Jedro

Ne ZPNačrt, ne Pravilnik o merilih za odmero komunalnega prispevka, ne Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka v postopkih za odmero prispevka ne dajejo podlage za avtomatično izenačitev površine stavbnega zemljišča s površino katastrske parcele, na kateri (oziroma na delu katere) stoji obravnavani objekt.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Občine Dobrepolje št. 35103-8/2011-49 z dne 2. 9. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici odmerila komunalni prispevek v višini 2.116,68 EUR za počitniški objekt na zemljišču s parc. št. ... k. o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je bil tožnici komunalni prispevek odmerjen kot lastnici navedenega objekta, ker je z izgradnjo novega vodovodnega omrežja omogočena uporaba nove komunalne opreme (vodovodnega sistema Hočevje). Izračun komunalnega prispevka utemeljuje na podlagi elementov, ki jih določa 6. člen Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje „opremljanja z vodovodnim sistemom Hočevje“ (v nadaljevanju Odlok). Navaja formulo za izračun komunalnega prispevka in podatke, ki jih je upoštevala pri tem izračunu, med katerimi je tudi podatek o površini zemljiške parcele v izmeri 1.052 m2. V nadaljevanju navaja še, da je faktor dejavnosti za počitniške objekte v skladu z 11. členom Odloka 1,1. Organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Ugovor, da je bila nepravilno uporabljena celotna površina parcele, je zavrnil s pojasnilom, da je po veljavnih prostorskih aktih zemljišče s parc. št. ... k. o. ... uvrščeno v območje počitniških hiš in je v celoti gradbena parcela, na kateri je mogoče graditi. Merila in elementi za izračun komunalnega prispevka iz 6. do 11. člena Odloka pa naj bi bili usklajeni s 5. členom Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik). V zvezi z možnostjo uporabe nove komunalne infrastrukture in stroški za njeno izgradnjo se sklicuje na Program opremljanja stavbnih zemljišč, ki je sestavni del Odloka.

Tožnica navedeni odločitvi nasprotuje in ji v tožbi očita, da napačno upošteva celotno površino parcele št. ... k. o. ... in ne le površine stavbnega zemljišča na tej parceli, ki obsega 276 m2. To naj bi bilo razvidno iz odločb, ki se nanašajo na spremembo namembnosti dela parcele, preostalo zemljišče pa naj bi bil nezazidljiv pašnik v izmeri 775 m2. Meni, da je izpodbijana odločitev v nasprotju tako z Odlokom kot tudi s Pravilnikom. Sklicuje se na opredelitvi stavbnega zemljišča in komunalnega prispevka po določbah Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Navaja, da je toženka komunalni prispevek obračunala za še nezgrajeno komunalno opremo in trdi, da objekt na vodovod ni priključen, niti ni toženka tožnice obvestila, kdaj bo. Izpodbijani odločbi očita tudi neobrazloženost, saj iz nje ne izhaja, zakaj je toženka uporabila posamezne kriterije za izračun komunalnega prispevka, oziroma kako je določila delež parcele pri izračunu komunalnega prispevka ter delež neto tlorisne površine objekta. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa toženki naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in navaja, da so tožničine trditve napačne. Sklicuje se na opredelitev stavbnega zemljišča iz 24. točke prvega odstavka 1. člena ZPNačrt. Pojasnjuje, da leži navedeno zemljišče v območju počitniških hiš in da je v celoti zazidljivo. Velikost zemljišč pri že obstoječih (starejših) objektih naj bi bila določena v skladu s četrtim odstavkom 6. člena Odloka, izračun v obravnavanem primeru pa naj bi sledil primeru izračuna komunalnega prispevka iz poglavja 7.3 programa opremljanja stavbnih zemljišč, ki je priloga Odloka. Odločbe, na katere se tožnica sklicuje, naj bi bile izdane s področja kmetijstva oz. geodetske dejavnosti in naj ne bi bile podlaga za odmero komunalnega prispevka. Navaja, da je bilo 22. 4. 2011 pridobljeno uporabno dovoljenje, s katerim je uporabnikom omogočena fizična priključitev na nov vodovod in da ima zavezanec ob plačilu komunalnega prispevka pravico od občine zahtevati pogodbo v zvezi s priključevanjem objekta na vodovodni sistem. Kot neutemeljenega zavrača tudi očitek o neobrazloženosti izpodbijane določbe.

Tožnica v pripravljalni vlogi nasprotuje navedbam toženke iz odgovora na tožbo, glede pravice zahtevati priključitev na vodovodni sistem pa navaja, da se na ta vodovod ni mogoče priključiti.

Toženka v svoji pripravljalni vlogi pojasnjuje, da se namenska raba nepremičnin v območju, za katerega je bil sprejet Odlok, od leta 2004 do leta 2007 ni spreminjala in da so bili prostorski akti sprejeti po predpisanem postopku. Navaja, da vodovodni sistem poskusno obratuje in da se je nanj mogoče priključiti ob izpolnjevanju pogojev. V nadaljevanju pojasnjuje še upoštevanje faktorja 1,1 glede na namensko rabo zemljišča ter podatke o stroških opremljanja in navaja, da je podatke o površini parcele v večini primerov pridobila iz katastra, neto tlorisno površino stavbe pa je izračunala s seštevkom neto površin vseh prostorov v hiši. K I. točki izreka Tožba je utemeljena.

