Jedro

Dolžnika v svojih ugovorih izrecno ne prerekata obstoja, višine in zapadlosti upnikove terjatve ter smiselno priznavata obstoj poslovnega razmerja. Dolžnikova razmerja s tretjimi (gospodinjstva, občina) ne vplivajo na njegovo obveznost, poravnati upnikovo zapadlo terjatev, ki je izkazana z verodostojno listino, katere dolžnika sploh ne prerekata, zato sta ugovora obeh dolžnikov neobrazložena v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ in torej neutemeljena.

Izrek

Ugovora obeh dolžnikov se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo zoper dolžnika izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave 9,757.129,10 SIT s pripadki.

Oba dolžnika sta zoper sklep pravočasno ugovarjala in v svojih identičnih ugovorih navedla, da je v proračunu občine za leto 1999 že zagotovljenih 7,000.000,00 SIT in da krajevne skupnosti K..., J... in R... že izterjujejo neplačila od gospodinjstev. Z občino potekajo razgovori za zagotovitev dodatnih sredstev pri rebalansu občinskega proračuna, s čimer bo mogoče poplačati obveznosti do izvajalca del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ugovora dolžnikov nista obrazložena v skladu z določili 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ju po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njiju odloči kot o pritožbah.

Ugovora nista utemeljena.

Drugi odstavek 53. čl. ZIZ nalaga dolžniku, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede pravno pomembna dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in tudi predloži dokaze za tako zatrjevana dejstva, v nasprotnem primeru se njegov ugovor šteje za neutemeljen.

Omenjeno določilo je potrebno razlagati tako, da mora dolžnik zatrjevati in dokazovati tista dejstva, ki preprečujejo izvršbo v smislu določil 55. čl. ZIZ oziroma, ki bi - če bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Dolžnika v svojih ugovorih izrecno ne prerekata obstoja, višine in zapadlosti upnikove terjatve ter smiselno priznavata obstoj poslovnega razmerja, ko navajata, kako naj bi se zagotovila sredstva za poplačilo izvajalca del (s tem je očitno mišljen upnik). V ugovoru smiselno navajata, da ne moreta plačati upnikove terjatve, ker nimata sredstev. Takšne navedbe niso relevanten ugovorni razlog v smislu določb 2. odst. 53. čl. ZIZ, saj se neposredno ne nanašajo na samo terjatev. Dolžnikova razmerja s tretjimi (gospodinjstva, občina) ne vplivajo na njegovo obveznost, poravnati upnikovo zapadlo terjatev, ki je izkazana z verodostojno listino, katere dolžnika sploh ne prerekata. Glede na vse povedano sta ugovora obeh dolžnikov neobrazložena v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ in torej neutemeljena.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ) ni ugotovilo kršitev, je ugovora dolžnikov na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ zavrnilo kot neutemeljena in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o izvršbi.