Jedro

Morebitna pomanjkljiva obrazložitev na naroku, na katerem je bil sprejet dokazni sklep o zavrnitvi dokazov, lahko vpliva le na dolžnost stranke, ki zavrnitvi ugovarja, v kolikšni meri mora obrazložiti svoj ugovor kršitve določb pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 286.b člena ZPP, ki ga poda na naroku po zatrjevani kršitvi.

Ker tožena stranka ni zagotovila izpolnitve svoje obveznosti z dogovorjenimi medsebojnimi kompenzacijami, mora tožeči stranki plačati v denarju. Dogovorjena izpolnitev je namreč nemogoča iz razlogov na strani tožene stranke, tožena stranka pa je ni omogočila niti po pisnem opozorilu tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 490,56 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 170239/2010-2 z dne 26.11.2010, vzdržalo v 1. in 3. odstavku v veljavi (I. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.081,42 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ker ni zaslišalo prič I. M. in M. B., višje sodišče ugotavlja, da take kršitve ni storilo. Res je na naroku zgolj sklenilo, da se pravočasno predlagani dokazi zavrnejo. Vendar pa je to svojo odločitev več kot zadostno obrazložilo v izpodbijani sodbi, v kateri je navedlo, da izvedba teh dokazov ni bila potrebna in da tudi ne bi pripomogli k drugačni odločitvi (9. točka obrazložitve). Dodatno pa je v 14. točki obrazložitve še pojasnilo, da dejstva, v zvezi s katerimi je bilo predlagano zaslišanje I. M., sploh niso bila sporna. Tega, kar tožena stranka trdi v pritožbi, o čem naj bi ti dve priči izpovedali, ni zatrjevala med postopkom na prvi stopnji, zato to predstavlja novote, ki jih višje sodišče niti ne sme upoštevati (337. člen ZPP); sodišče prve stopnje pa česa takega sploh ni moglo upoštevati, če trditev sploh ni bilo. Ob tem tožena stranka tudi ne upošteva določil 7. in 212. člena ZPP, iz katerih jasno izhaja, da je bila njena dolžnost, da postavi vse potrebne trditve, dokaze pa predlaga za ugotovitev konkretnih trditev oziroma dejstev. Načelo kontradiktornosti, na katero se sklicuje tožena stranka, ne pomeni, da sme stranka potrebne trditve nadomestiti z izpovedmi prič, kot si to glede na pritožbene navedbe predstavlja tožena stranka. Sodišče je glede na konkretizirane navedbe, o čem naj bi izpovedale priče, povsem pravilno zavrnilo izvedbo teh dokazov, to pa je tudi jasno in razločno obrazložilo. Ne drži tudi teza tožene stranke, da je sodišče prve stopnje to kršitev storilo, ker ni že na naroku podrobno obrazložilo zavrnitve dokaza. To je namreč storilo v izpodbijani sodbi, kar povsem zadostuje. Morebitna pomanjkljiva obrazložitev na naroku, na katerem je bil sprejet dokazni sklep o zavrnitvi dokazov, lahko namreč vpliva le na dolžnost stranke, ki zavrnitvi ugovarja, v kolikšni meri mora obrazložiti svoj ugovor kršitve določb pravdnega postopka v smislu 1. odstavka 286.b člena ZPP, ki ga poda na naroku po zatrjevani kršitvi.

6. Pravilna tudi ni pritožbena teza, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevalo dokazne predloge tožeče stranke iz vloge z dne 24.5.2012, storilo kršitev 286. člena ZPP. Na to pravilno odgovarja tožeča stranka, ko trdi, da ji je sodišče glede na to, da je na naroku z dne 10.5.2012 prejela vlogo tožene stranke, dodelilo rok za odgovor na vlogo in ji dalo tudi rok za predložitev ustreznih dokazov. Taka odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki dodelilo rok, je bila tudi povsem pravilna, saj je tožena stranka v svoji vlogi navajala nova dejstva, na katera tožeča stranka brez svoje krivde ni mogla odgovoriti na prvem naroku za glavno obravnavo (286. in 286.a člen ZPP). Medtem pa tožena stranka te ugodnosti ni imela, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so bili njeni dodatni dokazni predlogi, podani po prvem naroku za glavno obravnavo, prepozni in zato teh dokazov ni izvedlo.

