Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS Sklep I Up 30/2018

ECLI:SI:VSRS:2018:I.UP.30.2018 Upravni oddelek

odločitev Komisije za pogojni odpust izpodbojna tožba pravni interes ugotovitvena tožba rok za vložitev ugotovitvene tožbe prepozna tožba nova tožba napačen pravni pouk
Vrhovno sodišče
9. maj 2018
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za presojo izpodbojne tožbe, ki jo je vložil zoper odločbo Komisije za pogojni odpust, s katero je ta zavrnila njegovo prošnjo za pogojni odpust. Med strankama namreč ni sporno, da je bil pritožnik iz zapora odpuščen že več mesecev prej, kar pa po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da si z odpravo sporne odločbe svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati.

Tožbeni zahtevek vložen na podlagi 4. člena ZUS-1, ki je bil vložen kasneje s prvo pripravljalno vlogo, zagotovo ni bil vložen pravočasno, saj je bil vložen po poteku 30 dnevnega roka od trenutka, ki ga je kot relevantnega določil sam pritožnik (vročitev oziroma izdaja odločbe Komisije za pogojni odpust).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. in 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo, saj je ugotovilo, da tožnik za vložitev izpodbojne tožbe po 2. členu ZUS-1 ne izkazuje pravnega interesa, ugotovitvena tožba po 4. členu ZUS-1 pa je prepozna.

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo, v kateri predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter v zadevi primerno odloči. Navaja, da je bil še pred vložitvijo izpodbojne tožbe zoper odločbo Komisije za pogojni odpust, št. 720-479/2013/73 z dne 24. 10. 2016, s katero je bila njegova prošnja za pogojni odpust zavrnjena, pogojno odpuščen s prestajanja kazni zapora, a da za takšno tožbo vendarle izkazuje pravni interes. Uveljavlja, da bi imel z razveljavitvijo odločbe tožene stranke odločbo o tem, da je bil na prestajanju kazni, kljub temu da je zadostil vsem zakonskim pogojem za pogojni odpust. Takšna odločba bi za tožnika pomenila ugotovljeno protipravnost in vzročno zvezo, ki je potrebna za uveljavljanje odškodnine. Pravdno sodišče v postopku zaradi plačila odškodnine namreč ne bo moglo odločati o tem, ali je tožena stranka ravnala protipravno ali ne, saj odločba tožene stranke ostaja v veljavi. Glede na to, da je že tožena stranka – kljub temu, da je bil pritožnik že v času njenega odločanja izpuščen – presodila, da ta pravni interes za izdajo odločbe ima, ni jasno, zakaj sodišče ni odločilo enako, oziroma zakaj se do tega ni opredelilo. Zavrženje tožbe naj bi bilo nerazumljivo tudi glede na dan pravni pouk. V nadaljevanju izpodbija tudi stališče sodišča prve stopnje o nepravočasnosti kasnejše dopolnitve oziroma razširitve tožbenega zahtevka na ugotovitvenega. Meni, da naj ne bi šlo za objektivno kumulacijo zahtevkov, saj imajo njegovi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. Priglaša stroške postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

4. Pritožba ni utemeljena.

_O izpodbojni tožbi_

5. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.1

6. Vrhovno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za presojo izpodbojne tožbe (tj. tožbe na odpravo upravnega akta po prvi alineji prvega odstavka 33. člena ZUS-1), ki jo je zoper odločbo Komisije za pogojni odpust, s katero je ta zavrnila njegovo prošnjo za pogojni odpust, vložil 19. 12. 2016. Med strankama namreč ni sporno, da je bil pritožnik iz zapora odpuščen 29. 5. 2015, kar po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da si z odpravo sporne odločbe svojega pravnega položaja ne bi mogel izboljšati. Morebitna ugoditev tožbi, odprava odločbe tožene stranke in odobritev pogojnega izpusta namreč ne bi imeli nobenega učinka.

