Jedro

Zakaj je skupščina tožene stranke po predlogu uprave znižala osnovni kapital dodatno s prenosom v kapitalske rezerve je stvar njene odločitve in tožeča stranka ni pojasnila konkretno zakaj naj bi bil ničen sklep skupščine v tem delu. Sam po sebi, ker je bil sprejet skupaj s sklepom o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube, oba pa v okviru odprave insolventnosti in postopkih finančnega prestrukturiranja, ni ničen. Ni zakonske omejitve oziroma prepovedi, da skupščina ne bi smela sprejeti sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala za oba namena iz 379. člena ZGD-1, zlasti če je to v okviru ukrepov finančnega prestrukturiranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje povrniti toženi stranki 279,99 EUR stroškov tega pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po vročitvi te sodbe sodišča druge stopnje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo zahtevek, da se ugotovi ničnost sklepov skupščine delničarjev tožene stranke z dne 9. 7. 2015 (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka 2.445,93 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil sklep o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala ter hkratnem povečanju z novimi denarnimi in stvarnimi vložki sprejet v okviru ukrepov finančnega prestrukturiranja zaradi insolventnosti družbe. V tem primeru je ob zagotovitvi povečanja osnovnega kapitala z denarnimi vložki dovoljeno tudi povečanje s stvarnimi vložki. Družba mora zasledovati namen ponovne plačilne sposobnosti ter kapitalske ustreznosti. Mogoče je, da se hkrati s povečanjem osnovnega kapitala z novimi denarnimi vložki delničarjev izvede tudi povečanje s stvarnimi vložki zaradi konvenzije terjatev upnikov do družbe v deleže. V skladu s stališčem teorije so možne vse kombinacije povečanja osnovnega kapitala, ki so glede na finančni položaj družbe in vzroke insolventnosti potrebne za uspešno finančno prestrukturiranje.

2. Zoper to sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP. V pritožbi navaja, da je na naroku povedala, da pod nobenim pogojem ni dovoljeno po četrtem odstavku 36. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) zmanjšati osnovnega kapitala za več kot znaša nepokrita izguba oziroma kolikor je potrebno za pokrivanje nepokrite izgube. Za kakršnokoli zmanjšanje osnovnega kapitala, ki se ne izvaja zaradi pokrivanja izgube, se lahko uporabljajo samo določbe Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) o rednem zmanjšanju osnovnega kapitala. To predvideva, da se znesek, za kolikor se osnovni kapital zmanjša, izplača delničarjem (drugi odstavek 375. člena ZGD-1). Niti skupščina delničarjev ni pristojna odločiti, da se znesek, namenjen izplačilu delničarjem, lahko razporedi v kapitalske rezerve, saj gre za razlastitev sui generis. Sploh pa ni mogoče prenašati zmanjšanja osnovnega kapitala v kapitalske rezerve pri poenostavljenem zmanjšanju, ne po četrtem odstavku 36. člena ZFPPIPP ne po 379. členu ZGD-1. Kar je storila tožena stranka, je, da je osnovni kapital zmanjšala za 111,000.000,00 EUR po pravilih o pokrivanju izgube iz četrtega odstavka 36. člena ZFPPIPP, čeprav je izguba znašala 75,000.000,00 EUR, pri čemer si je preostanek 38,000.000,00 EUR enostavno prilastila s prenosom v rezerve, čeprav bi ta znesek morala izplačati delničarjem, tudi tožeči stranki. Sklep (prav: sodba) je ne le v nasprotju s četrtim odstavkom 36. člena ZFPPIPP in drugim odstavkom 375. člena ZGD-1, po kateri je treba delničarjem izplačati znesek zmanjšanja, temveč je protiustavna, saj 33. člen Ustave RS zagotavlja pravico do zasebne lastnine in do pravnega varstva te, s tem izpodbijana sodba pomeni kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine. Četrti odstavek 36. člena ZFPPIPP predvideva samo denarne vložke in ne gre za redakcijsko napako zakonodajalca, temveč za takšno ureditev obstaja tehten in logičen razlog. Možni so stvarni vložki brez učinka na pokrivanje izgube in prestrukturiranje, kar je bilo v konkretnem primeru. Bistveno je, da po zakonu ni možno in ni predvideno zmanjšanje osnovnega kapitala s sočasnim povečanjem s stvarnimi vložki, zaradi česar je podan razlog napačne uporabe materialnega prava. Stvarni vložek je predviden po 2. točki 15. člena ZFPPIPP, vendar izključno kot stvarni vložek terjatve upnika do družbe, ne kakršenkoli stvarni vložek. V konkretnem primeru je šlo za stvarni vložek, katerega predmet je oprema. Sodišče ne pojasni kako lahko stvarni vložek opreme zmanjša zadolženost ali pokrije izgubo. Efekt vložka terjatve upnika je logičen, za višino terjatev se zmanjša dolg družbe do upnika. Dočim efekt stvarnega vložka opreme ni takšen in ne vpliva na prestrukturiranje, to pa sodišče izpusti obrazložiti oziroma navesti odločilne razloge.

3. Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da je prvostopenjsko sodišče v zvezi z ukrepi finančnega prestrukturiranja sledilo stališču teorije, da so možne vse kombinacije povečanja osnovnega kapitala, ki so glede na finančni položaj družbe in vzroke insolventnosti, potrebne za uspešno finančno prestrukturiranje. Ukrepi finančnega prestrukturiranja po 15. členu ZFPPIPP niso zaprti krog in lahko tožena stranka poleg zmanjšanja ter odložitve zapadlosti dolžnikovih obveznosti in izvedbe povečanja osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki, katerih predmet so terjatve upnikov do dolžnika, ali z novimi denarnimi vložki, izvede druge ukrepe finančnega prestrukturiranja dokler v skladu s pravili poslovnofinančne stroke omogoča odpravo vzrokov dolžnikove insolventnosti in zagotavljajo, da dolžnik postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. V skladu s prvim odstavkom 379. člena ZGD-1 je zmanjšanje osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube ali čiste izgube poslovnega leta ali prenosu zneskov v kapitalske rezerve, dopustno izvesti poenostavljeno. Iz tega izhaja, da je tožena stranka imela materialnopravno podlago, ki je dopuščala sprejetje sklepa, s katerim je lahko krila izgubo ter prenesla določen znesek v kapitalske rezerve. Iz 379. člena ZGD-1 ne izhaja, da mora gospodarska družba v primeru poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala opraviti kakršnokoli plačilo delničarjem.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pretresalo dva po tožeči stranki zatrjevana razloga ničnosti sklepov skupščine tožene stranke: kršitev določb ZGD-1 o sklicu skupščine (7. do 13. točka obrazložitve sodbe) in poenostavljeno zmanjšanje ter hkratno povečanje osnovnega kapitala (14. do 21. točka obrazložitve sodbe). Za oba razloga ničnosti sklepov skupščine je zaključilo, da nista podana. Tožeča stranka se v pritožbi opredeljuje samo do drugega razloga, zato se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s prvim razlogom ničnosti sklepov skupščine.

6. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da ni odločilo o njenem zahtevku, da ima obrazložitev pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, da nima razlogov glede dejanskega stanja. Če se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do trditev tožeče stranke na naroku, da ni dovoljeno po četrtem odstavku 36. člena ZFPPIPP zmanjšati osnovnega kapitala za več kot znaša nepokrita izguba oziroma je potrebno za pokrivanje nepokrite izgube, to ne utemeljuje očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in da tožeči stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. V skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če meni, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. V primeru pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja (kot v tem primeru; 15. točka obrazložitve sodbe) ter pravilne uporabe materialnega prava (prav tako v tem primeru) pa sodišče druge stopnje potrdi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka že ob sklicu 24. redne skupščine insolventna, kar med strankama ni bilo sporno, da je nesporno bil na skupščini 9. 7. 2015 sprejet sklep v zvezi s povečanjem osnovnega kapitala s stvarnimi vložki, kar izhaja iz priloženega notarskega zapisa SV 630/15 z dne 9. 7. 2015 (15. točka obrazložitve sodbe), da je bil sprejet sklep o povečanju osnovnega kapitala s stvarnimi in denarnimi vložki (16. točka obrazložitve sodbe). Teh ugotovitev tožeča stranka ne izpodbija, v bistvenem jih celo povzema. Popolno besedilo sklepov skupščine tožene stranke je v izreku izpodbijane sodbe.

