Jedro

Delavec stori hujšo kršitev delovne obveznosti, če spi na delovnem mestu, čeprav je kršitev storjena v delovnem času, ki je daljši od 12 ur, če je bil neenakomeren delovni čas zakonito odrejen in se je delalo v turnusu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za razveljavitev sklepov disciplinskih organov toženca, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje in je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka. Na pritožbo obeh strank je sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodilo in je odločbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožnikov zahtevek zavrnilo, pritožbo tožnika pa je napotilo na ta izrek. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku, ker je ugotovilo, da je sicer spal pri opravljanju del oziroma nalog, za kar se po 14. točki 169. člena pravilnika o delovnih razmerjih toženca lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, če je spal v delovnem času, vendar je spal v obravnavanem primeru po izteku dvanajst urnega neprekinjeno opravljenega dela, za kar pa ne more biti disciplinsko odgovoren. Hujše kršitve delovnih obveznosti po 9. členu 166. člena omenjenega pravilnika, to je sramotenje in obrekovanje zavoda, samoupravnih organov in sodelavcev v zvezi z opravljanjem njihovega dela, pa niso konkretizirane. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo na prvi odstavek 66. člena, v času kršitve delovnih obveznosti predlagatelja, veljavnega zakona o delovnih razmerjih, po katerem je lahko delovni čas neenakomerno razporejen, če to zahteva narava dejavnosti. Čuvanje objektov je taka dejavnost, da je zakonita neenakomerna razporeditev delovnega časa tudi tako, da so delavci delali nepretrgoma 16 ur, kot v obravnavanem primeru. Tožnik je spal pri opravljanju del in nalog, kar je hujša kršitev delovnih obveznosti po omenjenem določilu pravilnika. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je storil tožnik tudi hujšo kršitev delovnih obveznosti po 9. točki 166. člena omenjenega pravilnika, podlaga za izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja za to kršitev pa je 23. točka 169. člena omenjenega pravilnika.

Zoper odločbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS) revizijo. Iz zelo obsežne revizije, ki se v glavnem nanaša na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, je mogoče ugotoviti, da izpodbija tožnik izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani odločbi sodišča prve in druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je bil napačno uporabljen 66. člen zakona o delovnih razmerjih, bistvene kršitve postopka pa naj bi bile v tem, da v odločbah niso bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ZPP) vročena tožencu, ki na revizijo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je vložil revizijo na podlagi določb prvega odstavka 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94, ZDSS). Tretji odstavek tega člena določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v delu, ki se izpodbija z revizijo. To pomeni, da po uradni dolžnosti ne pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava, mimo razlogov, ki jih vsebuje revizija.

Po tretjem odstavku 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo z navedbami revizije, ki se nanašajo na dejansko stanje.

Zmotna uporaba materialnega prava naj bi bila po navedbah revizije v razlagi 66. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list SRS, št. 24/77 do 24/83, ZDR). Sodišče združenega dela je izčrpno obrazložilo, zakaj je bila razporeditev delovnega časa pri tožencu, ko so delavci delali nepretrgoma 16 ur, zakonita. Revizija ne pove, zakaj uporaba določila 66. člena ZDR pri razporeditvi delovnega časa ne bi prišla v poštev pri določitvi delovnega časa pri tožencu. Revizija navaja le, da je varovanje družbenega premoženja konstantno delo, absolutno individualno delo, pogodbeno delo, oddelek za varovanje družbenega premoženja v zavodu pa nikoli ni bil TOZD. Ta navedba ni taka, da bi lahko ovrgla prepričljive ugotovitve sodišča druge stopnje, da je razporeditev delovnega časa pri tožencu temeljila na 66. členu ZDR. Obe nižji sodišči sta svojo odločitev oprli na izvedene dokaze, sodišče druge stopnje pa je odločbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi določila 2. in 4. točke 373. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede hujše kršitve delovne obveznosti po 9. točki 166. člena omenjenega pravilnika zmotno presodilo listine, iz katerih izhaja, da je tožnik huje kršil delovne obveznosti, glede hujše kršitve delovnih obveznosti po 14. točki 169. člena omenjenega pravilnika pa, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa je uporabilo materialno pravo. Razloge o odločilnih dejstvih na katerih temelji odločba sodišča druge stopnje, je sodišče izčrpno navedlo.

Ker je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).