Jedro

Tožnik je zatrjeval, da bo ostal brez rednega mesečnega prihodka, ki mu omogoča eksistenco in s katerim preživlja tri mladoletne šoloobvezne otroke, pri čemer drugih virov sredstev preživljanja nima. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da takšno zatrjevanje ne predstavlja ustrezne opredelitve težko nadomestljive škode, saj tožnik ni podal nobenih trditev (niti dokazil), s katerimi bi konkretiziral svoje premoženjsko stanje oziroma premoženjsko stanje svoje družine. Enako velja za njegovo trditev, da s sredstvi, ki jih prejema iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne zmore preživljati sebe in otrok. Za kakšne prejemke gre, ni obrazložil, prav tako ni navedel njihove višine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe: učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je zadržalo do pravnomočnosti III. točke izreka sklepa; tožencu je naložilo, da tožnika do pravnomočnosti III. točke izreka sklepa ohrani prijavljenega v obvezna zavarovanja in mu plača mesečno nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače zadnjih treh mesecev pred odpovedjo; če toženec ne bo ravnal v skladu s tem, se mu izreče denarna kazen 10.000,00 EUR; ta začasna odredba velja do pravnomočnosti III. točke izreka sklepa (I. točka izreka sklepa). Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe za poziv nazaj na delo, omogočanje opravljanja dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 11. 2010 in plačilo višjega nadomestila plače v času zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, za čas do pravnomočnosti III. točke izreka sklepa (II. točka izreka sklepa). Zavrnilo je predlog za izdajo začasne odredbe z veljavnostjo od pravnomočnosti III. točke izreka tega sklepa dalje (III. točka). Odločitev o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo je pridržalo za končno odločitev (IV. točka izreka).

2. Zoper II., III. in IV. točko izreka sklepa se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Očita bistveno kršitev postopka, ker sodišče ni presojalo verjetnosti obstoja tožnikove terjatve. Zmotno je odločilo, da ni izkazana verjetnost predpostavk iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Glede citirane 2. alineje navaja, da sodišče sicer sledi temu, da je dohodek iz zaposlitve pri tožencu vir preživetja za tožnika ter njegove tri mladoletne in šoloobvezne otroke. Kljub temu mu očita, da ni izkazal premoženjskega stanja. Ker je izredna odpoved podana izključno iz diskriminatornega razloga (sindikalne dejavnosti), od tožnika do zaključka sodnega postopka ni mogoče zahtevati, da bi se zaposlil pri drugem delodajalcu. Zgrešeno je stališče sodišča o nadomestljivi škodi, ker bo moral toženec v primeru uspeha tožnika temu plačati plačo za nazaj. Tožnik potrebuje sredstva za preživljanje sedaj, škoda mu nastaja sedaj. Glede citirane 3. alineje navaja, da je toženec kot pravna oseba v ekonomsko bistveno ugodnejšem položaju kot tožnik. Ne drži, da je škoda za toženca nenadomestljiva. V primeru, če bi se izdaja začasne odredbe izkazala za neutemeljeno, ima za potrebe izterjave neutemeljeno plačanega dohodka v razmerju do tožnika na voljo vsa potrebna pravna sredstva. Sodišče ni upoštevalo, da bo z izdano začasno odredbo tožnik še naprej opravljal delo pri tožencu. Temu škoda tako ne more nastati, saj bo tožniku plačeval dohodek za dejansko opravljeno delo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo nasprotuje njenim navedbam, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in priglaša stroške odgovora. Navaja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ. Tožnikove navedbe o pravno relevantni škodi so presplošne. Tudi sicer mu težko nadomestljiva ali nenadomestljiva škoda ne more nastati, saj po podatkih toženca biva v hiši s pripadajočim 4.300 m² velikim zemljiščem, je lastnik avta in prejemnik nadomestila za invalidnost. Ni pojasnil, ali imajo otroci štipendije, ali ima žena dohodke, ali so prejemniki otroškega dodatka ...

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) izpodbijani del sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno je ugotovilo odločilna dejstva in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožniku, ki je predstavnik delavcev, je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Zaradi izpolnjenih pogojev iz prvega odstavka 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), mu je bilo pri tožencu zadržano učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi za čas 30 dni od vročitve odpovedi oziroma do poteka roka za sodno varstvo. Zaradi postopanja tožnika po tretjem odstavku citirane določbe, se to zadržanje podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe.

