Jedro

1) Zahteva za varstvo zakonitosti je dopustna tudi zoper odločbe sodišča, čeprav se z njimi ne odloča materialnopravno o kaznivem dejanju in kazenski odgovornosti zanj.

2) V opisu dejanja v obtožnici mora biti navedena ustrezna določba, ki nanjo odkazuje blanketna dispozicija kaznivega dejanja, vendar pa je treba pomen opustitve take navedbe ocenjevati glede na to ali se z dopolnilnim predpisom opredeljujejo izvršitvena dejanja kot znak kaznivega dejanja ali ne.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Celju je pred tamkajšnjim okrožnim sodiščem vložilo neporedno obtožnico zoper obt. A.M. zaradi kaznivega dejanja nedovoljenega prometa orožja po 2. odstavku 310. člena KZ, zoper D.H. pa zaradi pomoči pri istem kaznivem dejanju. Z izpodbijanim sklepom je senat zavrnil ugovor zagovornika obt. A.M. zoper to obtožnico kot neutemeljen.

Zoper sklep senata, da se zavrne ugovor zoper obtožnico, je zagovornik obt. A.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in drugih določb tega zakona. Navaja, da obtožnica kot pravni temelj za vložitev nepravilno navaja 4. odstavek 170. člena ZKP, čeprav v teh določbah ni pooblastila za vložitev obtožnice, osebni podatki v njej o obtožencu so napačni in ne omogočajo pravilne identifikacije. Sklep nima ocene dokazov o utemeljenosti suma, zlasti o zakonitosti pridobitve dokazov. Sklep ni odgovoril na trditve v ugovoru, da dejanje, kot je opisano, nima vseh znakov kaznivega dejanja, ker je bil obt. M. kvečjemu informator, kurir ali posrednik, ni pa se ukvarjal s prometom z raketometi. Opis dejanja v izreku obtožnice ne navaja predpisa, ki bi posamezniku prepovedoval promet z raketometi.

Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in vrne ugovor senatu v novo odločitev ali pa se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in vrne obtožnica v popravo ali se zadeva da v preiskavo ali pa se obtožnico zavrže. Vrhovni državni tožilec je predlagal, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže, ker sicer pravnomočni sklep o ugovoru zoper obtožnico ne odloča materialnopravno o kaznivem dejanju in odgovornosti storilca, zato ni dovoljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost odločbe. Vrhovno sodišče zato šteje, da je zahteva za varstvo zakonitosti dopustna tudi zoper odločbe sodišča, čeprav se z njimi ne odloča materialnopravno o kaznivem dejanju in kazenski odgovornosti zanj.

Senat okrožnega sodišča je v izpodbijanem sklepu pri preizkusu utemeljenosti ugovora zoper obtožnico pravilno ugotovil, da se v uvodu obtožnice nepravilno navaja 4. odstavek 170. člena ZKP kot podlaga za vložitev obtožnice, čeprav bi moral biti naveden 6. odstavek istega člena, toda pravilno je tudi ugotovil, da ta napaka na pomeni bistvene kršitve kazenskega postopka. Navajanje pravne podlage za vložitev obtožnice v 269. členu ZKP sploh ni predpisano kot obvezna sestavina obtožnice. Podatke o stopnji izobrazbe obt. A.M. in o imenu njegovega očeta je državni tožilec očitno vzel iz ovadbe na l. št. 56. Ti se sicer ne skladajo s podatki, ki jih je dal obtoženec sam na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom (l. št. 27). Kateri podatki so pravilni, ni razčiščeno, vendar pa to ni bistveno za ugotovitev istovetnosti obtoženca. Nobenega dvoma namreč ni o njegovi identiteti, saj je bil prijet ob izvrševanju kaznivega dejanja in takoj priveden k preiskovalnemu sodniku.

V zahtevi se neutemeljeno trdi, da izpodbijani sklep ni preizkusil utemeljenosti suma o kaznivem dejanju. V obrazložitvi sklepa na drugi strani so navedena dokazila (uradni zaznamki o zbranih dokazilih, zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja, poročilo preiskovalnega sodnika o izvajanju posebnih ukrepov) vsebina katerih po oceni senata okrožnega sodišču utemeljujejo sum, da je obt. A.M. storil kaznivo dejanje, ki ga je obtožen. Tak preizkus obtožnice in obrazložitev s sklepu sta v skladu z 2. odstavkom 276. člena in 1. odstavkom 278. člena ZKP.

Stališče v zahtevi, da promet z raketometi ni omejen ali prepovedan posameznikom, po mnenju vrhovnega sodišča ni pravilno: iz opisa karakteristik rakete "zolja" na l. št. 7 je očitno, da gre za vojaško orožje velike nevarnosti za uničevanje ljudi, oklepnih sredstev, bunkerjev in drugih bojnih sredstev, promet vojaškega orožja pa je po določbah 77. člena Zakona o obrambi dovoljen le gospodarskim organizacijam in organom, ki so pridobili koncesijo vlade.

Zagovornik je v ugovoru zoper obtožnico res navajal, da je bil obt. A.M. le kurir oziroma posrednik med neznanim prodajalcem in neznanim kupcem raketometov in da taka vloga ne pomeni "prometa" v smislu 310. člena KZ. Izpodbijani sklep ni izrecno pojasnil stališča do teh navedb, je pa nanje odgovoril s splošnim stališčem, da je "senat ugotovil, da v obtožnici ni zaslediti razlogov, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče uspešno izpodbijati" in da obtožnica "vsebuje vse potrebne elemente opredeljene v 269. členu ZKP", zato ne drži očitek v zahtevi, da sklep sploh ni odgovoril na te navedbe v ugovoru.

Vrhovno sodišče se načeloma strinja s trditvijo v zahtevi, da mora biti tudi v opisu dejanja v obtožnici in ne le v obrazložitvi navedena ustrezna določba, ki nanjo odkazuje blanketna dispozicija kaznivega dejanja, vendar pa je treba pomen opustitive take navedbe ocenjevati glede na to, ali se z dopolnilnim predpisom opredeljujejo izvršitvena dejanja kot znak kaznivega dejanja, kot npr. s predpisi o varnosti prometa pri teh kaznivih dejanjih, ali ne. Pri kaznivem dejanju nedovoljenega prometa orožja so v 1. odstavku 310. člena KZ alternativno našteti vsi možni načini izvršitve tega kaznivega dejanja že v sami blanketni dispoziciji. Dopolnilni predpis le pove, ali je promet z določenimi predmeti prepovedan ali omejen, kar ima pomen predvsem pri ugotavljanju storilčeve zavesti o protipravnosti oziroma morebitne zmote o tem vprašanju, opis samega kaznivega dejanja pa je dovolj popolen da je razumljiv in v skladu z 2. točko 1. odstavka 269. člena ZKP.

Po mnenju vrhovnega sodišča je izpodbijani sklep izdan in izdelan v skladu z 280. členom in in 282. členom ZKP ter z njim niso bistveno prekršene določbe kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.