Jedro

Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo tako obstoj temelja (izguba zavarovančevih (zavarovalnih) pravic iz naslova obveznega zavarovanja v prometu) kot tudi višino prisojene (vtoževane) terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Toženec sam nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 11. 11. 2020: - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v 15-ih dneh plačati znesek 3.419,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka), - v presežku do zahtevanih 9,04 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni od dneva prejema sodbe sodišča prve stopnje povrniti stroške tega postopka v znesku 1.052,27 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči povrniti izvršilne stroške v znesku 44,00 EUR od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni in tožbeni zahtevek v znesku nad 868,77 EUR, to je za znesek 2.532,54 EUR zavrne, in da mu prizna sorazmerni del stroškov. Pritožbo vlaga samo glede višine priznane škode, s strani zavarovalnice neutemeljeno povzročene škode in oškodovanja zaradi opustitve obveznosti zavarovalnice, da omogoči zavarovancu sodelovanje v postopku likvidacije škode zaradi regresa in možnosti znižanja zahtevka nad realno višino. Višina škode naj bi bila absolutno previsoka. Nobenega razloga ni bilo za nakup novih delov, opustitev popravila in priznanja odškodnine v višini 3.177,64 EUR. Izkazana je neverodostojnost listin, zapisnikov in plačane škode. Sodišče naj bi spregledalo dokumentacijo zavarovalnice in tožene stranke. Pravno zmotno je ocenilo dolžnost zavarovalnice. Spregledalo je pomen dvostranske zavarovalne pogodbe in določbe 11. člena Splošnih pogojev AO, po katerem je zavarovalnica dolžna preučiti odškodninske zahtevke po temelju in višini ter poskrbeti za obrambo zavarovanca pred neutemeljenimi zahtevki. Tožečo stranko je obvezovalo splošno načelo iz 6. člena OZ. Skrbnosti ji je nalagala preveritev možnosti popravila poškodovanega dela, to je senzorja, in zaračunavanje zgolj v višini potrebnega stroška in ne menjave z novimi deli. Sodišče je priznalo škodo, ki ni nastala ob upoštevanju obveznosti obeh pravdnih strank. Popravilo je izvedla na zunanjem nepooblaščenem servisu in dopustila previsoke stroške. Ni zahtevala popravila pri pooblaščenem servisu V. Toženec priznava popravilo sprednje maske s kromiranimi letvicami, emblema, ne pa tudi zamenjave kamere varnostne razdalje (senzorja varnostne razdalje). Mnenje izvedenca, da je potrebno poškodovani senzor zamenjati z novim, in posledično zaključek sodišča je napačen (neutemeljen). Servis X., zanj A. A., je pregledal poškodovani del in podal mnenje, da ga je bilo možno zamenjati in da bi popravilo stalo 100,00 EUR. A. A. je kot priča izpovedal, da je bilo s popravilom vsega dve uri dela. Pritožnik v nadaljevanju pojasnjuje zakaj je umaknil predlog po postavitvi izvedenca elektrotehnične stroke. Štel je za dokazano, da bi pooblaščeni servis zaračunal 100,00 EUR in senzorja ter sestavnih delov ne bi menjal. Sodišče bi mu glede na navedeni dokaz moralo slediti in znižati terjatev. Že tožničine listine kažejo na utemeljenost zaključka, da je slednja zlorabila svoj položaj zaradi regresa na njegovo škodo in ga obremenila za neutemeljene stroške. Ogled, ki sta ga izvajala servis, ki je imel naročeno popravilo, in predstavnik zavarovalnice, je bil opravljen med osebami istega interesa, in sicer interesa izvesti storitev za čim višjo ceno in interesa prevaliti breme popravila in plačilo stroškov na tretjega, to je toženca. Izvedenec B. B. je zmotno menil, da je potrebno poškodovani senzor nadomestiti z novim, saj je sam zapisal, da je šlo le za mehanske poškodbe na vodilih in vijakih. Priča je izpovedala in X. potrdil, da je bilo popravilo možno in cena nizka. Cena nove kamere je po ugotovitvah izvedenca ustrezala njeni novi nabavni vrednosti, po računu o popravilu št. 49/2017 z dne 2. 2. 2017 (v prilogi A13) v višini 1.971,45 EUR. Sodišče zato zmotno meni, da je tožeča stranka s predložitvijo računa ter potrdilom o plačilu 3.177,64 EUR serviserju izkazala terjatev po višini. Prav tako napačno meni, da ima na podlagi drugega odstavka 7. člena ZOZP pravico poleg povračila izplačanih zneskov od zavarovalnice (pravilno od zavarovanca) uveljavljati tudi obresti in stroške. Temu ni tako, kajti že tožničine listine potrjujejo, da bi bilo popravilo tudi z zamenjavo delov lahko cenejše, če bi se uveljavil priznani popust. Protipravno premoženjsko korist je pridobil tudi C. C., ki je najprej priznaval popust, potem pa ceno storitve zvišal in zaračunal 95 % polne cene. Pritožnik prilaga tabelo z izračuni - vrednosti dela in materiala brez popustov, s 5% rabatom in vrednostmi, če se upošteva dejanski 20% in 5% popust na material in storitve serviserja. C. C. je zaračunal bruto 3.177,64 EUR, čeprav bi bil zgolj z upoštevanjem popusta na material znesek bruto največ 2.742,00 EUR.