Jedro

Sodišče prve stopnje je v navedeni točki izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je telesna poškodba eden izmed zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi pravilno ugotovilo, da opisano dejanje v obtožnem predlogu tega zakonskega znaka nima, saj je opisan le način nastanka poškodbe, sama poškodba pa ni zatrjevana, niti nanjo ni mogoče sklepati iz načina nastanka poškodbe, kot zatrjuje pritožnik. Res je, kar navaja pritožnik, da v opisu ni mogoče konkretizirati oziroma natančno določiti prav vse elemente protipravnega ravnanja, vendar nima prav, da v opisu „omenjen zdravniški izvid št. 4“ znak kaznivega dejanja telesne poškodbe dovolj konkretizira. Niti iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati kakšna telesna poškodba je oškodovancu nastala zaradi obdolženkinega ravnanja, zato pritožnik nima prav, da gre pri izpodbijanem sklepu „za neke vrste sprenevedanje“. Če je oškodovanec kot tožilec, kot sam trdi v pritožbi, razpolagal z zdravniškim izvidom, je imel možnost, da, v kolikor so v zdravniškem izvidu navedene poškodbe, te vnese v opis obravnavanega kaznivega dejanja. Če tega ni storil, ne more iti v škodo obdolženke.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Oškodovanec kot tožilec G.H. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom, na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP, zavrglo obtožni predlog, ki ga je oškodovanec kot tožilec vložil zoper obdolženo N.T., ker naj bi storila kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da mora oškodovanec kot tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

Proti takemu sklepu je vložil pritožbo oškodovanec kot tožilec po pooblaščencu, odvetniku Ž.K.. Navaja, da vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je navedlo sodišče prve stopnje v 4. točki izpodbijanega sklepa, kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 stori kdor koga tako telesno poškoduje, da je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, ali je oškodovančeva zmožnost za delo začasno zmanjšana ali je prizadeta njegova zunanjost ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Sodišče prve stopnje je v navedeni točki izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je telesna poškodba eden izmed zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča je tudi pravilno ugotovilo, da opisano dejanje v obtožnem predlogu tega zakonskega znaka nima, saj je opisan le način nastanka poškodbe, sama poškodba pa ni zatrjevana, niti nanjo ni mogoče sklepati iz načina nastanka poškodbe, kot zatrjuje pritožnik. Res je, kar navaja pritožnik, da v opisu ni mogoče konkretizirati oziroma natančno določiti prav vse elemente protipravnega ravnanja, vendar nima prav, da v opisu „omenjen zdravniški izvid št. 4“ znak kaznivega dejanja telesne poškodbe dovolj konkretizira. Niti iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati kakšna telesna poškodba je oškodovancu nastala zaradi obdolženkinega ravnanja, zato pritožnik nima prav, da gre pri izpodbijanem sklepu „za neke vrste sprenevedanje“. Če je oškodovanec kot tožilec, kot sam trdi v pritožbi, razpolagal z zdravniškim izvidom, je imel možnost, da, v kolikor so v zdravniškem izvidu navedene poškodbe, te vnese v opis obravnavanega kaznivega dejanja. Če tega ni storil, ne more iti v škodo obdolženke.

Opozarjanje pritožnika na odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev predloga oškodovanca kot tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj za obravnavano zadevo ni pravno relevantno.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je obtožni predlog, na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP) in se ni spuščalo v oceno ali so v opisu očitanega dejanja podani znakov kakega drugega kaznivega dejanja, saj tega pritožnik ne zatrjuje (uveljavlja).

Ker oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.