Jedro

V sistemizaciji je pri opisu delovnega mesta hišnika, kot posebno znanje opredeljeno poznavanje področja varstva pri delu in požarne varnosti. Ta določba ne pomeni, da pogoje za zasedbo tega delovnega mesta izpolnjuje samo kandidat, ki ob prijavi na razpisano delovno mesto predloži dokazilo o opravljenem preizkusu teoretične in praktične sposobnosti za varno delo oz. o opravljenem preizkusu znanja za varstvo pred požarom. Navedeno sledi že iz narave preizkusa teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo, kot ga opredeljuje ZVZD. Ta v prvem odstavku 24. čl. določa, da mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja, ob razporeditvi na drugo delo, ob uvajanju nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o izbira kandidata za delovno mesto hišnika opr. št. 2002/99 z dne 20.9.1999, v povezavi s sklepom sveta tožene stranke opr. št. 2370/99 z dne 28.10.1999. Zavrnilo je tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik zahteval, da se toženi stranki naloži, da ponovi razpis za delovno mesto hišnika pod istimi pogoji, kot jih je vsebovala prijava potrebe po delovnem mestu z dne 19.8.1999 (1. tč. izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 26.875,00 SIT (2. tč. izreka).

Zoper takšno sodbo je pritožujeta obe stranki.

Tožnik uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Odločilno vprašanje v tem sporu je, ali je za delovno mesto hišnika kot posebni pogoj predpisan izpit iz varnosti pri delu in protipožarni varnosti. Če je ta izpit potreben, potem je celotni postopek izbire kandidata nezakonit, saj izbrani kandidat ni imel opravljenega izpita iz varstva pri delu in požarne varnosti. Napačno naj bi bilo stališče prvostopenjskega sodišča, da v aktu o sistemizaciji delovnih mest tožene stranke ni zahtevan izpit iz varstva pri delu in požarne varnosti, ampak zgolj splošno poznavanje teh področij. Poznavanje področja varnosti pri delu in požarne varnosti se lahko dokazuje le s potrdilom o opravljenem izpitu iz varstva pri delu in požarne varnosti. Akt o sistemizaciji tudi nikjer izrecno ne predpisuje, da mora kandidat za delovno mesto hišnika ob vložitvi svoje prijave predložiti diplomo oz. spričevalo, iz katerega bi izhajalo, da ima ustrezno smer izobrazbe, vendar pa se to razume samo po sebi. Zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja naj bi sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi posameznem tožbenem zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na tožnikovo pritožbo navedla, da se tožnik nepravilno sklicuje na zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa je razlaga splošnega akta uporaba materialnega prava, ne pa ugotavljanje dejanskega stanja. Navaja, da preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo v skladu z zakonom preverja delodajalec. Ne zakon in ne splošni akt od tožene stranke ne zahtevata, da ima kandidat opravljen preizkus usposobljenosti pred zaposlitvijo, zato tožnikova pritožba zmotno uporablja materialno pravo.

Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je za na potovanju porabljeni čas odvetnika toženi stranki priznalo povrnitev stroškov v višini 60 točk, ni pa priznalo priglašenih potnih stroškov, češ da ni bilo mogoče preveriti razdalje med sedežem pooblaščenčeve pisarne in sedežem sodišča. Razdalja med Lucijo in Ljubljano znaša 120 km, kar je splošno znano in česar stranki zato v skladu s 4. odst. 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99) ni potrebno dokazovati. Navedeno pomeni, da toženi stranki pripada povrnitev stroškov kilometrine za potovanje pooblaščenca po 5. odst. 14. člena Odvetniške tarife (OT - Ur. l. RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 39/2000 in 78/2001) v višini 30 % cene za liter 98 oktanskega bencina ter stroški cestnine. Pripada pa ji tudi povrnitev stroškov plačila pooblaščencu za čas porabljen med potovanjem v višini najmanj 60 točk v eno smer po 3. odst. 13. člena OT. Splošno znano dejstvo naj bi bilo, da potovanje z osebnim avtomobilom od Ljubljane do Portoroža v eno smer traja najmanj uro in pol. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, odločitev o stroških spremeni in toženi stranki v celoti prizna priglašene stroške zastopanja po odvetniku.

Pritožbi nista utemeljeni.

V skladu z 2. odst. 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo vsa, za ta spor, odločilna dejstva. Navedbe, s katerimi pritožba utemeljuje pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja se v resnici nanašajo na uporabo materialnega prava, saj sistemizacija delovnih mest tožene stranke, katere sestavni del je tudi opis delovnega mesta hišnika, predstavlja materialno pravo.