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo tako obstoj temelja (izguba zavarovančevih (zavarovalnih) pravic iz naslova obveznega zavarovanja v prometu) kot tudi višino prisojene (vtoževane) terjatve. Pritožbeni očitek zoper prisojeno višino, češ da naj bi tožnica opustila svojo obveznost tožencu omogočiti sodelovanje v postopku likvidacije škode in možnost njenega znižanja na realno višino, je ne le neustrezno pojasnjen (glede tega, kako bi toženčevo sodelovanje »pripeljalo« k ugotovitvi »realne« škode), ampak tudi sicer neutemeljen (obstoj tožničine pravne dolžnosti oziroma toženčeve pravice, da sodeluje pri »likvidaciji« škode, namreč ni razviden/izkazan). Prav tako je sodišče prve stopnje (sklicujoč se na prepričljive ugotovitve v postopku postavljenega izvedenca avtomobilske stroke B. B.) pojasnilo, zakaj popravilo mehansko poškodovanega senzorja varnostne razdalje (v konkretnem primeru) ni prišlo v poštev oziroma zakaj je bila zamenjava kamere (senzorja varnostne razdalje) z novo napravo potrebna.1 Tudi pritožbeni očitki o spregledu dokumentacije pravdnih strank s strani sodišča prve stopnje (pritožba te dokumentacije konkretno ne opredeli, niti ne pojasni, kako bi lahko njena vsebina vplivala na odločitev sodišča prve stopnje), neupoštevanju pomena dvostranske zavarovalne pogodbe in 11. člena Splošnih pogojev AO (o zavarovalničini dolžnosti preučitve odškodninskih zahtevkov in skrbi za obrambo zavarovančevih pravic), tožničini opustitvi varovanja toženčevih interesov, kot tudi sklicevanje na dolžnosti oziroma skrbnost,2 ki naj bi jo tožnici v zvezi s preveritvijo možnosti popravila poškodovanega dela nalagal 6. člen OZ3 (in ki je po mnenju pritožbe ta ni izpolnila), je vse prvenstveno presplošno, hkrati pa neizkazano.

6. Pritožnikovo vztrajanje, da je bilo v konkretnem primeru možno popravilo senzorja za 100,00 EUR, pri čemer se sklicuje zgolj na izpovedbo priče A. A., in na neobrazložene ugotovitve oziroma »mnenje« družbe X. d.o.o.4 (kateremu je tožnica v vlogi z dne 22. 9. 2020 jasno osporavala relevantnost), ne poraja nobenega pomisleka v prepričljivo obrazložene ugotovitve v postopku postavljenega izvedenca B. B.,5 da je bilo potrebno poškodovani senzor varnostne razdalje6 nadomestiti z novim (kar hkrati pomeni, da se sodišče prve stopnje, ki se na izvedenčeve ugotovitve sklicuje,7 pri ugotavljanju višine nastale škode ni naslonilo le na s strani tožnice predloženi račun in potrdilo o plačilu serviserju, kot to „očita“ pritožba). Toženčevo poudarjanje, da bi morala tožnica (s ciljem zmanjševanja škode) predlagati (zahtevati) in izvesti popravilo poškodovanega senzorja, zato ne prepriča,8 njegovo pojasnjevanje, da je predlog po postavitvi izvedenca elektrotehnične stroke umaknil, ker je menil, da bo sodišče prve stopnje sledilo z njegove strani predloženim ugotovitvam (»mnenju«) družbe X. d.o.o. in »znižalo« terjatev, pa brezpredmetno.9 Pritožbeno izpostavljeni razlog namreč predstavlja »zgolj« njegovo zmotno/neutemeljeno pričakovanje. Enako velja za (nekonkretizirano) navajanje, da naj bi že s strani tožnice predložene listine (katere, ni pojasnjeno), dokazovale, da je slednja na njegovo škodo zaradi regresa (pri opravljanju gospodarske dejavnosti) zlorabila položaj in ga obremenila za neutemeljene stroške. Na drugi strani je njegovo pojasnjevanje, kako naj bi tožnica to storila, kako naj bi premoženjsko korist pridobil tudi C. C., kako so mu povzročili škodo oziroma da naj bi bili podani elementi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen KZ-110), posplošeno, neizkazano, predvsem pa pritožbeno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP11) in že zato neupoštevno. Glede pritožnikovega izpostavljanja, da je bil C. C. (oziroma njegovi družbi kot izvajalki popravila) priznan popust, sam pa da je tožnici (ki naj bi ji bilo po mnenju pritožbe vseeno, koliko bo plačala, zaradi česar naj bi ravnala v nasprotju z načelom zmanjševanja škode in naj bi obremenila toženca) zaračunal bruto znesek 3.177,64 EUR,12 je že slednja v dopolnitvi tožbe z dne 31. 5. 2018 (glej tudi 6. in 7. stran obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilno pojasnila (toženec pa temu ni ustrezno ugovarjal), da je (toženčevo) zavzemanje, da bi morala sama pri obračunu odškodnine upoštevati tudi popust in izstavljeni račun izvajalca popravila zmanjšati za popust, ki ga je slednjemu za nabavljene dele nudil dobavitelj, neutemeljeno, saj je izvajalcu priznan popust njegov zaslužek, v kar tožnica ni mogla (ne more) posegati. Tudi zato je zgolj s trditvami o neupoštevanju popustov utemeljevan očitek o izvršenem kaznivem dejanju iz prvega odstavka 240. člena KZ-1 (zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti) neprepričljiv. Povsem posplošen pa je tudi ugovor o neupoštevanju rešenih (zadržanju vseh zamenjanih) delov/predmetov s strani zavarovalnice. Kaj (ozirom katere dele) točno ima v mislih, pritožba ne pojasni.