7. Trditve glede začetka uporabe trgovskega centra Z., ki jih tožena stranka podaja v pritožbi, so prav tako novote, ki niso dovoljene (337. člen ZPP). Iz predloženih listin – izpis spletne strani občine Š. in reference tožene stranke, pa je sodišče prve stopnje ob izostanku konkretiziranih trditev tožene stranke tudi pravilno ugotovilo, da se objekt uporablja, s tem pa se uporabljajo tudi dela, ki jih je izvršila tožeča stranka in katerih plačilo zahteva v tem postopku. Poudariti je potrebno, da tožena stranka povsem nekonkretizirano trdi, da ni izkazano, da bi investitor dela prevzel in začel uporabljati. Tako pavšalno zanikanje ob izostanku konkretnih trditev v zvezi s tem pač ne zadostuje. Njene trditve so ostale na ravni izražanja dvoma o verodostojnosti trditev tožeče stranke, ki ga ni z ničemer podkrepila, zato tudi ni bilo potrebe po izvajanju kakršnihkoli dokazov v zvezi s tem. Ob tem pa tožena stranka tudi nikoli ni pojasnila, da bi bilo karkoli v zvezi z deli tožeče stranke narobe, da bi to delo imelo kakršnekoli napake ali bi bilo kako drugače neustrezno. Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve jasno obrazložilo, tožena stranka pa izraža zgolj pomisleke o teh ugotovitvah, ki pa jih z ničemer ne utemelji in ima tožeča stranka prav, ko navaja, da se tožena stranka zgolj neutemeljeno izogiba svojemu plačilu.

8. Glede sodelovanja tožene stranke pri podpisu zapisnika je tožeča stranka dovolj pojasnila, da tožena stranka pri tem ni želela sodelovati. Nasprotno pa tožena stranka ni navedla nobenega dejstva, da bi si za to kakorkoli prizadevala, zato v zvezi s tem tudi ni bilo česa dokazovati. Zgolj trditev, da trditve tožeče stranke niso pravilne, ne pomeni konkretiziranega nasprotovanja zatrjevanim dejstvom.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka nikoli ni ugovarjala računu tožeče stranke ali prevzemu del. Tega ni ugovarjala niti v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Še v prvi pripravljalni vlogi je trdila, da je bila terjatev tožeče stranke že izpolnjena in je zato prenehala. Šele ko je ugotovila, da temu ni tako, pa je začela trditi, da terjatev sploh še ni nastala. S tem, ko je trdila, da je terjatev že izpolnila, je samo terjatev nedvomno priznala. Zato naknadno zatrjevanje, da terjatev sploh še ni nastala ali pa da ni zapadla, pomeni spremembo trditev, in to takšnih trditev, ki so same s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno zaključilo, da takim trditvam ni mogoče slediti. Trditev, da naj bi šlo za predčasno plačilo, je tožena stranka postavila šele v pritožbi, zato predstavlja nedovoljeno novoto, ki je višje sodišče ne upošteva (337. člen ZPP). Iz navedb tožene stranke, da je bila terjatev že izpolnjena, pa tudi jasno sledi, da niti tožena stranka ni štela predložitve menice in podpisa zapisnika za bistveno sestavino pogodbe. Prav ima tudi tožeča stranka, ko trdi, da tožena stranka nima nobene podlage za zavračanje plačila v celotni višini, če je bilo dogovorjeno, da bo menica izstavljena le za 10 % vrednosti del, kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ki je tudi pravilno pojasnilo, da takšnemu stališču sodišče ne more nuditi pravnega varstva.