8. Sklep skupščine tožene stranke je v izpodbijanem delu predstavljal poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala in hkratno povečanje osnovnega kapitala z novimi stvarnimi ter denarnimi vložki (1.b točka izpodbijanega sklepa skupščine). Najprej je skupščina tožene stranke sprejela sklep: "V skladu s 379. členom ZGD-1 se izvede poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala družbe na način: (1.1) osnovni kapital, ki je razdeljen na 2,726.935 navadnih kosovnih delnic, se zmanjša iz 113,792.981,14 EUR za 111,066.046,14 EUR tako, da je po zmanjšanju enak 2,726.935,00 EUR, (1.2) poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala se izvede za namene: - pokrivanja nekrite izgube, ki jo izkazuje družba o revidirani bilanci stanja na 31. 12. 2014 v skupnem znesku 75,070.637,33 EUR za kritje prenesene izgube iz preteklih let 39,018.010,30 EUR in čiste izgube poslovnega leta 2014 v znesku 36,052.627,03 EUR, - na podlagi prenosa 35,995.408,81 EUR v kapitalske rezerve, (1.3) število izdanih kosovnih delnic ostane nespremenjeno. Pripadajoči znesek kosovne delnice se zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala zmanjša tako, da po zmanjšanju znaša 1,00 EUR na vsako kosovno delnico."