7. Navedenega stališča pa ni mogoče razumeti na način, da pritožniku sodno varstvo zoper odločbo Komisije za pogojni odpust v danih okoliščinah ni zagotovljeno. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 33. člena ZUS-1 lahko pritožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba), vendar tega ni storil. Sodišče pa presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1).

8. Vrhovno sodišče še dodaja, da na zgoraj navedeno stališče ne more vplivati (drugačna) presoja upravnega organa glede pravnega interesa za tek upravnega postopka. Položaja sta različna, zato se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do te razlike oziroma s tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka. Presoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe na podlagi ZUS-1 je v domeni sodišča, ki pri tem ni in ne sme biti odvisna od "presoje" upravnih organov. Sodišče je svojo odločitev tudi v zadostni meri obrazložilo.

9. Neutemeljeno je tudi pritožnikovo sklicevanje na pravni pouk v odločbi tožene stranke. Le-ta posamezniku ne more dati več pravic, kot mu jih daje zakon, oziroma niti ne pomeni, da pravno sredstvo, ki ga ima posameznik pravico vložiti, ne bi smelo biti povrženo procesnim predpostavkam.2

10. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje glede izpodbojne tožbe pravilna.

_O ugotovitveni tožbi na podlagi 4. člena ZUS-1_

11. Glede na izpodbijani sklep in pritožbene navedbe med strankama ni sporno, da je pritožnik šele kasneje, s prvo pripravljalno vlogo z dne 14. 4. 2017, na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 vložil tudi zahtevek, da naj sodišče odloči, da „je bilo z odločbo Komisije za pogojni odpust poseženo v tožnikovo človekovo pravico do odločanja v razumnem roku“. Sporno je zgolj, ali je takšen zahtevek pravočasen.

12. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da tudi za tožbo, vloženo po 4. členu ZUS-1, velja, da mora biti pravočasna. V skladu z 28. členom ZUS-1 je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek). Določba se sicer nanaša le na upravni akt in s tem na vložitev tožbe, ki ima podlago v 2. členu ZUS-1. Vendar je v prvem odstavku 23. člena izrecno določeno, da rok za tožbo prične teči z vročitvijo upravnega akta stranki, oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. To pa kaže, da je treba omenjeni 30-dnevni rok uporabiti tudi pri tožbah iz 4. člena ZUS-1.3

13. Tožbeni zahtevek z dne 14. 4. 2017 zagotovo ni bil vložen pravočasno, saj je bil vložen po poteku 30 dnevnega roka od trenutka, ki ga je kot relevantnega določil sam pritožnik (vročitev oziroma izdaja odločbe Komisije za pogojni odpust). Slednjega pritožnik niti ne zanika. Smiselno uveljavlja zgolj, da naj bi bil tožbeni zahtevek pravočasen, ker naj bi temeljil na isti dejanski in pravni podlagi kot zahtevek, ki je bil podan v tožbi.

14. Navedena pritožbena navedba ne drži. Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da je pravna narava tožb v upravnem sporu, vloženih na podlagi 2. ali 4. člena ZUS-1, različna, na strani tožnika pa je, da se glede na okoliščine svojega primera odloči o tožbi in postavi zahtevke, s katerimi si bo zagotovil varstvo svojega pravnega položaja oziroma učinke, ki jih zasleduje.4 Glede na navedeno je nujen zaključek, da je tožbeni zahtevek z dne 14. 4. 2017 vložen prepozno.

15. Ker pritožbene navedbe torej niso utemeljene, poleg tega pa tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

**K II. točki izreka:**

16. Ker pritožnik ni uspel, sam nosi stroške tega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 68/2017 z dne 20. 6. 2017. 2 Pravni pouk se je glasil: "Zoper to odločbo ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor /.../." 3 Sklep I Up 79/2015 z dne 20. 1. 2016. 4 Sklep I Up 79/2015 z dne 20. 1. 2016.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia