Jedro

Sodišče je utemeljeno uporabilo pravilo 215. člena ZPP o dokaznem bremenu in pravilno ugotovilo, da zatrjevanega dogovora o obračunu cene po dejanskih stroških, torej višje cene od po toženi stranki priznane in plačane, tožeča stranka ni dokazala.

Ker sta se obe pravdni stranki sklicevali na dogovor o cenah, le da različen, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni uporabilo določbe 642. člena OZ, ki se uporabi le v primeru, če med pogodbenima strankama plačilo ni določeno

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 379,22 EUR pritožbenih stroškov v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo izvršilni sklep Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. 0001 Ig 2004/00420, z dne 23. 11. 2004 v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 10.405,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 03. 2005 dalje do plačila (2. točka izreka). Tožeči stranki je še naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 2.444,74 EUR (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku tožeča stranka vtožuje še preostali neplačani del računov, ki se nanašajo na pasarska dela tožeče stranke, opravljena za toženo stranko. Obseg opravljenega dela med pravdnima strankama ni sporen, pač pa vsaka stranka zatrjuje drugačen dogovor o cenah tožnikovih storitev. Tožena stranka je zatrjevala, da je bila med strankama dogovorjena fiksna cena oziroma cena na enoto, tožeča stranka pa, da je bila dogovorjena cena po dejanskih stroških tožeče stranke kot izvajalca del in obračunana glede na dejansko porabljeni čas, material in težavnost izvedbe in po predhodni potrditvi tožene stranke.

Ker je tožena stranka trdila, da je račune za opravljeno delo glede na dogovorjene fiksne cene na enoto plačala v celoti, je bilo na tožeči stranki dokazno breme o dogovorjeni ceni po dejanskih stroških tožeče stranke. Ni sporno, da pisnega dogovora o cenah ni bilo, zato je prvostopenjsko sodišče zaslišalo tožečo stranko in zakonitega zastopnika tožene stranke ter pričo ML ter z njimi skušalo ugotoviti vsebino dogovora o ceni tožnikovih storitev, zato je protispisen pritožbeni očitek, da v zvezi z ugotavljanjem vsebine dogovora prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom Višjega sodišča v Ljubljani iz sklepa I Cpg 39/2008, z dne 09. 07. 2008. Ni dvoma, da se ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se izpovedbe zaslišanih strank in priče ne skladajo, nanaša na neskladnost glede odločilnega dejstva, to pa je dogovor o višini cene. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razbrati, da na podlagi teh izpovedb prvostopenjsko sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, kakšen dogovor je bil med pravdnima strankama sklenjen glede cene storitev tožeče stranke. Očitno je, da prvostopenjsko sodišče izpovedb tožeče stranke o dogovorjeni ceni ni ocenilo kot verodostojnejše od izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke in priče. V tem primeru pa je utemeljeno uporabilo pravilo 215. člena ZPP o dokaznem bremenu in pravilno ugotovilo, da zatrjevanega dogovora o obračunu cene po dejanskih stroških, torej višje cene od po toženi stranki priznane in plačane, tožeča stranka ni dokazala.

Pritrditi je sicer pritožniku, da tožeča stranka ni zavezana oblikovati fiksne cene za enoto proizvoda. Oblikovanje cene je stvar avtonomnega urejanja pogodbenih razmerij strank pogodbe, vendar navedeno stališče prvostopenjskega sodišča ni vplivalo na pravilnost ugotovitve, da tožeča stranka ni zmogla dokaznega bremena o zatrjevanem dogovoru oblikovanja cen po dejanskih stroških.

Tožeča stranka je ves čas zatrjevala, da se je s toženo stranko sama dogovarjala o cenah storitev, očitka o neizvedenih dokazih, ki bi potrdile trditve tožeče stranke o dogovorjeni ceni, pa pritožnik ni konkretiziral, zato ga pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Zmotno pritožnik razume tudi razloge izpodbijane sodbe, da iz njih sledi ugotovitev sodišča, da naj bi višina plačila za opravljene storitve med pravdnima strankama ne bila dogovorjena. Kaj takega iz sodbe ne izhaja, pač pa le ugotovitev sodišča, da dogovora o višjih cenah od tistih, ki jih je tožena stranka tožeči priznala in plačala, tožeča stranka ni dokazala. Ker sta se obe pravdni stranki sklicevali na dogovor o cenah, le da različen, prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni uporabilo določbe 642. člena OZ, ki se uporabi le v primeru, če med pogodbenima strankama plačilo ni določeno. Le v takem primeru bi bil utemeljen in relevanten dokazni predlog po postavitvi izvedenca pasarske stroke, ki bi preveril primernost zaračunanih cen opravljenih storitev, kot je ta dokazni predlog oblikovala tožeča stranka (list. št. 15).

Ob povedanem se izkaže, da je izpodbijana sodba glede v tem sporu odločilnih dejstev preizkusljiva in da zato ni podan pritožbeni razlog bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP in da so tudi ostali pritožbeni razlogi neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo drugih kršitev, na katere mora po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora 625 točk, za obvestilo stranki 50 točk, za materialne stroške 13,5 točk, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV skupaj 379,22 EUR. Stroška sodne takse za odgovor na pritožbo pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo, ker je ni plačala.