Jedro

Glede na dobro preglednost cestišča bi se tožnica poškodbam na cesti lahko izognila, če bi na odsek pripeljala s prilagojeno hitrostjo. Njen prispevek k nastali škodi je 30%.

Medtem ko primarni strah predstavlja neposredno afektivno reakcijo na nevaren dogodek, je sekundarni strah bojazen za izid zdravljenja oziroma skrb pri oceni in predvidevanju neugodnih posledic v nadaljnjem življenju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se dosojena odškodnina zviša za 600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2. 12. 2010 dalje do plačila, in se spremenjena sodba sodišča prve stopnje poslej v celoti glasi: „1. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek v višini 4.811,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska v višini: - 10.400,00 EUR od dne 2. 12. 2010 do dne 26. 5. 2011, - 4.400,00 EUR od dne 27. 5. 2011 dalje do plačila, - 411,60 EUR od dne 6. 6. 2011 dalje do plačila.

2. Zavrne se toženi zahtevek za plačilo zneska v višini 14.976,40 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov v višini: - 14.800,00 EUR od dne 2. 12. 2010 do dne 26. 5. 2011, - 14.800,00 EUR od dne 27. 5. 2011 dalje do plačila, - 176,40 EUR od dne 6. 6. 2011 dalje do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.670,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožni stranki naložilo plačilo 4.211,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe), nadalje je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 15.576,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 1.670,00 EUR (III. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo, s katero predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico. Nasprotuje odločitvi sodišča v delu, v katerem je ugotovljen 30% soprispevek tožnice. Tožnica je kolesarila povsem običajno in ni bila opozorjena na možnost udarnih jam na cestišču z ustreznim opozorilnim prometnim znakom. Upravičeno je pričakovala, da bo cesta ravna in brez večjih udrtin in je zaupala v to, da bo gradbena družba z ustrezno stopnjo skrbnosti opravljala svoje zadolžitve. Tudi okoliščina, da je „letela čez balanco“ nikakor ne pomeni, da je bila tožničina hitrost previsoka. Tožnica je padla zaradi udarnih jam, ne zaradi prevelike hitrosti. Očitki tožene stranke temeljijo zgolj na okoliščini, da se je tožnica težko telesno poškodovala. Skrbnost tožnice je treba presojati glede na dejstvo, da se je vozila po relativno prometni cesti, kjer je pozornost, ki jo je treba posvečati podlagi, gotovo drugačna kot pozornost, ki jo mora kolesar posvečati na primer na gozdni poti. Prisojena odškodnina je glede na poškodbe, ki jih je utrpela tožnica, prenizka. Sodišče ji neupravičeno ni priznalo odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah. Sodišče je na naroku ugotovilo, da stranski intervenient umika dokazne predloge in ne vztraja več pri stranski intervenciji, zaradi česar je v sodbi zmotno naveden kot stranka postopka, kar pa sicer na zakonitost sodbe ne vpliva. Tožnica priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče se najprej opredeljuje do zatrjevane kršitve pravil postopka, ki naj bi bila v tem, da je v sodbi sodišča prve stopnje kot stranka naveden tudi stranski intervenient, ki je svojo intervencijo umaknil. Pritožba utemeljeno opozarja, da je stranski intervenient v svoji vlogi z dne 14. 9. 2012 sodišču sporočil, da ne vztraja pri stranski intervenciji. Stranski intervenient lahko kadarkoli izstopi iz pravde (1). Ker je sodišče prve stopnje kljub izjavi stranskega intervenienta le-tega še vedno navedlo v uvodu izpodbijane sodbe, je s tem zakrivilo relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni bistvena, saj ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Tožeča stranka v predmetnem sporu zahteva plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ju je utrpela ob padcu s kolesom. Med pravdnima strankama ni več sporen temelj odškodninske odgovornosti toženke po 131. in 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je podan 30% soprispevek tožnice (171. člen OZ). Utemeljilo ga je z izpovedjo policistov, da je tožnica vozila prehitro in svoje hitrosti ni prilagodila razmeram na cesti, z zapisnikom o nezgodi, z izpovedjo tožnice o tem, da je ob nesreči „letela čez balanco“ in z dejstvom, da je šlo za raven del cestišča, na katerem so bile ovire dobro vidne. Pritožba nasprotuje obstoju prispevka in njegovi višini ter izpodbija ugotovitev o tem, da je tožnica vozila prehitro. Pritožbeno sodišče glede prispevka tožnice sledi argumentaciji izpodbijane sodbe in sprejema dokazno oceno kot popolno in prepričljivo. Glede na dobro preglednost cestišča, bi se tožnica poškodbam na cesti nedvomno lahko izognila, če bi na odsek pripeljala s prilagojeno hitrostjo. Iz njene izpovedi izhaja, da je izkušena kolesarka, ki je že v preteklosti naletela na ovire na cesti, zato ji možnost poškodovanega cestišča nikakor ni bila tuja. Res je, da mora kolesar na poškodbe cestišča toliko bolj računati na gozdnih poteh, vendar se določena skrbnost pričakuje od kolesarjev tudi na asfaltiranih cestah. Različne poškodbe cestišča so povsem pričakovana okoliščina v prometu in od odgovornih oseb (v konkretnem primeru tožene stranke) bi bilo nerazumno pričakovati, da bodo vse ceste po državi v vsakem trenutku popolno vzdrževane. Udeleženci v prometu morajo hitrost svoje vožnje prilagoditi razmeram na cesti in voziti s tako hitrostjo, da se lahko vedno izognejo predvidljivim oviram na cesti, kamor sodijo tudi poškodbe cestišča. Za presojo prispevka tožnice je bistveno očitek, da tožnica zaradi velike hitrosti udarnih jam ni pravočasno opazila. Hitrost torej ni bila neposredni vzrok nezgodi (zaradi česar je sodišče tudi ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke), je pa k nastanku škode pripomogla. Iz tega izhaja ugotovljeni prispevek tožnice, ki je po presoji pritožbenega sodišča pravilno določen na 30 %.