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče toženčevo pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

8. Z ozirom na to, da s pritožbo ni uspel, toženec sam nosi stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Pritožba to posplošeno in neizkazano (skratka neprepričljivo) označuje kot neutemeljeno, hkrati pa na novo (glej prvi odstavek 337. člena ZPP) in prav tako neprepričljivo tožnici očita, da je popravilo izvedla na zunanjem, nepooblaščenem servisu ter pri tem dopustila previsoke stroške. Ob tem, da toženec na prvi stopnji ni trdil, da C. d.o.o. v konkretnem primeru ni (ne bi) bil pooblaščen za opravo servisa, ni (po)jasn(jen)o, ne od kod naj bi izhajala tožničina obveznost zahtevati, da se popravilo opravi pri pooblaščenem servisu, niti kako naj bi morebitna opustitev te dolžnosti vplivala na obseg nastale oziroma ugotovljene škode. Podobno neutemeljeno je poudarjanje, da ne oškodovanka in ne toženec nista bila prisotna ob ogledu v postopku ocenjevanja škode na oškodovankinem vozilu V. Tudi v tem oziru ni razviden obstoj takšne pritožnikove pravice, niti kako naj bi njegova morebitna prisotnost ob ogledu vplivala na ugotovljen obseg škode. 2 V tem okviru pritožba (nejasno) izpostavlja upoštevanje obveznosti obeh pravdnih strank. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 4 Glej prilogo B8. 5 Tem ugotovitvam pritožba neprepričljivo (zgolj sklicevanje na izpovedbo priče (A. A.) namreč ne prepriča) nasprotuje. 6 Ker pritožnik ugotovitvi sodišča prve stopnje (glej 13. in 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je poškodba kamere oziroma senzorja razdalje posledica obravnavanega škodnega dogodka, ne nasprotuje, je njegovo osporavanje argumenta omenjenega sodišča za takšno ugotovitev (češ da gre razlog, da je od nastanka nezgode do odprave škode trajalo približno tri tedne, pripisati tožencu), brezpredmetno. 7 Glej predvsem 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Iz istega razloga in glede na jasno vsebino drugega odstavka 7. člena ZOZP (Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 93/07, s kasnejšimi spremembami) pa je neprepričljivo tudi pritožbeno nasprotovanje zaključku sodišča prve stopnje (glej 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da ima zavarovalnica (tožnica) od toženca poleg izplačanih zneskov pravico zahtevati tudi obresti in stroške. 9 Enako velja za (nejasno) pritožnikovo pojasnjevanje, kakšna višina škode naj bi se nakazovala, nadalje, da ga nihče ni opozoril na regres, kot tudi njegovo sklicevanje na nepopolnost oškodovankine prijave škode (glej prilogo A2), češ da iz nje ni razvidno (oziroma da oškodovanka v njej ni navedla), da bo popravilo izvršila pri zunanjem servisu. Vse to je ne le pritožbeno novo, ampak hkrati nebistveno/brezpredmetno (prav tako ni razvidno, od kod naj bi takšna njena dolžnost izhajala). 10 Kazenski zakonik, Uradni list RS, št. 50/12, s kasnejšimi spremembami. 11 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 12 Pritožnikovo sklicevanje na tabelo z vrednostmi, ki naj bi jih zaračunal serviser, in vrednostmi ob upoštevanju popustov oziroma vrednostmi, ki jih »priznava« sam, je novo in (že) zato neupoštevno.