Jedro

Ker je 15-mesečno obdobje za prenos ob tožnikovem povratku z bolniškega staleža že poteklo (pri čemer dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega tožena stranka ni imela vpliva), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka k izpolnitvi njegovega zahtevka ni bila več zavezana. Tožena stranka torej ni ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža ni priznala pravice do plačanega preostanka letnega dopusta za leto 2018. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2018 zaradi odsotnosti elementa protipravnosti, kot konstitutivnega gradnika odškodninskega delikta, ni utemeljen.

Dopust je namenjen zagotovitvi počitka in sprostitvi delavca od dela. Zato se dolžnost delodajalca, da delavca vzpodbudi k izrabi dopusta in ga pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, izgubljen, ne razteza tudi na čas trajanja bolniškega staleža, ko je delavec odsoten z dela na podlagi presoje osebnega zdravnika ali odločbe ZZZS ter v tem času podvržen predpisanemu režimu zdravljenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 225,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 29. 8. 2023 ter zaradi delnega umika zahtevka postopek za plačilo zneska 491,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2020 dalje do plačila, ustavilo (I. in II. točka izreka). S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakoniti odpravita odločbi tožene stranke z dne 9. 6. 2021 in 1. 9. 2021, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018 plačati znesek 1.290,14 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2020 dalje do plačila ter mu povrniti predpravdne in pravdne stroške (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 459,00 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni mogel izgubiti pravice do plačanega letnega dopusta, saj slednjega iz razlogov, ki so izven njegove sfere, ni imel možnosti uveljaviti. Bil je namreč začasno nezmožen za delo, in sicer tudi na podlagi odločb ZZZS. Tožena stranka ni storila vsega, da bi tožniku, po vrnitvi iz bolniškega staleža, zagotovila izrabo letnega dopusta. Tožnika na izgubo pravice tudi ni pravočasno opozorila, niti ga ni vzpodbudila k izrabi dopusta, zato je upravičen do odškodnine, saj mu kljub pozivu koriščenja dopusta za leto 2018 ni omogočila. Do teh trditev se sodišče ni opredelilo, zato je podana postopkovna kršitev. Sodišče je tožnika tudi neutemeljeno postavilo v manj ugoden položaj, kot bi mu šel, če ne bi bil več zaposlen pri toženi stranki, saj bi v takšnem primeru imel pravico do izplačila nadomestila. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnika, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati zastaralni rok v zvezi z uveljavitvijo zahtevkov iz delovnega razmerja, ki znaša 5 let. Tudi zato je 15-mesečno obdobje, v katerem naj bi pravica ugasnila, prekratko. Ker je bil tožnik bolniško odsoten, rok za uveljavitev pravice ni mogel teči. Odločitev sodišča je tudi v nasprotju s sodno prakso SEU (C-684/16). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Prvostopenjsko sodišče je namreč na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vsa dejstva, odločilna za razsojo in svojo odločitev tudi utemeljilo z ustrezno materialnopravno podlago. Pri tem ni zagrešilo niti v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti drugih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. V izpodbijani sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj skladni. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo 1.290,14 EUR iz naslova neizrabljenega letnega dopusta za leto 2018. Tožnik je bil z dela odsoten zaradi neprekinjenega bolniškega staleža, ki je trajal od 6. 12. 2018 do 31. 8. 2020. Tožena stranka mu je po njegovi vrnitvi na delo dne 1. 9. 2020 omogočila koriščenje letnega dopusta za leto 2019, na pa tudi koriščenja 12 dni preostanka letnega dopusta za leto 2018. Navedena odločilna dejstva med strankama niso bila sporna. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo. Pojasnilo je, da tožnik do nadomestila za neizkoriščen letni dopust ni upravičen, ker je še vedno zaposlen pri toženi stranki, do odškodnine za premoženjsko škodo pa ni upravičen iz razloga, ker tožena stranka v ničemer ni ravnala protipravno.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč 162. