Jedro

Glede na določbe 2. in 3. točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost sta prvostopenjski in drugostopenjski organ pravilno presodila, da se obravnavani objekti, ki po višini ne presegajo 2,2 m oziroma 1,5 m, po predpisih veljavnih v času gradnje (2011) in izdaje prvostopenjske odločbe (2012), štejejo za nezahtevne objekte. Za nezahtevne objekte, pa je bilo treba na podlagi prvega odstavka 3. člena ZGO-1 pred gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker med strankama ni sporno, da za navedene objekte tožnik v času gradnje in izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, zato so bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odredil, da mora takoj po njeni vročitvi ustaviti gradnjo armiranobetonske ograje debeline 25 cm, višine 1 m, dolžine 26 m in višine 2 m, dolžine 15 m na severni strani zemljišča s parc. št. 110 k.o. ...; armiranobetonske ograje debeline 25 cm, višine 1 m, dolžine 10 m na vzhodni strani zemljišča s parc. št. 111 k. o. ...; zidanega opornega zidu kot ostanka starega porušenega stanovanjskega objekta debeline 50 cm, višine 1 m, dolžine 10,8 m v odmiku 60 cm od zahodne fasade novozgrajenega stanovanjskega objekta na zahodni strani zemljišča s parc. št. 110 k. o. ...; in armiranobetonskega opornega zidu debeline 25 cm, višine 1 m do 1,4 m, dolžine 15,4 m na zahodni in jugozahodni strani zemljišča s parc. št. 110 k. o. ... (1. točka izreka). Navedene gradbene objekte mora tožnik v roku 1 meseca po prejemu odločbe odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti po drugih osebah (4. točka). Izrečene so bile tudi prepovedi iz 1. do 4. točke prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1; 3. točka izreka), navedeno pa je bilo še, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

2. V obrazložitvi navaja, da so navedeni objekti nezahtevni objekti, za gradnjo katerih je treba pridobiti gradbeno dovoljenje ter da tožnik takšnega dovoljenja ni pridobil. Ker gre zato za nelegalno gradnjo, je izrekel ukrep na podlagi 152. člena ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da se zakonitost izpodbijane odločbe presoja po predpisih, ki so veljali v času gradnje obravnavanih objektov in v času izdaje izpodbijane odločbe, to je v letih 2011 in 2012. Meni, da je prvostopenjski organ glede na ugotovljeno dejansko stanje odločil pravilno in se pri tem sklicuje na določbe 11. in 12. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je izpodbijana odločba tako pomanjkljivo obrazložena, da se je ne da preizkusiti, saj iz nje ni razvidno, na kateri podlagi je prvostopenjski organ ugotovil, da je za obravnavane objekte treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Trdi, da bi toženka morala vsebinsko obravnavati dopolnitev pritožbe, ki jo je vložil po prejemu ugotovitvenega zapisnika z dne 18. 5. 2020, ali pa jo zavreči. Uveljavlja, da bi toženka morala po uradni dolžnosti preizkusiti izpodbijano odločbo z vidika kršitve pravil postopka in kršitve določb materialnega predpisa. Uveljavlja še napačno ugotovljeno dejansko stanje, ker iz navedenega ugotovitvenega zapisnika izhaja, da so obravnavani objekti enostavni objekti, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. V vlogi z dne 12. 5. 2022 pa navaja še, da je za podporni zid na jugozahodnem delu zemljišča par. št. 110, k.o. ... pridobil odločbo o legalizaciji, ki je postala pravnomočna 7. 12. 2021. 5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

**Odločanje po sodnici posameznici**

6. Sodišče je s sklepom z dne 7. 4. 2022 na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sklenilo, da o zadevi odloča sodnica posameznica.

**Glede neizvedbe glavne obravnave**

7. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1.1 Naroka za glavno obravnavo, razpisanega za 17. 5. 2022, se namreč tožnik ni udeležil, svojega izostanka pa kljub pravilno izkazani vročitvi vabila ni opravičil. **K I. točki izreka**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V tem upravnem sporu tožnik izpodbija inšpekcijsko odločbo, s katero mu je bila na podlagi 152. člena ZGO-1 zaradi nelegalne gradnje naložena ustavitev gradnje in odstranitev armiranobetonskih ograj, zidanega opornega zidu in armiranobetonskega opornega zidu.

10. Med strankama ni sporno, da je tožnik lastnik zemljišč parc. št. 110 in 111, obe k. o. ..., na katerih se nahajajo obravnavani objekti v velikosti in strukturi, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, da so bili zgrajeni v letu 2011 in da za njihovo gradnjo ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, saj teh ugotovitev upravnega organa v tožbi ne prereka. Sporno pa je, ali bi tožnik za gradnjo teh objektov moral pridobiti gradbeno dovoljenje.

11. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da obravnavani objekti po namenu in obliki izpolnjujejo pogoje za nezahteven objekt, za katerega je po 3. členu ZGO-1 treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožnik temu nasprotuje in navaja, da iz ugotovitvenega zapisnika z dne 18. 5. 2020 izhaja ravno nasprotno, in sicer da gre za enostavne objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno.

12. Predmet presoje v upravnem sporu je zakonitost upravnega akta, s katerim je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Za odgovor na vprašanje, ali je tak upravni akt zakonit, je zato relevantno pravno in dejansko stanje v času izdaje tega akta. Za odločitev o tožbi je zato pomembno izključno to, ali je bilo v času izdaje prvostopenjskega akta z dne 14. 3. 2012, s katerim je bila tožniku naložena odstranitev navedenih objektov, za gradnjo teh objektov treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

13. Prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi res ni navedel pravne podlage za ugotovitev, da je za obravnavane objekte potrebno gradbeno dovoljenje. To pomanjkljivost pa je pravilno na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) odpravil drugostopenjski organ s tem, ko je to pravno podlago navedel, in s tem na njeni podlagi opravil materialno presojo pravilnosti izpodbijanega akta. Drugostopenjski organ se namreč pravilno sklicuje na v času gradnje in izdaje prvostopenjske odločbe veljavne določbe 3. in 3.a člena ZGO-1 ter Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS št. 37/08, 99/08), ki je izdana na podlagi 8. člena ZGO-1. 14. Po prvem odstavku 3. člena ZGO-1 se lahko gradnja, rekonstrukcija ali odstranitev objekta začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, razen če gre za enostaven objekt iz 3.a člena ZGO-1, za katerega gradbeno dovoljenje ni potrebno. Po drugem odstavku 8. člena ZGO-1 vlada s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov. Tak predpis je Uredba, ki je v 2. točki 11. člena določala, da med nezahtevne objekte spadajo ograje, nižje od 2,2 m, razen ograj za pašo živine, nižje od 1,5 m. V 3. točki istega člena pa je določala, da med nezahtevne objekte spadajo tudi škarpe ter podporni zidovi, če njihova višina ne presega 1,5 m. 15. Glede na navedene določbe 2. in 3. točke 11. člena Uredbe sta prvostopenjski in drugostopenjski organ pravilno presodila, da se obravnavani objekti, ki po višini ne presegajo 2,2 m oziroma 1,5 m, po predpisih veljavnih v času gradnje (2011) in izdaje prvostopenjske odločbe (2012), štejejo za nezahtevne objekte. Za nezahtevne objekte, pa je bilo treba na podlagi prvega odstavka 3. člena ZGO-1 pred gradnjo pridobiti gradbeno dovoljenje. Ker med strankama ni sporno, da za navedene objekte tožnik v času gradnje in izdaje izpodbijane odločbe ni pridobil gradbenega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, zato so bili podani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. 16. Sodišče še dodaja, da je drugostopenjski organ ravnal pravilno, ko dopolnitve pritožbe z dne 4. 6. 2020 ni presojal vsebinsko. Tožnik je namreč navedeno vlogo nesporno vložil po preteku 15 dnevnega prekluzivnega roka za pritožbo, ki se je iztekel 2. 4. 2012. Na podlagi prvega odstavka 6. člena ZUS-1 so iz tega razloga neupoštevni tudi vsi tožbenih ugovori, ki jih tožnik ni uveljavljal že v pravočasni pritožbi, saj to pomeni, da glede teh ugovorov pritožba ni bila vložena in gre v tem delu zato za t.i. materialno neizčrpanost pravnih sredstev.

17. Ne glede na navedeno pa sodišče pojasnjuje še, da se ugotovitveni zapisnik z dne 18. 5. 2020, ki je bil torej sestavljen po izdaji izpodbijane odločbe, ne nanaša na relevantno pravno in dejansko stanje, to je stanje v času izdaje izpodbijane prvostopenjske odločbe. Zato ta zapisnik tudi iz tega razloga ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijane odločbe. Poleg tega je drugostopenjski organ v svoji odločbi tudi pravilno opozoril na pravila, ki v takem primeru veljajo v izvršilnem postopku. Izvršba namreč ni dopustna zoper objekt, za katerega po sedaj veljavni zakonodaji gradbeno dovoljenje ni več potrebno in zato ne pomeni več nelegalne gradnje. Glede na navedeno so po presoji sodišča za odločitev o tožbi nepomembne tudi tožnikove navedbe o pridobitvi odločbe o legalizaciji za podporni zid na jugozahodnem delu zemljišča parc. št. 110, k.o. ..., saj je bila odločba izdana po izdaji izpodbijane odločbe.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

19. Odločitev o stroških postopka tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Ta določa, da če ne pride na obravnavo nobena od strank ali če ne pride tožnik, lahko odloči sodišče brez glavne obravnave.