Jedro

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji (smiselno o zahtevku). Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje oziroma zahtevka očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi osmega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito (v nadaljevanju zahtevek), saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III1 za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v šestih mesecih od 16. 12. 2025 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo oziroma v osemnajstih mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

2.Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da sodišče odpravi izpodbijano odločitev, do nastopa pravnomočnosti sodne odločbe pa naj odloži njeno izvršitev. Toženka je tožbi nasprotovala.

3.Sodišče je 25. 3. 2026 po opravljenih poizvedbah v azilnem domu, v katerem je bil tožnik nastanjen, ugotovilo, da ga je 24. 3. 2026 zapustil in da se nahaja neznano kje. O tem je 27. 3. 2026 na naroku za glavno obravnavo obvestilo tožnikovo pooblaščenko in toženko, ki te okoliščine nista prerekali. O tožnikovi prisotnosti v azilnem domu je ponovno opravilo poizvedbe dne 31. 3. 2026 in izvedelo, da se tožnik v azilni dom ni vrnil. S tem je seznanilo tožnikovo pooblaščenko in toženko ter ju pozvalo, naj se o tej okoliščini izjavita najkasneje do v roku treh dni od prejema poziva, sicer bo štelo, da ji ne nasprotujeta. Toženka je 31. 3. 2026 potrdila, da je tožnik 26. 3. 2026 samovoljno zapustil azilni dom, da se do priprave tega obvestila v azilni dom ni vrnil. Priložila je fotokopijo izpisa o nastanitvi tožnika, iz katerega izhaja, da je tožnik omenjenega dne samovoljno zapustil azilni dom. Tožnikova pooblaščenka na omenjeni poziv sodišča do 21. 4. 2026 ni odgovorila. Tega dne je sodišče ponovno opravilo poizvedbe v azilnem domu in ugotovilo, da se tožnik tja še vedno ni vrnil.

4.Glede na naravo odločitve sodišče ni povzemalo razlogov izpodbijane odločbe in navedb strank.

5.Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe nista dovoljena.

6.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Smiselno enako velja tudi za predlagano začasno odredbo.

7.Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji oziroma smiselno o zahtevku, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegovega zahtevka predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, njegov zahtevek smiselno šteje za umaknjenega (prim. 2. alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

8.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji (smiselno o zahtevku). Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s te m pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje oziroma zahtevka očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito2 3. Pri tem je dodalo, da taka odločitev ni v nasprotju s Procesno direktivo II4, saj ta v 11. odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati.5 Že sama direktiva torej v 46. členu, ki ureja učinkovito sodno varstvo, predvideva, da lahko države članice štejejo, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo oziroma od njega odstopil in posledično o zadevi ne odločijo meritorno.

9.Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovem zahtevku in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor6. Po povedanem je namreč dne 26. 3. 2026 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil nastanitvene kapacitete in se tja v do dneva izdaje tega sklepa ni vrnil.

10.Zato je sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ni presojalo njune utemeljenosti, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.