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ter sodno prakso SEU pravilno presodilo, da je tožniku ob povratku z bolniškega staleža pravica do izrabe preostanka letnega dopusta za leto 2018 že ugasnila. Pravilno je obrazložilo, da bi bila dolžna tožena stranka ne glede na citirano določilo ZDR-1, upoštevajoč sodno prakso SEU, tožniku omogočiti koriščenje preostanka letnega dopusta iz leta 2018 le do poteka 15-mesečnega obdobja za prenos letnega dopusta. Po poteku 15-mesečnega obdobja za prenos namreč izguba pravice do plačanega dopusta ni v nasprotju z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. november 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, saj je poleg varstva delavca potrebno upoštevati tudi varstvo delodajalca in težave, ki bi jih preveliko kopičenje odsotnosti delavca lahko povzročilo organizaciji dela (C-214/10). Pravica do izrabe letnega dopusta tako ni neomejena, saj jo je, kot je pojasnjeno, tudi SEU, razen izjemoma, omejilo na obdobje 15 mesecev za prenos. Ker je 15-mesečno obdobje za prenos ob tožnikovem povratku z bolniškega staleža že poteklo (pri čemer dolgotrajna bolniška odsotnost predstavlja objektiven razlog, na katerega tožena stranka ni imela vpliva), je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožena stranka k izpolnitvi njegovega zahtevka ni bila več zavezana. Tožena stranka torej ni ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža ni priznala pravice do plačanega preostanka letnega dopusta za leto 2018. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2018 zaradi odsotnosti elementa protipravnosti, kot konstitutivnega gradnika odškodninskega delikta, ni utemeljen.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki merijo na to, da je tožena stranka ravnala protipravno, ker tožnika v času trajanja bolniškega staleža na izgubo pravice ni pravočasno opozorila, niti ga vzpodbudila k izrabi dopusta. Tožnik se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na zadevo SEU C-684/16. Dopust je namenjen zagotovitvi počitka in sprostitvi delavca od dela. Zato se dolžnost delodajalca, da delavca vzpodbudi k izrabi dopusta in ga pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi na koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, izgubljen, ne razteza tudi na čas trajanja bolniškega staleža, ko je delavec odsoten z dela na podlagi presoje osebnega zdravnika ali odločbe ZZZS ter v tem času podvržen predpisanemu režimu zdravljenja. K takšnemu ravnanju delodajalca ne zavezuje noben pravni predpis, niti kaj takšnega ne izhaja iz zadeve SEU C-684/16. S tem v zvezi pa je že sodišče prve stopnje v točki 16 pravilno zapisalo, da tudi v kolikor bi tožena stranka tožnika v času trajanja bolniškega staleža poučila o možnosti izgube pravice, mu preostanka letnega dopusta za leto 2018 po vrnitvi z bolniškega staleža zaradi poteka 15-mesečnega obdobja za prenos ne bi mogla več zagotoviti. Do trditev tožnika, ki so se nanašale na pojasnilno dolžnost delodajalca se je prvostopno sodišče tako ustrezno opredelilo, zato ni podana smiselno zatrjevana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se je v točki 16 sodišče opredelilo do trditev glede zastaralnega roka, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. S tem v zvezi je že sodišče prve stopnje tožniku pravilno pojasnilo, da zastaralni rok v zvezi z uveljavitvijo zahtevkov iz delovnega razmerja, ki znaša 5 let, ni relevanten, ker za uveljavljanje pravice do plačila odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2018 ni temelja. Tožnik tudi sicer meša zastaralni rok za uveljavljanje zahtevkov iz delovnega razmerja in 15-mesečno obdobje za prenos pravice do plačanega dopusta. Gre za dva povsem različna pravna instituta, ki ju ni mogoče povezovati na način, za katerega se zavzema tožnik v pritožbi.

9. Pritožba zatrjuje, da je sodišče tožnika neutemeljeno postavilo v manj ugoden položaj, kot bi mu šel, če ne bi bil več zaposlen pri toženi stranki, saj bi v takšnem primeru imel pravico do izplačila nadomestila. Navedeno ne drži. Tudi ob prenehanju delovnega razmerja ima delavec upoštevajoč določbo 164. člena ZDR-1 in sodno prakso SEU namreč pravico do denarnega nadomestila zgolj za tiste dneve letnega dopusta, ki bi jih imel pravico koristiti na dan prenehanja delovnega razmerja. Tožnik tudi če bi mu z dnem 31. 8. 2020 prenehalo delovno razmerje, ne bi imel pravice do nadomestila za preostanek letnega dopusta za leto 2018. 10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške odgovora na pritožbo (375 točk), kar upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR, znaša 225,00 EUR.