Jedro

Temeljni pogoj za priznanje pravic po ZJSRS je, da je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca.

Prenehanje delovnega razmerja pred uvedbo stečajnega postopka in zaradi drugih razlogov, tožnici pravic po ZJSRS ne daje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Jamstveni sklad Republike Slovenije je z odločbo št. 11686/01/1998 z dne 29. 9. 1998 zavrnil zahtevek tožnice za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Njeno pritožbo je Ministrstvo za delo družino in socialne zadeve z odločbo št. 02040/0321/98 z dne 19. 4. 1999 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zahtevek je bil zavrnjen zato, ker tožnici delovno razmerje ni prenehalo zaradi insolventnosti delodajalca, kot jo opredeljujeta 16. in 17. člen Zakona o Jamstvenem skladu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 25/97 in 10/98 - ZJSRS), temveč zaradi prenehanja potreb po njenem delu.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev navedenih odločb ter za priznanje pravic po ZJSRS, in zahtevek za ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa o začetku stečajnega postopka nad delodajalcem. Ugotovilo je, da je delodajalec dne 18. 8. 1997 izdal odločbo o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi trajnega prenehanja potreb po njenem delu in je tožnici delovno razmerje prenehalo 19. 2. 1998 (od 20. 2. 1998 dalje pa je imela priznano pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo). Tožnica je zoper odločbo delodajalca ugovarjala, vendar ta o njeni pritožbi ni odločil, dne 27. 3. 1998 pa je bil nad delodajalcem začet in takoj tudi zaključen stečajni postopek. Ker tožnica zoper odločitev delodajalca tudi na podlagi 105. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) ni zahtevala sodnega varstva, je odločitev postala pravnomočna in tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravic po ZJSRS.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Tožnica tudi v stečajnem postopku ni uveljavljala pravic kot upnica ter zahtevala odločitev o ugovoru zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja oziroma uveljavljala izdaje odločbe o prenehanju delovnega razmerja v posledici začetka stečajnega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Delodajalec je izvršil svojo odločitev po sklepu z dne 18. 8. 1997 z vpisom v delovno knjižico z dnem 19. 2. 1998, to je še prej, preden je bila tožnica o njej obveščena. Po vročitvi dne 23. 2. 1998 je tožnica 4. 3. 1998 vložila ugovor in s tem odložila odločitev do odločitve drugostopnega organa. Do tega ni prišlo do začetka stečajnega postopka dne 27. 3. 1998, zato bi tožnici delovno razmerje lahko prenehalo le po zakonu na podlagi sklepa o začetku stečajnega postopka nad delodajalcem. Tožnica ni vedela, da je delodajalec izvršil nedokončno odločitev in tudi vpis v delovno knjižico, ki nima podlage v dokončnem sklepu, za tožnico ne more imeti pravnih posledic. Tožnica ni bila dolžna sanirati pomankljivosti delodajalca v stečajnem postopku, v katerem ni bila upnica.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja.

Revizija ni utemeljena.

Predmet spora je presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe Jamstvenega sklada RS, potrjene z odločbo Ministrstva za delo družino in socialne zadeve, o tem, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje pravic po ZJSRS. Temeljni pogoj za priznanje teh pravic je, da je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca. Prenehanje delovnega razmerja pred uvedbo stečajnega postopka in zaradi drugih razlogov, tožnici pravic po ZJSRS ne daje. Razlog in čas prenehanja delovnega razmerja sta v tem sporu dejanska podlaga sodbe in ne predmet odločitve. O zakonitosti prenehanja delovnega razmerja sodišče v tem sporu praviloma ne more odločati, saj ne Jamstveni sklad ne Ministrstvo v takem sporu nista stranki.

Zakonitost odločitve o prenehanju delovnega razmerja mora delavec uveljavljati v sporu zoper delodajalca in to v rokih in po postopku, kot jih določajo Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR, členi 80, 81 in 83) ter ZDR90 (105. člen).

Res je, da je dejanska situacija v tej zadevi posebna: delodajalca ni več. Ker gre za vprašanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev pravic po ZJSRS, bi sodišče lahko odločilo tudi o tem, čeprav bi bilo v drugačnih pogojih to lahko tudi predmet samostojnega delovnega spora. V obravnavani zadevi je vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja bistvena sestavina spornega razmerja, in od odločitve o tem spornem vprašanju je v celoti odvisna tudi odločitev o priznanju pravic po ZJSRS. Zato delovno sodišče lahko samo reši vprašanje, iz katerega razloga je tožnici prenehalo delovno razmerje pred uvedbo stečaja nad njenim delodajalcem kot predhodno vprašanje (13. člen ZPP), ki pa ima naravo dejanske ugotovitve.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki na dan 19. 2. 1998. Na tako odločitev, ki v tem sporu pomeni dejansko podlago sodbe, je revizijsko sodišče vezano in je v reviziji ni več mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob takem dejanskem stanju pa je odločitev sodišča materialno pravno pravilna in zakonita.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijskega sodišča revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).