10. Tožena stranka ni niti zatrjevala dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je kakorkoli pristopila k izdelavi dogovorjenega in podpisanega zapisnika o končnem obračunu del. Res je bila sestava zapisnika dogovorjena. Vendar pa to ne pomeni, da mora tožeča stranka v nedogled čakati nanj. Tožena stranka se sicer strinja z uporabo Posebnih gradbenih uzanc (v nadaljevanju PGU), vendar pa trdi, da sta se pravdni stranki v zvezi z zapisnikom dogovorili drugače, kot to določa 120. PGU. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno uporabilo to uzanco, saj iz dogovora strank, ki je bil nesporno tak, kot je naveden v naročilnici tožene stranke št. K09/0095, ne izhaja kak dogovor za primer, da takega skupnega zapisnika ne bi bilo mogoče doseči. Razlaga, da bi morala tožeča stranka čakati na tak zapisnik in bi bila šele po njegovem podpisu upravičena zahtevati plačilo, je v nasprotju z elementarno logiko, saj bi, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, pomenila, da obveznost tožene stranke sploh nikoli ne bi nastopila. Ravno táko stanje, ki ga pravdni stranki nista dogovorili drugače, pa ureja 120. PGU. Tožeča stranka je pripravila svoj obračun in mu priložila odpremnico, tožena stranka pa temu pred pravdo sploh ni ugovarjala, temveč ga je očitno celo sama štela za pravilnega, saj sicer ne bi pristopila k dogovorjeni kompenzaciji. Šele kasneje med pravdo je nenadoma začela uveljavljati nepravilnosti, kar ni dopustno.

11. Tožeča stranka je delo opravila in to sploh ni bilo sporno. Zato je nastopila plačilna obveznost tožene stranke. Res sta se pravdni stranki dogovorili, da bo to svojo obveznost poravnala z medsebojnimi kompenzacijami, ki jih bosta stranki sklenili na podlagi direktnih nabav materiala pri družbi M., d.d., oziroma pri družbah v skupini M. preko tožene stranke. Verjeti je sicer toženi stranki, da je bil tak način izpolnitve zanjo bistvena sestavina pogodbe. Vendar pa je bila ona tista, ki bi morala take kompenzacije tudi omogočiti. Naročilo M., d.d., je bilo dano, vendar pa je bilo neuspešno, saj ta ni želel izročiti naročenega blaga tožeči stranki. Tožeča stranka ni bila seznanjena z medsebojnimi obveznostmi tožene stranke in M., d.d., nobene možnosti pa tudi ni imela, da bi M., d.d,. prisilila k izpolnitvi naročila. Dejstvu, da je toženo stranko opozorila, da M., d.d., naročila tožene stranke ne želi izpolniti, tožena stranka ni opredeljeno nasprotovala. Njene trditve, da ji ni znano, ali in v kolikšni meri je M., d.d., izpolnil naročilo, pa so bile le poskus vnašanja neutemeljenega dvoma v dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka. Tožena stranka, ki bi ji M., d.d., v primeru izpolnjenega naročila izstavil račun za dobavljeno blago, bi pač trditve tožeče stranke lahko izpodbila le s predložitvijo dokazil o tem, predvsem pa bi najprej morala postaviti trditve, kdaj in v kolikšni meri je bilo naročilo izpolnjeno. Tega pa ni storila. Tudi če je dejansko imela terjatve do M. v zatrjevani višini, to ne more dokazovati, da je bilo naročilo izpolnjeno. Poudariti je potrebno, da je tožena stranka gospodarski subjekt, ki vsekakor razpolaga z dokazili, če ta obstajajo. Zato bi jih morala tudi predložiti, ne pa postavljati trditev, ki ostanejo na ravni insinuacij, ne pa dokazno podprtih dejstev.