V tej zadevi je sporno vprašanje, ali je v skladu z zakonom in podzakonskimi akti ravnanje toženke, ki je tožnici odmerila komunalni prispevek ob upoštevanju celotne površine njene parcele, ne glede na to, da je tožnica v postopku zatrjevala, da del te parcele ni zazidljiv.

Po prvem odstavku 82. člena ZPNačrt se komunalni prispevek odmeri (med drugim) glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo, po drugem odstavku istega člena pa minister podrobneje predpiše merila iz prvega odstavka. To je bilo storjeno s Pravilnikom, ki v drugem odstavku 5. člena določa, da se pri površini stavbnega zemljišča upošteva velikost parcel. Če parcela objekta ni določena, se upošteva stavbišče x 1,5. Po drugem odstavku 2. člena Pravilnika se za parcelo po tem Pravilniku šteje zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno graditi objekt ali je objekt že zgrajen. Odlok v 3. členu parcelo opredeljuje opredeljuje enako kot Pravilnik v 2. členu in torej ne spreminja oziroma avtonomno določa vsebine pojmov, ki so opredeljeni s Pravilnikom.

Po drugem odstavku 5. člena Pravilnika je površina stavbnega zemljišča torej vezana na velikost parcele, in to, kot izhaja iz nadaljnjega besedila te določbe, izključno na parcelo objekta, oziroma, če ta ni določena, na površino stavbišča (del parcele, na kateri stoji stavba), pomnoženo s faktorjem 1,5. Taka opredelitev stavbnega zemljišča se povsem ujema tudi z opredelitvijo zazidanega stavbnega zemljišča po drugem odstavku 218. člena in prvem odstavku 218.b člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Normodajalec torej površino stavbnega zemljišča, ki jo je treba upoštevati pri odmeri komunalnega prispevka, veže na površino katastrske parcele izključno v primeru, da je obravnavanemu objektu določena lastna parcela, v nasprotnem primeru pa določa način izračuna njene površine. Po drugem odstavku 2. člena Pravilnika in zadnje alineje 3. člena Odloka lahko šteje za parcelo po Pravilniku oziroma Odloku tudi le del parcele (torej ne nujno celotna parcela), na kateri je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen. Ne ZPNačrt, ne Pravilnik, ne Odlok torej v postopkih za odmero komunalnega prispevka ne dajejo podlage za avtomatično izenačitev površine stavbnega zemljišča s površino katastrske parcele, na kateri (oziroma na delu katere) stoji obravnavani objekt. Tudi četrti odstavek 6. člena Odloka, ki določa, da se površina parcele določi na podlagi dejanskega stanja oziroma na podlagi meril in pogojev iz veljavnih prostorsko izvedbenih aktov občine, ne utemeljuje sklicevanje toženke na zazidljivost celotne parcele.

Glede na navedbe toženke v obrazložitvi odločbe organa druge stopnje in v odgovoru na tožbo sodišče pojasnjuje še, da se je na podlagi prvega odstavka 127. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1B) prenehalo tudi z določanjem gradbenih parcel po 216. členu ZGO-1. V skladu s petim odstavkom 127. člena ZGO-1B se tako šteje, da pojem gradbena parcela pomeni zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu.

Toženka je torej s tem, ko je za stavbno zemljišče avtomatično štela celotno površino zemljiške parcele, na delu katere stoji tožničin objekt, ravnala v nasprotju s prej navedenimi določbami ZPNačrt in Pravilnika. Zaradi te napačne interpretacije materialnopravne ureditve niti ni ugotavljala vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev v zadevi, namreč kakšen del zemljiške parcele je mogoče šteti za stavbno zemljišče po ZPNačrt, Pravilniku in po določbah Odloka ter na kakšni podlagi.

Sodišče je zato v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, po četrtem odstavku istega člena pa je ta organ v ponovnem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava. Pri ponovni odmeri komunalnega prispevka bo toženka zato morala v skladu z zgoraj obrazloženimi stališči sodišča najprej ugotoviti, kakšen del zemljišča tožečih strank sploh lahko šteje za stavbno zemljišče, v obrazložitvi pa navesti tudi konkretne okoliščine, na podlagi katerih bo določila površino tega zemljišča. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek že na podlagi navedenega, se ni ukvarjalo s preostalimi tožbenimi navedbami. Glede na tožbene ugovore v zvezi z možnostjo priključitve na vodovod pa sodišče pojasnjuje le, da se po prvem odstavku 72. člena ZPNačrt stavbno zemljišče v posamezni enoti urejanja prostora šteje za komunalno opremljeno, če je v tej enoti urejanja zgrajena in predana v upravljanje komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture, ki so določeni v prostorskem aktu občine, ali če je v prostorskem aktu občine predvidena komunalna oprema ter objekti in omrežja druge gospodarske javne infrastrukture vključene v občinski načrt razvojnih programov v okviru občinskega proračuna za tekoče ali naslednje leto.

K II. točki izreka Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70,00 EUR. Pri tem sodišče tožnici še pojasnjuje, da ji bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). V skladu z določbo 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti stroški povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi.

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).