7. Tožnik le formalno izpodbija II. točko izreka sklepa in pritožbe v tem delu ne obrazloži. Pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ne ugotavlja razlogov za drugačno odločitev. Toženec je na podlagi četrtega odstavka 113. člena ZDR-1 tožniku do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe prepovedal opravljati delo in mu priznal nadomestilo plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Sodišče prve stopnje je to dejstvo pravilno upoštevalo tako, da je v II. točki izreka za čas do pravnomočne sodne odločitve o predlogu za izdajo začasne odredbe zavrnilo predlog tožnika za nadaljnje opravljanje dela v skladu s pogodbo o zaposlitvi, ki mu je bila odpovedana, ter za plačilo nadomestila plače nad zakonsko mu pripadajočo polovico povprečne plače. 8. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je treba za čas, ko tožniku po določbah 113. člena ZDR-1 ne bo več priznano zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, uporabiti določbo 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Iz te izhaja, da izda sodišče v individualnem delovnem sporu začasno odredbo za zavarovanje terjatve po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nadaljnji). Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni verjetno izkazal obstoja predpostavke iz 2. in 3. alineje prvega odstavka 272. člena ZIZ.

9. Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni presojalo verjetnosti obstoja tožnikove terjatve kot ene od predpostavk za izdajo začasne odredbe (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Zaradi tega pa ni storilo bistvene kršitve določb postopka, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP). Za izdajo začasne odredbe mora biti namreč izpolnjena tudi predpostavka iz drugega odstavka citiranega člena ZIZ, katere pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotovilo.

10. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti verjeten obstoj predpostavke iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, t. j. da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. V postopku zavarovanja z začasno odredbo mora tožnik že v samem predlogu za njeno izdajo izkazati vsa pravno relevantna dejstva, tj. dejstva o nastanku in obsegu škode, predvsem pa, da je taka škoda zanj težko nadomestljiva. Tožnik je zatrjeval, da bo ostal brez rednega mesečnega prihodka, ki mu omogoča eksistenco in s katerim preživlja tri mladoletne šoloobvezne otroke, pri čemer drugih virov sredstev preživljanja nima. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da takšno zatrjevanje ne predstavlja ustrezne opredelitve težko nadomestljive škode, saj tožnik ni podal nobenih trditev (niti dokazil), s katerimi bi konkretiziral svoje premoženjsko stanje oziroma premoženjsko stanje svoje družine. Enako velja za njegovo trditev, da s sredstvi, ki jih prejema iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ne zmore preživljati sebe in otrok. Za kakšne prejemke gre, ni obrazložil, prav tako ni navedel njihove višine.

11. Pritožba neuspešno navaja, da tožnik potrebuje sredstva za preživljanje sedaj, ker mu škoda nastaja sedaj. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, mu bo v primeru uspeha s tožbo o nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi povrnjena vsa s tem nastala škoda (vključno z nadomestili plač), kar dodatno utemeljuje zaključek, da težko nadomestljive škode ni verjetno izkazal. 12. Prvostopenjski ugotovitvi, da predpostavka težko nadomestljive škode ni podana tudi zato, ker tožnik lahko izgubo osebnega dohodka nadomesti z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu, pritožba neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem, da je bila tožniku izredna odpoved podana izključno iz diskriminatornega razloga (njegove sindikalne dejavnosti), zaradi česar od njega do zaključka sodnega postopka ni mogoče zahtevati, da se zaposli pri drugem delodajalcu. Tudi zanj namreč velja določba četrtega odstavka 243. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) o tem, da mora storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki naj bi jo povzročila zatrjevana kršitev.

13. Pritožba se zavzema, da je za izdajo začasne odredbe izpolnjena predpostavka iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, t. j. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku; navaja, da tožencu škoda ne bi nastala, saj bi tožnik v primeru začasne odredbe še naprej opravljal delo pri tožencu, ta pa bi mu plačeval dohodek za dejansko opravljeno delo. Pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Predmet izpodbijanega sklepa je zavrnitev t. i. ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe. Pri takšni začasni odredbi se vsebina prekriva s tožbenim zahtevkom. Gre za izjemno sredstvo zavarovanja, zato je potreben restriktiven pristop, izdaja začasne odredbe pa je dopustna izključno zaradi razloga, navedenega v 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ1. Kot je bilo že obrazloženo, tožnik težko nadomestljive škode ni verjetno izkazal. Ne glede na navedeno pa sodišče prve stopnje, ki je sicer presojalo tudi obstoj predpostavke iz 3. alineje citiranega člena ZIZ, te ni ugotovilo. Pravilno je ocenilo zgolj kot pavšalne trditve tožnika, da je toženec gotovo ekonomsko močnejša stranka in ima zadostna finančna sredstva, da ga predlagana začasna odredba ne bi finančno izčrpala.

14. Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pogoji za izdajo začasne odredbe, ki jih je presojalo po ZIZ, niso izpolnjeni, je predlog utemeljeno zavrnilo.

15. Pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

16. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam stroške pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženec krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

1 Prim. VSL II Cp 1565/2019, Pdp 628/2018, Pdp 415/2019 idr.