9. Tožeča stranka ne očita ničnosti sklepu skupščine za namen pokrivanja izgube v prvi alineji točke 1.2, temveč samo v drugi alineji točke 1.2 zaradi prenosa 35,995.408,81 EUR v kapitalske rezerve. To izhaja iz njenih navedb, da pod nobenim pogojem ni dovoljeno po četrtem odstavku 36. člena ZFPPIPP zmanjšati osnovnega kapitala za več kot znaša nepokrita izguba oziroma je potrebno za pokrivanje nepokrite izgube, da se za kakršnokoli zmanjšanje osnovnega kapitala, ki se izvaja zaradi pokrivanja izgube, lahko uporabljajo samo določbe ZGD-1 o rednem zmanjšanju osnovnega kapitala, da to predvideva, da se znesek, za kolikor se osnovni kapital zmanjša, izplača delničarjem (drugi odstavek 375. člena ZGD-1), da niti skupščina delničarjev ni pristojna odločiti, da se znesek, namenjen izplačilu delničarjem, lahko razporedi v kapitalske rezerve, saj gre za razlastitev sui generis, da ni mogoče prenašati zmanjšanja osnovnega kapitala v kapitalske rezerve pri poenostavljenem zmanjšanju, ne po četrtem odstavku 36. člena ZFPPIPP ne po 379. členu ZGD-1, da sklep nima zveze s pokrivanjem izgube, odpravo insolventnosti, prestrukturiranjem, da pomeni nezakonito in protiustavno razlastitev, kršitev ustavne pravice do zaščite zasebne lastnine in zasebne lastnine na splošno, da ni bilo zakonske ali druge osnove, da bi se osnovni kapital zmanjšal za 111,000.000,00 EUR, da so pri rednem zmanjšanju delničarji upravičeni do izplačila pripadajočega zneska, kar bi v primeru tožeče stranke znašalo 38,000.000,00 EUR, tožeči stranki bi šlo 2,16 milijona EUR, da si je tožena stranka preostanek 38,000.000,00 EUR enostavno prilastila s prenosom v rezerve, čeprav bi ta znesek morala družba izplačati delničarjem, tudi tožeči stranki, da je sklep protiustaven, saj 33. člen Ustave RS zagotavlja pravico do zasebne lastnine in pravnega varstva te, da izpodbijana sodba pomeni kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine. Te navedbe niso utemeljene. Zakon določa dva razloga1 in v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZGD-1 se zmanjšanje osnovnega kapitala lahko izvede tudi poenostavljeno s prenosom zneskov v kapitalske rezerve2. Na to zakonsko določbo se je sklicevala uprava tožene stranke v sklicu skupščine in je navedena v samem izpodbijanem sklepu. Drugi do četrti odstavek 36. člena ZFPPIPP, zlasti slednjega v pritožbi večkrat izpostavi tožeča stranka, glasijo, da je ne glede na prvi odstavek 297. člena ZGD-1 treba sklicati skupščino, ki bo odločala o povečanju osnovnega kapitala iz prvega odstavka tega člena, vsaj 15 dni pred dnem zasedanja skupščine. Poslovodstvo mora objaviti sklic skupščine, ki bo odločala o povečanju osnovnega kapitala iz prvega odstavka tega člena, v treh delovnih dneh po poteku roka iz petega odstavka 35. člena tega zakona za dan, ki ni poznejši od enega meseca po poteku tega roka. Drugi in tretji odstavek tega člena se smiselno uporabljata tudi, če se hkrati s povečanjem osnovnega kapitala iz prvega odstavka tega člena izvede poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube. Ta določba ne prepoveduje poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala s prenosom zneskov v kapitalske rezerve. Naslovljena je "Sklic skupščine" in vsebuje določene olajšave, zlasti krajše roke, kar je pojasnilo tudi sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve sodbe). Zakaj je skupščina tožene stranke po predlogu uprave znižala osnovni kapital dodatno s prenosom v kapitalske rezerve je stvar njene odločitve in tožeča stranka ni pojasnila konkretno zakaj naj bi bil ničen sklep skupščine v tem delu. Sam po sebi, ker je bil sprejet skupaj s sklepom o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube, oba pa v okviru odprave insolventnosti in postopkih finančnega prestrukturiranja, ni ničen. Ni zakonske omejitve oziroma prepovedi, da skupščina ne bi smela sprejeti sklepa o zmanjšanju osnovnega kapitala za oba namena iz 379. člena ZGD-1, zlasti če je to v okviru ukrepov finančnega prestrukturiranja. Poleg tega v delu poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala ni šlo za t.i. kombinirano znižanje kapitala3 v skladu s 378. členom ZGD-1, ko bi se lahko osnovni kapital zmanjšal celo pod najnižji nominalni znesek4, temveč, kot je bilo ugotovljeno, je osnovni kapital po zmanjšanju znašal 2,726.935,00 EUR, število izdanih kosovnih delnic je ostalo nespremenjeno, samo pripadajoči znesek kosovne delnice se je zaradi zmanjšanja osnovnega kapitala zmanjšal na 1,00 EUR na vsako kosovno delnico. Z izpodbijanim zmanjšanjem osnovnega kapitala s prenosom v kapitalske rezerve ni prišlo do posega v ustavno zagotovljene pravice tožeče stranke in očitki njihovih kršitev niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka, razen kršitev iz 36. in 37. člena ZFPPIPP, ni navajala na kakšen način naj bi bile odločitve skupščine v nasprotju z javnim redom in kako so kršene zakonske določbe, ki so izključno ali pretežno za zaščito upnikov, da svojih navedb ni konkretneje opredelila (21. točka obrazložitve sodbe).