Pritožba izpodbija tudi višino prisojene odškodnine. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina v višini 14 povprečnih mesečnih plač povsem primerljiva z dosedanjo sodno prakso (2) v podobnih primerih. Pritrditi pa je treba pritožbeni graji, da tožnici pripada tudi odškodnina za prestani primarni strah. Glede primarnega strahu je tožnica zatrjevala, da se je ob samem padcu izredno prestrašila, saj je bil padec zanjo popolnoma nepričakovan. Med zaslišanjem je tožnica izpovedala, da jo je bilo strah, ko je letela čez balanco, nato pa je izgubila zavest. Postavljeni izvedenec je v svojem mnenju zapisal, da se o primarnem strahu tožnice ne more natančno opredeliti, saj je oškodovanka ob padcu izgubila zavest. Napačen je torej zaključek izpodbijane sodbe, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica zaradi izgube zavesti primarnega strahu ni utrpela, saj izvedenec obstoja primarnega strahu pri tožnici ni izključil, ampak se o njem le ni mogel opredeliti. Tožnica je izpovedala, da se je ob nezgodi ustrašila, da je strah trajal, ko je letela čez balanco in vse dokler ni izgubila zavest. Po presoji pritožbenega sodišča padec s kolesom, kot ga je utrpela tožnica, nedvomno predstavlja izrazit primarni strah za kolesarja. Kljub temu, da je tožnica kasneje izgubila zavest, se je samega padca zavedala, saj je večkrat izpovedala, da se spominja, kako je letela. Pritožbeno sodišče smatra, da je bilo to doživljanje ogroženosti takšne intenzitete, da utemeljuje ločeno odškodnino za primarni strah, ki ga je tožnica prestala. Glede na trajanje primarnega strahu in njegovo intenziteto je po presoji pritožbenega sodišča primerna višina odškodnine 600,00 EUR (3).

Medtem ko primarni strah predstavlja neposredno afektivno reakcijo na nevaren dogodek, je sekundarni strah bojazen za izid zdravljenja oziroma skrb pri oceni in predvidevanju neugodnih posledic v nadaljnjem življenju. Tožnica je zatrjevala, da je sekundarni strah doživela, kar je v svojem mnenju zapisal tudi izvedenec. Vendar pa je tožnica med zaslišanjem izpovedala, da so ji v bolnici najprej slikali glavo in ji sporočili dobro novico, da glava ni problematična, zapestje pa ni bilo nujno operirati. Strah jo je samo še, ko kolesari, drugače pa ne. Zaradi te izpovedi je sodišče prve stopnje presodilo, da sekundarni strah pri tožnici ni bil podan. Takšnemu zaključku pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Strah je izrazito subjektivno doživljanje poškodbe, ki ga je treba ločiti od telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter od zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker odraža notranje doživljanje osebe med potekom zdravljenja, je dokaz z osebno izpovedjo oškodovanca bistven za presojo utemeljenosti zahtevka. Višje sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da izvedensko mnenje ne more nadomestiti tožničine izpovedi. Iz slednje izhaja, da tožnica med zdravljenjem strahu glede poteka zdravljenja ni doživljala, in da jo je še danes strah (le) med kolesarjenjem. Zaradi tega tožnica do odškodnine zaradi prestanega sekundarnega strahu ni upravičena.

V sled navedenemu je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožnici prisodilo še dodatnih 600,00 EUR odškodnine iz naslova prestanega primarnega strahu (druga alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Dodatno prisojena odškodnina ni bistveno spremenila uspeha tožeče stranke v pravdi, zato pritožbeno sodišče izpodbijane odločbe v stroškovnem delu ni spremenilo. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela zgolj v manjšem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Glej Ude. L. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 274. (2) Prim. sodba II Ips 112/2003 z dne 18. 3. 2004, sodba VSRS II Ips 623/2007 z dne 27. 8. 2008, sodba in sklep II Ips 1028/2008 z dne 4. 12. 2008. (3) Prim. VSL sodba III Cp 1105/2009 z dne 20. 5. 2009, VSL sodba II Cp 3154/2012 z dne 21. 8. 2013.