12. Ker tako tožena stranka ni zagotovila izpolnitve svoje obveznosti z dogovorjenimi medsebojnimi kompenzacijami, mora tožeči stranki plačati v denarju. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje več kot zadostno razložilo, zakaj je temu tako in se tudi višje sodišče v celoti sklicuje na njegovo obrazložitev. Teh pravilnih zaključkov tožena stranka s pritožbenimi navedbami ne more omajati. Ob takem dogovoru glede izpolnitve obveznosti pa je bila tožena stranka tista, ki bi tako izpolnitev tudi morala zagotoviti oziroma omogočiti. Ker je ni, tožeči stranki ob neuspešnem naročilu, ki ga tožena stranka ni zagotovila, ni ostalo drugega, kot da zahteva plačilo v denarju. Dogovorjena izpolnitev je namreč nemogoča iz razlogov na strani tožene stranke, tožena stranka pa je ni omogočila niti po pisnem opozorilu tožeče stranke z dne 27.8.2010 (priloga A6). Pritožbena trditev, da je terjatev tožeče stranke za plačilo zaradi dogovora postala naturalna, pa nima podlage ne v predpisih ne v običajni praksi med gospodarskimi subjekti.

13. Glede na to, da je trditev o prevzemu del z dnem 10.11.2009 ostala neizpodbita, je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je garancijska doba potekla že pred zadnjim narokom za glavno obravnavo. Kakega posebnega teka garancijske dobe pravdni stranki namreč nista določili. Pa tudi če bi ga, ne bi bilo nič drugače. Na izvršeno delo namreč vpliva tudi uporaba, od katere je odvisno jamčevanje za morebitne napake izročenega dela, 86. PGU pa to povsem jasno povzema z določilom, da začne garancijski rok teči od sprejema in izročitve objekta oziroma od začetka uporabe, če je to bilo prej. Zato se tožena stranka ne more sklicevati na to, da ne bi bila dolžna poravnati svoje obveznosti, dokler ji tožeča stranka ne izroči menice kot garancije za odpravo napak. Ponovno pa je treba poudariti, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi v garancijskem roku sploh prišlo do kake napake.

14. Tožena stranka je nasprotovala tudi zapadlosti računa v plačilo. Iz njenih prvotnih pravočasnih trditev je bilo moč zaključiti le to, da priznava, da je račun že zapadel, saj sicer ne bi trdila, da je bil že poravnan s kompenzacijo. V njeni naročilnici pa je jasno navedeno, da račun zapade v plačilo v 115 dneh od izstavitve računa, ne pa od zapisnika o končnem obračunu in predložitve menice. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo kot datum zapadlosti računa dan 4.3.2010. Iz dogovora pravdnih strank pa je sicer razvidno, da je bilo dogovorjeno, da sta podpisan zapisnik o končnem obračunu del in predložitev menice pogoja za plačilo računa. Zapadlosti računa torej ne odlagata. Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni izpolnila svoje dolžnosti v zvezi z zapisnikom, obveznost izročitve menice pa je postala brezpredmetna zaradi poteka garancijskega roka, pa je že nastopil tudi pogoj za plačilo računa.

15. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugodilo zahtevku tožeče stranke, povsem pravilna. Ob tem je tudi izredno podrobno razložilo svoje stališče in zaključke, ki so zelo prepričljivi, zato je trditev v pritožbi, da je obrazložitev neprepričljiva in nepopolna, povsem brez podlage. Pritožba je neutemeljena, zato jo je višje sodišče po tem, ko je ugotovilo, da niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). V skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP je višje sodišče pri tem presodilo navedbe pritožbe, ki so bile za njegovo odločitev odločilnega pomena.

16. Izrek o stroški temelji na 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi stroške pritožbe, dolžna pa je povrniti stroške toženi stranki, ki so ji nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo in so odmerjeni po specificiranem stroškovniku.