10. V delu zvišanja osnovnega kapitala je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je izvedlo z novimi stvarnimi vložki, katerega predmet so bile terjatve HSE d.o.o. do tožene stranke in oprema, ter z denarnimi vložki (19. točka obrazložitve sodbe). V tem delu je skupščina tožene stranke sprejela sklep: "Hkrati s poenostavljenim zmanjšanjem osnovnega kapitala iz 1. točke sklepa se zaradi ukrepov finančnega prestrukturiranja družbe osnovni kapital poveča za 71,603.954,00 EUR tako, da je po povečanju enak 74,330.889,00 EUR in sicer: (2.1) s stvarnimi vložki za 37,603.954,00 EUR in (2.2) novimi denarnimi vložki za 34,000.000,00 EUR."

11. Tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, da nima razlogov oziroma so nejasni, da ne pojasni kako lahko stvarni vložek opreme zmanjša zadolženost ali pokrije izgubo, da efekt stvarnega vložka opreme ni takšen in ne vpliva na prestrukturiranje, da je sodišče to izpustilo obrazložiti oziroma o tem navesti odločilne razloge. V tem očitku gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in kot je bilo ugotovljeno, tožena stranka ni sprejela sklepa o povečanju osnovnega kapitala izključno s stvarnimi vložki (pred tem ga tudi ni zmanjšala pod najnižji nominalni znesek v skladu s 378. členom ZGD-1), temveč tudi z denarnimi vložki 34,000.000,00 EUR. Prvi odstavek 36. člena ZFPPIPP določa, da se pravila, določena v tem členu, uporabljajo, če je v skladu s poročilom o ukrepih finančnega prestrukturiranja treba opraviti povečanje osnovnega kapitala družbe z novimi denarnimi vložki, o katerem mora odločiti skupščina. Ta določba in nadaljnje v tem členu, povzete prej, ne pomenijo, da družba ne bi mogla kombinirati denarnih in stvarnih vložkov, sploh v okviru ukrepov finančnega prestrukturiranja. Efekt vložka terjatve upnika je lahko logičen in se za višino teh terjatev zmanjša dolg družbe do istega upnika ter so (teoretično) možni stvarni vložki brez kakršnegakoli učinka na pokrivanje izgube in na prestrukturiranje. Vendar tožeča stranka tudi v tem delu ni ponudila nobenih vsebinskih razlogov zakaj naj bi bil ničen sklep skupščine o povečanju osnovnega kapitala z denarnim vložkom 34,000.000,00 EUR in stvarnim vložkom 37,603.954,00 EUR. Kot je bilo zavzeto stališče v prejšnjem sklopu, gre za odločitev skupščine, ki jo je poprej pripravila uprava v okviru ukrepov za odpravo insolventnosti. Ker ta ne nasprotuje oziroma ni nezdružljiv z bistvom družbe, ni v nasprotju z javnim interesom in javnim redom, je sodišče prve stopnje na podlagi tretje in četrte alineje 390. člena ZGD-1 pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

12. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka ni uspela s pritožbo, zato je dolžna toženi stranki povrniti potrebne pravdne stroške za sestavo odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ti znašajo 375 točk po prvi točki tarifne št. 21 Odvetniške tarife za odgovor na pritožbo, administrativne stroške 2 % oz. 7,5 točke in 22 % DDV. Skupaj znašajo 279,99 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča v 1/2006. 1 M. Kocbek, Veliki komentar ZGD-1, 2. knjiga, GV Založba Ljubljana 2007, stran 677. 2 Sodba VSL I Cpg 120/2019, sklep VSL IV Cpg 49/2002. 3 M. Kocbek, navedeno delo, stran 675. 4 V primerjalni korporacijski praksi je kombinirano zmanjšanje osnovnega kapitala skoraj izključni način za sanacijo družb: pri tej sanaciji v okviru postopka zmanjšanja osnovnega kapitala dotedanji delničarji "izstopajo" iz družbe, novi delničarji sanatorji pa "vstopajo". Pri tem se lahko osnovni kapital zniža tudi na nič. Razveljavijo se torej lahko vse delnice in ni nujno, da ostane vsaj ena delnica s pravno skupnostjo vseh delničarjev (M. Kocbek, navedeno delo, stran 676).