Jedro

Strokovne ocene izvedenke psihiatrične stroke o obstoju in posledicah duševne bolezni pritožba ne more izpodbiti s sklicevanjem na izpovedbo udeleženca glede incidenta, ki je bil povod za hospitalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A.-ju omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in da se ga zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične klinike v X. še najdalj do 31. 5. 2023 (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila zadržana oseba (v nadaljevanju udeleženec) po svojem odvetniku. Ocenjuje, da ne gre za takšno duševno motnjo, ki bi pomenila hudo motnjo za presojo realnosti in sposobnosti obvladovanja samega sebe. Izpostavlja, da je ob pregledu v UPK X. sam izpovedal, da se je odločil, da nobenega od na črpalki prisotnih taksistov ne bo udaril, le enega je polil s kavo. Sam se je počutil ogroženega. Navedeno kaže na to, da se ima v celoti v oblasti, zato pogoj iz 2. alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) ni izpolnjen. Tudi pogoj iz 1. alineje istega člena ne, ker ni nikomur ogrožal življenja niti huje ogrožal zdravja. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je impulziven, da je žaljiv do izvedenke, da je udaril zdravstvenega tehnika in da je bil ob sprejemu vedenjsko slabo kontroliran, kažejo bolj na to, da nima razvitih socialnih veščin, kot da kogarkoli resno ogroža. Dejstvo, da je bil po zadnjem sprejemu z dne 24. 4. 2023 že 28. 4. 2023 odpuščen po sklepu sodišča, evidentno kaže na to, da takrat sploh ni bilo pogojev za njegovo pridržanje brez privolitve. Če bi takrat resno ogrožal življenje sebe in drugih ali hudo ogrožal zdravje sebe in drugih, bi bil že takrat prisilno hospitaliziran. Sodišče ne pojasni, katere so tiste nove okoliščine, ki so nastopile v obdobju od zadnjega (24. 4. 2023) do aktualnega sprejema (2. 5. 2023), in kažejo na to, da so izpolnjeni pogoji za pridržanje. Očitek, da je na črpalki skoraj povozil taksiste, je prej pripisati subjektivnim občutkom taksistov kot pa objektivnemu dejstvu. Splošno znano je, da je traktor večji in širši od avtomobila. Edini relevantni dokaz bi bil videoposnetek varnostnih kamer, tega pa v spisu ni. Ni bilo razjasnjeno, kaj pomeni „skoraj povozil“. Situacija, ko se vozilo pripelje zelo blizu mimo osebe, se razlikuje od situacije, ko mora oseba odskočiti s trase, da ne bi bila povožena. Glede obrazložitve sodišča o tem, da bi pod vplivom bolezni zadržana oseba lahko povzročala tudi večjo premoženjsko škodo, pa pritožba izpostavlja, da gre za nedopustno napovedovanje, saj ZDZdr ne govori o abstraktni škodi. Tudi ugotovitev sodišča, da je vožnja v manični fazi izjemno nevarna, je abstrahirana in ne konkretna nevarnost. Glede na vse navedeno gre bolj za socialno neprilagojeno osebo, kot pa za osebo s hudo duševno motnjo. Svoje življenje obvladuje do te mere, da nikogar resno ne ogroža, vprašanje njegovega stila življenja pa ne sodi v pristojnost sodišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS).1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje, in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Sodišče prve stopnje je po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so pri udeležencu podani vsi zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je udeleženec tokrat že 16-ič sprejet v UPK X. zaradi akutnega poslabšanja znane bipolarne afektivne motnje ob opustitvi zdravil. Trenutna faza je manična. Po mnenju izvedenke psihiatrične stroke gre za pravo in hudo duševno bolezen, zaradi katere ima udeleženec moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, do svojega stanja nima uvida. Potek bolezni dodatno neugodno slabša zloraba alkohola. Strokovne ocene izvedenke psihiatrične stroke o obstoju in posledicah duševne bolezni pritožba ne more izpodbiti s sklicevanjem na izpovedbo udeleženca, da se je v incidentu na črpalki (ki je bil povod za hospitalizacijo) odločil, da taksistov ne bo udaril, kar naj bi pomenilo, da se ima v celoti v oblasti.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da udeleženec nikogar ne ogroža in da gre le za socialno neprilagojeno osebo. Pred prejšnjim sprejemom je davil partnerko, po navedbah svojcev naj bi bil tudi v domačem okolju agresiven, maničen in psihotičen, incident na črpalki pa je bil dovolj resen, da so bili tja klicani policisti in je pritožbeno ukvarjanje s pomenom besedne zveze „skoraj povozil“ in dimenzijami traktorja, s katerim je skušal povoziti štiri taksiste, brezpredmetno. Da udeleženec pod vplivom bolezenske simptomatike ogroža druge, izhaja tudi iz dogajanja ob sprejemu in kasnejšem pregledu. Udeleženec je bil ob sprejemu nesodelujoč, odrezav, žaljiv, grozil je osebju. Zaradi stopnjevanja groženj je bilo v nadaljevanju potrebno celo oviranje pacienta. Izvedenko je na hodniku povlekel za jopo in nadaljeval z grožnjami, ko je šel pit vodo, pa je z znatno močjo udaril medicinskega tehnika. Zaradi njegove nepredvidljivosti sta morala biti na naroku prisotna dva medicinska tehnika. Udeleženec s tveganim obnašanjem ogroža tudi sebe in zlasti svoje zdravje, saj se zaradi opustitve zdravil bolezen kronificira, v možganih nastanejo nepovratne spremembe, ki osebo invalidizirajo. Po mnenju izvedenke odklanjanje zdravljenja ni odraz prave volje udeleženca, ampak njegove bolezenske logike. Po povedanem so neutemeljene pritožbene navedbe, da pogoj iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr ni izpolnjen.

8. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da milejše oblike zdravljenja v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, ker zaradi nekritičnosti do bolezni in potrebe po zdravljenju udeleženec v njih zaradi (trenutnega) poslabšanja bolezni ne bi sodeloval. 9. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Sklep VSRS II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.