Jedro

Tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe težko popravljive škode ni izkazala, kar zadostuje za odločitev. Vsa nadaljnja izvajanja glede javnega interesa in nastanka škode nasprotni stranki na odločitev več ne vplivajo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki jo je ta vložila hkrati s tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 9. 7. 2009, s katero je bilo med drugim odločeno, da se zaradi izgradnje kablovoda 110 kV A. v korist služnostnega upravičenca B. d. d., obremenijo s trajno služnostjo v javno korist nepremičnine parc. št. .., .. in .., vl. št. .., k. o. ..., na katerih je vpisana lastninska pravica na ime tožeče stranke do celote. Hkrati s tožbo je tožnica predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala zadržanje izvršitve navedene prvostopenjske odločbe z dne 9. 7. 2007 in odločbe Ministrstva za okolje in prostor, ki je pritožbo zavrnilo, z dne 26. 9. 2009; prepoved vknjižbe služnostne pravice v zemljiški knjigi do pravnomočnosti sodbe; ter prepoved izdaje gradbenega dovoljenja za položitev spornega kablovoda. V primeru kršitve prepovedi pa naj se toženi stranki izreče denarna kazen v znesku 50.000,00 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče navaja, da tožnica ni izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1, saj vsaka škoda ni težko popravljiva škoda. Poleg tega gre za očitno prevladujočo javno korist in bi tožnica morala izkazati, da s predlagano začasno odredbo le-ta ne bi bila prizadeta.

3. Tožnica zoper navedeni sklep vlaga pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe je očitno odgovorila prizadeta stranka, vsebina tega odgovora pa tožnici ni poznana, saj ga ni prejela. Prvostopenjsko sodišče pa je očitno oprlo svojo odločitev na navajanja prizadete stranke. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka. Izpodbijani sklep je neobrazložen glede prizadetosti javne koristi, saj sodišče ne obrazloži zaključka, da bi z odmikom pričetka gradnje nastala gospodarska škoda. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da tožnica ni izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode. Po izgradnji in eventualnem uspehu tožnice v upravnem sporu bo vzpostavitev prejšnjega stanja nemogoča, zemljišče bo slabše kakovosti in gozdni sestav uničen. Poleg tega bo tudi protipravno poseženo v njeno lastninsko pravico in plačilo morebitne denarne odškodnine tega ne more spremeniti. Napačno pa je tudi razumevanje določb ZUS glede škode prizadete stranke. Negativnih dejstev ni mogoče dokazovati, prizadeta stranka pa v upravnem postopku ni zatrjevala in dokazovala grozeče škode. Predlagana začasna odredba tudi ne bi kršila načela sorazmernosti. Glede na vse navedeno tožnica predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Na podlagi določbe tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

6. Začasna odredba predstavlja nujni ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno upravno razmerje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Če predlaga ureditveno začasno odredbo (tretji odstavek 32. člena ZUS-1), pa mora poleg navedenega še konkretno predlagati, na kakšen način in kako naj se začasno uredi stanje in kako naj se zagotovi izvršba začasne odredbe.

7. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka take škode, ki bi opravičevala izdajo predlagane začasne odredbe. Ni namreč navedla podrobnosti o zatrjevani škodi in njeni višini, ni je konkretizirala in materialno ovrednotila ter ni izkazala, zakaj bi bila tako izkazana škoda za njo težko popravljiva. Predvsem pa ni vsaka škoda težko popravljiva škoda. Tako ne gre za težko popravljivo škodo, če jo je mogoče povrniti ali nadomestiti v denarni ali kakšni drugi obliki, kar je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo (npr. v zadevi I Up 585/2008).

8. Tožnica v pritožbi posebej ugovarja tudi, da je sodišče poslalo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe v odgovor stranki z interesom, z odgovorom pa je ni seznanilo, čeprav je svojo odločitev oprlo tudi na navedbe v odgovoru. V zvezi s tem vprašanjem je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo stališče, da bi glede na določbo 279. člena ZPP sodišče moralo vročiti odgovor nasprotni stranki, vendar pa je opustitev vročitve odgovora bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je to vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitev (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), kar pa v obravnavanem primeru ni. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožnica težko popravljive škode ni izkazala, kar zadostuje za odločitev. Vsa nadaljnja izvajanja glede javnega interesa in nastanka škode nasprotni stranki na odločitev sodišča več ne vplivajo, zato je neupoštevno tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na odgovor stranke z interesom. Če verjetnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana, ni potrebe po nadaljnjem ugotavljanju javnega interesa in koristih nasprotnih strank.

9. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo tožnice na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z 22. členom ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.