V sistemizaciji je pri opisu delovnega mesta hišnika, kot posebno znanje opredeljeno poznavanje področja varstva pri delu in požarne varnosti. Ta določba ne pomeni, da pogoje za zasedbo tega delovnega mesta izpolnjuje samo kandidat, ki ob prijavi na razpisano delovno mesto predloži dokazilo o opravljenem preizkusu teoretične in praktične sposobnosti za varno delo oz. o opravljenem preizkusu znanja za varstvu pred požarom. Navedeno sledi že iz narave preizkusa teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo, kot ga opredeljuje Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD - Ur. l. RS, št. 56/99). Ta v 1. odst. 24. člena določa, da mora delodajalec delavca usposobiti za varno opravljanje dela ob sklenitvi delovnega razmerja, ob razporeditvi na drugo delo, ob uvajanju nove tehnologije in novih sredstev za delo ter ob spremembi v delovnem procesu, ki lahko povzroči spremembo varnosti pri delu. Navedeno pomeni, da je tožena stranka bila dolžna izbranega kandidata za delovno mesto hišnika usposobiti za varno delo in ga poslati na preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo šele potem, ko je z njim že sklenila delovno razmerje. To sledi tudi iz tega, da 3. odst. 24. člena ZVZD določa, da preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo preverja delodajalec na delovnem mestu, kakor tudi iz določbe 2. odst. cit. člena o tem, da mora biti usposabljanje prilagojeno posebnostim delovnega mesta. Preizkus, ki ga kandidat za zasedbo delovnega mesta opravi drugje še pred sklenitvijo delovnega razmerja je lahko za posameznega delodajalca neustrezen, saj ni nujno, da je opravljeno usposabljanje prilagojeno posebnostim delovnega mesta in programa, ki ga sprejme delodajalec. V skladu s 4. in 5. odst. 24. člena ZVZD mora delodajalec določiti tudi obvezne občasne preizkuse teoretične in praktične sposobnosti za varno delo, pri čemer rok za občasne preizkuse ne sme biti daljši od dveh let. Podobno tudi 1. odst. 20. člena Zakona o varstvu pred požarom (Ur. l. RS, št. 71/93) določa, da mora delodajalec poskrbeti, da je ob nastopu dela vsak, ki je redno ali začasno oz. občasno zaposlen pri njem, poučen o varstvu pred požarom. Navedeno pomeni, da je tudi usposabljanje zaposlenih za varstvo pred požarom obveznost delodajalca in da mora ta izbranega kandidata po opravljenem usposabljanju poslati na preizkus znanja za varstvo pred požarom. Tudi to usposabljanje mora biti prilagojeno razmeram na delovnem mestu, saj 2. člen pravilnika o usposabljanju zaposlenih za varstvo pred požarom in o usposabljanju odgovornih oseb za izvajanje ukrepov pred požarom (Ur. l. RS, št. 64/95) zahteva, da program, po katerem poteka usposabljanje zagotavlja tudi teoretično in praktično znanje o pogojih na delovnem mestu v posameznem poslovnem ali industrijskem objektu.

Iz določbe 57. člena sistemizacije delovnih mest javnega vzgojnoizobraževalnega zavoda ... o tem, da so se delavci, ki zasedajo v tem členu našteta delovna mesta (med njimi je tudi delovna mesta hišnika) dolžni izobraževati iz varstva pri delu in obdobno preizkušati svoje znanje iz varstva pri delu, izhaja, da ne gre za obveznost, ki bi jo moral izpolnjevati kandidat za to delovno mesto že pred sklenitvijo delovnega razmerja, temveč za obveznost delavca, da se takšnega usposabljanja udeležuje in hkrati za obveznost tožene stranke, da mu to omogoči. Navedeno pomeni, da postopek izbire kandidata za delovno mesto hišnika ni bil nezakonit, ker je bil izbran kandidat, ki je predložil potrdilo o tem, da je obdobno preverjanje znanja iz varstva pri delu in požarne varnosti opravil pri prejšnjem delodajalcu že leta 1994, ne glede na to, da je bilo v objavi prostega delovnega mesta Zavoda za zaposlovanje, na katerega se je tožnik javil, zapisano, da se zahteva izpit iz varnosti pri delu in protipožarni varnosti. Kot navedeno je to zahtevo možno razumeti le tako, da pomeni, da bo izbrani kandidat po sklenitvi delovnega razmerja moral opraviti preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo oz. preizkus znanja za varstvo pred požarom, pri čemer bosta morala biti tako usposabljanje kot preizkus znanja prilagojena posebnostim delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje tako ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da je tožena stranka postopek izbire kandidata za delovno mesto hišnika opravila zakonito, zaradi česar je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa o izbiri kandidata za delovno mesto hišnika tožene stranke ter zahtevek za ponovitev razpisa za to delovno mesto.

Neutemeljena pa je tudi pritožba tožene stranke. Razmerje med stranko in odvetnikom temelji na zaupanju stranke do odvetnika, zato stranka prosto izbira odvetnika. Tako si je tožena stranka, ki ima sedež sicer v Portorožu, za spor pa je bilo na prvi stopnji pristojno sodišče s sedežem v Ljubljani, lahko izbrala odvetnika s sedežem v Luciji. S tem so nastali tudi večji stroški zastopanja, ki jih s pritožbo zahteva tožena stranka. Vendar pa teh povečanih stroškov postopka tožnik ni dolžan povrniti toženi stranki, saj jih ni mogoče opredeliti kot nujne za ta spor. Zlasti še ob dejstvu, da je na sedežu sodišča prve stopnje v imenik odvetnikom vpisanih čez 250 odvetnikov. Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja za nepriznanje stroškov postopka, ki jih s pritožbo zahteva tožena stranka, so sicer napačni, vendar pa je odločitev materialnopravno pravilna. V skladu s 1. odst. 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Povečani stroški, do katerih je prišlo izključno zato, ker si je stranka pooblaščenca izbrala na povsem drugem koncu Slovenije, pa niso stroški, ki bi bili potrebni za pravdo in ki bi jih stranki, ki je v sporu uspela, bila dolžna povrniti nasprotna stranka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata obe pritožbi, niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila tožena stranka ni bil potreben za ta spor, saj v njem tožena stranka samo razlaga materialno pravo, ki ga pritožbeno sodišče mora poznati, zato tožena stranka sama krije tudi ta del svojih pritožbenih stroškov.