil neopravičeno odsoten, bodisi mu vabila po njegovi krivdi ni bilo mogoče vročiti zaradi opustitve prijave prebivališča sodišču (druga poved prvega odstavka 61. člena ZKP); v tem primeru so razlogi za zamudo na strani oškodovanca; in (ii) položajem, ko oškodovanec ni bil pravilno vabljen ali pa je bil opravičeno odsoten na naroku (drugi odstavek 61. člena ZKP); to so razlogi za zamudo, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu.

Če oškodovanec v zakonskem roku (v obravnavanem primeru torej do konca glavne obravnave, prvi odstavek 61. člena ZKP) ne začne pregona, se šteje, da je odstopil od pregona (prvi odstavek 62. člena ZKP, kar je treba razumeti kot domnevo, da ne namerava nadaljevati kazenskega pregona). Zato ni ovir za izdajo zavrnilne sodbe zaradi umika obtožnega akta. Vendar pa je procesni položaj oškodovanca po izdaji zavrnilne sodbe lahko različen.

12. V prvem položaju ZKP je domneva, da oškodovanec ne namerava nadaljevati pregona, neizpodbojna (prvi odstavek 61. člena ZKP). Neizpodbojnost domneve je mogoče prepoznati v ureditvi, ki oškodovancu ne dovoljuje procesnega dejanja, s katerim bi izjavil drugačno procesno voljo. Zaradi neizpodbojnosti lahko posledice te domneve nastopijo le, če je bil oškodovanec o posledicah zamude pravilno poučen (četrti odstavek 288. člena ZKP) in so - v primeru opustitve prijave prebivališča - izčrpane vse možnosti vabljenja na glavno obravnavo, tudi s pritrditvijo na sodno desko (drugi odstavek 121. člena ZKP).

13. V drugem položaju pa ZKP dopušča, da oškodovanec tudi po izdaji zavrnilne sodbe izjavi voljo nadaljevati pregon in s tem izpodbije domnevo, ki jo predpisuje ZKP zaradi njegove zamude. Oškodovanec ima pravico zahtevati vrnitev v prejšnje stanje (v osmih dneh po prejemu zavrnilne sodbe in najkasneje v treh mesecih od oškodovančeve zamude) in pravico podati izjavo o nadaljevanju pregona (drugi in tretji odstavek 61. člena ZKP, v zvezi s tretjim odstavkom 58. člena ZKP). Sodišče bo predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo, (i) če je predlog pravočasen, (ii) če so podane okoliščine iz drugega odstavka 61. člena ZKP (tj. če so za zamudo podani razlogi, ki jih ni mogoče pripisati oškodovancu), in (iii) če hkrati izjavi, da nadaljuje pregon.

14. V obravnavani zadevi pravočasnost oškodovančevega predloga in izjave z dne 7. 2. 2020 ni sporna. Iz podatkov v spisu je nadalje mogoče prepoznati, da sodišče oškodovanca na narok dne 27. 1. 2020 ni vabilo, ne na naroku dne 18. 12. 2019 in tudi ne kasneje. Zato so vložnikove navedbe o tem, ali je oškodovanec sodišču pravilno sporočil svoje prebivališče, kje prebivališče ima in s katerimi podatki je sodišče razpolagalo, nepomembne. Podatki v spisu pritrjujejo navedbam oškodovančevega pooblaščenca v vlogi z dne 10. 2. 2020, da oškodovanec na narok dne 27. 1. 2020 ni bil vabljen in da se ga zato ni udeležil. Razlogi za zamudo torej niso na strani oškodovanca. In končno, v isti vlogi je oškodovančev pooblaščenec določno izjavil, da oškodovanec nadaljuje pregon in vztraja pri obtožnem predlogu, kot ga je vložila državna tožilka. Vrhovno sodišče zato navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more slediti.

O kršitvah določb kazenskega postopka - 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP

15. Obsojenčev zagovornik je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje navedel imeni, priimka in naslova dveh novih prič, "ki lahko potrdita razgrajanja in pretep ob prisotnosti oškodovanca že v drugih lokalih." Pri tem je navedel, da je do podatkov o navedenih pričah obsojenec prišel šele po izreku prvostopenjske sodbe in jih zato navaja šele v pritožbi.

16. Višje sodišče je pritožnikov predlog obravnavalo kot predlog za izvedbo pritožbene obravnave in ocenilo, da pogojev za pritožbeno obravnavo (380. člen ZKP) ni.

17. Obramba je v postopku zatrjevala, da naj bi oškodovanec prej pridobljene poškodbe naprtil obsojencu zaradi "neurejenih razmer" (beseda strank) oziroma "zaradi obstoja določenega dolga" (v pritožbi). To je tudi teza, ki jo zasleduje predlog zaslišanja dveh novih prič v pritožbi. Obe sodišči sta se do tega stališča obrambe opredelili in ga tudi zavrnili (24. in druge točke obrazložitve prvostopenjske sodbe; 6. točka obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča).

18. Izhodišča za odločanje o dokaznih predlogih pri izvrševanju pravice do izvedbe dokazov v korist obrambe je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 in navedlo: da (i) glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; da (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (iii) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (iv) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. "Sodišče torej sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo." (prav tam).

19. Zavrnitev predloga za zaslišanje novih prič je treba obravnavati v kontekstu celovite dokazne ocene, ki ji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Hkrati je treba upoštevati, da je dokazni predlog skopo konkretiziran in - razen ponovitve že znane obrambne teze - ne sporoča, o čem konkretno naj bi priči izpovedovali. Zavrnitev dokaznih predlogov zato sledi ustaljenim merilom odločanja o dokaznih predlogih. Višje sodišče je s svojo opredelitvijo do stališč obrambe jasno sporočilo, da ne pričakuje uspešnosti novih dokaznih predlogov. Takšna presoja višjega sodišča je v skladu z ustaljenimi merili odločanja o obrambnih dokaznih predlogih.

O kršitvah kazenskega zakona

20. V izreku obsodilne sodbe je opisano, da je obsojenec oškodovancu "povzročil zlom vrška nosnih kosti, razpočno rano na levi strani nosu, nateg vratnih mišic in odrgnine na levi strani vratu."

21. Vložnik nasprotuje pravni oceni, da opisane posledice že pomenijo telesno poškodbo. Zavzema se za stališče, da gre le za sledi poškodb. O tem se je prvostopenjsko sodišče opredelilo v 24., 37. in 38. točki obrazložitve sodbe, zlasti pri obrazložitvi odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. V opisu je prepoznalo okvaro oškodovančevega organa in okvaro oškodovančevega zdravja. Pritožbeno sodišče je temu pritrdilo (10. točka obrazložitve sodbe). Po presoji Vrhovnega sodišča je to stališče pravilno, obrazložitev pa zadostna in razumna. Zatrjevana razhajanja med ugotovitvami prvostopenjskega sodišča in izvedenskim mnenjem, na katera opozarja vložnik, pa je ustrezno pojasnilo višje sodišče in jih na tem mestu ni treba ponavljati. Zato zahtevi tudi v tem delu ni mogoče slediti.

C.

22. Ker zahteva ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (prvi odstavek 425. člena ZKP).

23. Odločba o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti je bila sprejeta na podlagi 98.a člena ZKP, ob smiselni uporabi 92. in 95. člena ZKP, ter na podlagi Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), tar. št. 7111, 71113, 7152 in 7301 v zvezi s 16. členom ZST-1. Pri tem je upoštevalo v spisu razpoložljive podatke o obsojenčevemu premoženju.

24. Odločitev je bila sprejeta soglasno.