Jedro

Če sodišče nepravilno uporabi 11. člen KZ posledično ne more nepravilno izreči kazenske sankcije. Ugotavljanje protipravnosti in izrekanje kazenske sankcije sta dve različni stvari.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. M. M. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. M. M. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj lahko telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, ter mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako dejanje določilo kazen tri mesece zapora ter mu nato po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 5 (pet) mesecev zapora, ki ne bo izrečen, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sklenjeno je še bilo, da mora obdolženi po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) plačati stroške tega postopka iz 1. do 6. točke ter iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko sta bila oškodovanca z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma po drugem odstavku 105. člena ZKP napotena na pravdo.

Zoper sodbo sta se pritožila obdolženčeva zagovornika zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, potem zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlagata, da napadeno sodbo razveljavi in obdolženca „oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja“ ter podrejeno, da naj zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 10. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnika uveljavljata z obrazložitvijo, da je bila obdolženemu s kaznovalnim nalogom z dne 1.2.2007 že izrečena (pravilno določena) kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, sedaj pa je ta kazen za dva meseca višja, s čemer je bila prekršena prepoved iz 383. člena ZKP. To bi držalo, če v 445.d členu ZKP ne bi bila predvidena izjema, po kateri pri izrekanju sodbe po vloženem ugovoru zoper kaznovalni nalog sodišče na navedeno prepoved ni vezano in so zato povzeta prizadevanja neutemeljena.

Pritožnika se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinjata zato, ker poškodovanost obeh oškodovancev nima opore v listinskih dokazih, razen tega pa v tej zvezi ni bil zaslišan policist, ki je bil tedaj na kraju dogodka navzoč in ki je sestavil plačilni nalog o prekršku. Sodišče prve stopnje po njuni oceni tudi ni upoštevalo, da se je obdolženi le branil pred protipravnim napadom obeh oškodovancev, ki jima je bil prav tako izdan plačilni nalog in da zato nikakor ne moreta biti žrtvi grobijana, ampak aktivna udeleženca v spornem dogodku. Ta je sicer posledica nagajanj oškodovancev pri uporabi javne ceste, ki bi jih nezaslišani S. K. lahko potrdil. Predmet ugotavljanja v kazenskem postopku so odločilna dejstva (prim. prvi odstavek 378. člena ZKP), se pravi tista, na katera materialno kazensko ali procesno kazensko pravo veže določene posledice. Druga dejstva se ugotavljajo le v toliko, koliko utegnejo učinkovito prispevati k ugotavljanju odločilnih dejstev. Da sta bila oškodovanca obravnavanega dne poškodovana ne izhaja samo iz njunih izpovedb, ampak še iz prijav kaznivega dejanja, obvestil o telesni poškodbi, poškodbenih listov ter zlasti iz ugotovitev izvedenca medicinske stroke. Kako se je njuna poškodovanost odražala navzven in kako je bila videti, je z vidika odločilnih dejstev drugotnega pomena, zaradi česar se je zaslišanje, sicer nepredlaganega policista, sestavljalca plačilnega naloga, izkaže za nepotrebno. Enako velja glede priče S.K., ki bi tudi po presoji pritožbenega sodišča posredoval zgolj dejstva iz ozadja, od katerih torej ni odvisna odločitev v obravnavani zadevi, sploh pa je nanje, upoštevaje razlike v videnjih, mogoče sklepati že iz obdolženčevega ugovora zoper sodbo o kaznovalnem nalogu, njegovega zagovora ter iz izpovedb obeh oškodovancev. Končno, pritožbeno sodišče se v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da obdolženec ugotovljenega kaznivega dejanja ni storil v silobranu. Že zato, ker bi po obdolženčevem zagovoru oškodovanca ne smela biti poškodovana in ker zatrjevani sprožilni napad s strani Š. N. ni bil potrjen z njeno izpovedbo in ne z izpovedbo priče T. P.. Dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je torej popolno in nedvoumno ter po neuspešnih pritožbenih prizadevanjih neizpodbitno.

Pritožnika uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, vendar z lastno dokazno oceno dejstev o silobranu, kar pomeni, da po vsebini uveljavljata drug pritožbeni razlog oziroma tistega, na katerega je pritožbeno sodišče zgoraj že odgovorilo. Navedena kršitev bi namreč v obravnavanem primeru bila podana le tedaj, če bi bila dejstva, da je šlo za silobran tudi ugotovljena, vendar se to, kot rečeno ni zgodilo.

Če sodišče nepravilno uporabi 11. člen KZ posledično ne more nepravilno izreči kazenske sankcije. Ugotavljanje protipravnosti in izrekanje kazenske sankcije sta dve različni stvari. Kljub temu je pritožbeno sodišče z ozirom na zapoved iz 386. člena ZKP, odločbo o kazenski sankciji moralo preizkusiti. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje obdolženemu izreklo zgolj opozorilno kazensko sankcijo, ki z določeno enotno zaporno kaznijo in dolžino preizkusne dobe ustreza teži storjenih dveh kaznivih dejanj in obdolženčevi krivdi.

Po obrazloženem in ker pritožbeno sodišče pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi zagovornikov obd. M. M. odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 371. člena ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.