Jedro

Ker je določba drugega odstavka 3. člena v povezavi s četrtim odstavkom 3. člena ZVKSES tako jasna, da ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, zato vprašanje statusa vmesnega kupca ni pomembno pravno vprašanje po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik po odvetnici dne 28. 7. 2009 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije navaja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju in da ima odločitev, ki se izpodbija, zanj hude posledice (2. in 3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka :

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo tožnik izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Stanovanjske inšpekcije Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 23. 4. 2008, s katero je bilo tožniku: prepovedano sklepanje prodajne pogodbe in oglaševanje vrstne hiše na naslovu A. (1. točka izreka); odrejeno, da mora ukrep iz 1. točke izreka izvesti takoj po prejemu odločbe, v 48-ih urah po prejemu odločbe obvestiti svojega nepremičninskega zastopnika in umakniti oglaševanje posameznih delov stavbe iz 1. točke izreka (2. točka izreka); odločeno, da prepoved iz 1. točke izreka velja do vknjižbe tožnika kot lastnika ali imetnika stavbne pravice na zemljiški parceli, na kateri gradi obravnavano stanovanjsko stavbo (3. točka izreka); naloženo, da pred pričetkom ponovnega oglaševanja oziroma sklepanja pogodbe obvestiti organ, ki je izdal odločbo, o izpolnitvi pogojev iz 3. točke izreka (4. točka izreka); ugotovljeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da v postopku niso nastali stroški postopka (5. in 6. . točka izreka). Upravni organ prve stopnje je izpodbijano odločbo izdal na podlagi četrtega odstavka 94. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - ZVKSES, ker je ugotovil, da tožnik kot vmesni kupec po določbi drugega odstavka 3. člena istega zakona, v zemljiški knjigi ni vknjižen kot lastnik nepremičnine, ki jo prodaja. Tožena stranka je z odločbo z dne 23. 6. 2008, zavrnila tožnikovo pritožbo.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje interpretacije določbe drugega odstavka 3. člena Zakona o varstvu kupcev stanovanj in stanovanjskih stavb - ZVKSES oziroma vprašanje statusa vmesnega kupca po citirani zakonski določbi. Meni, da je sodišče prve stopnje to določbo napačno interpretiralo, ker je zavzelo stališče, da je za odrejeno prepoved razpolaganja s premoženjem v smislu oglaševanja in prodaje po določbah ZVKSES dovolj že dejstvo, da tožnik ni vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik oziroma imetnik stavbne pravice. Predlaga, da Vrhovno sodišče zavzame jasno in pravno zavezujoče stališče glede kriterijev, ki določajo status vmesnega kupca. Zastavlja se namreč vprašanje, koliko časa bo moral kupec nepremičnino uporabljati oziroma se bo mogoče tej zahtevi izogniti s fiktivno prijavo prebivališča. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanja, ki jih revident izpostavlja, niso pomembna pravna vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, (glej prvi odstavek 22. člena ZUS-1) gre za pomembno pravno vprašanje, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 oba z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 oba z dne 9. 4. 2009). Prav tako vprašanje, pa je tudi vprašanje interpretacije določbe drugega odstavka 3. člena ZVKSES (Ur. l. RS, št. 18/2004) oziroma vprašanje statusa vmesnega kupca, ki ga izpostavlja revident. Po določbi drugega odstavka 3. člena v povezavi s četrtim odstavkom 3. člena ZVKSES je namreč definiran kot vmesni kupec tista oseba, ki je stavbo ali njen del kupila od investitorja ali drugega vmesnega kupca, te stavbe pa ni uporabljala za lastno bivanje ali za opravljanje lastne dejavnost, in tudi ni drugim osebam dovolila take uporabe na podlagi izjave, do preklica ali podelitve osebne služnosti, oziroma je ni oddala v najem, zato se šteje, da je stavbo kupila z namenom nadaljnje prodaje in ne z namenom njene uporabe. Tako pa je citirane določbe ZVKSES in s tem pojem vmesnega kupca, uporabilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, kjer je pritrdilo ugotovitvam upravnih organov, da je tožnik hišo začel oglaševati in prodajati, ne da bi jo pred tem uporabljal. Zato so navedbe revidenta, da naj bi ga sodišče prve stopnje štelo za vmesnega kupca zaradi neizvedenega vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi, neutemeljene.

9. Ker je določba drugega odstavka 3. člena v povezavi s četrtim odstavkom 3. člena ZVKSES tako jasna, da ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava, zato vprašanje definicije vmesnega kupca ni pomembno pravno vprašanje, saj jo vsebuje že ZVKSES.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi nadaljnji vprašanji, čas uporabe nepremičnine in prijava bivališča, ki ju revident izpostavlja, nista pomembni pravni vprašanji po vsebini obravnavane zadeve. V obravnavani zadevi revident v postopku namreč ni zatrjeval, da je sporno nepremičnino uporabljal na enega od načinov, določenih v četrtem dostavku 3. člena ZVKSES, niti ni zatrjeval, da je imel na naslovu nepremičnine, katere prodaja mu je do ureditve zemljiškoknjižnega stanja prepovedana, prijavljeno bivališče. 11. Revident uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

12. Teh pa revident ni izkazal niti z navedbo, da zaradi prepovedi prodaje nepremičnine ne more odplačati najetega posojila in zato nima sredstev za nakup druge nepremičnine za rešitev stanovanjskega problema ene od hčerk, niti z navedbo, da zaradi razmer na trgu ni pričakovati, da bi nepremičnina obdržala sedanjo vrednost. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Tega pa revident s svojimi pavšalnimi in v zvezi z rešitvijo stanovanjskega problema hčerke kontradiktornimi navedbami, s katerimi ne more izkazovati njemu nastalih hudih posledic, ni storil, zato pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

13. Ker revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka :

14. Ker tožnik z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).