Jedro

Neutemeljene so pritožbene trditve, da niti zakon niti podzakonski predpis ne določa, da bi morala biti oseba, ki podaja oceno delovne uspešnosti, celo leto nadrejena osebi, ki jo ocenjuje, ter da lahko generalni direktor oziroma uprava imenuje kogarkoli za izdelavo ocene, se pravi tudi osebo, ki dejansko ni nadrejena ali pa ni nadrejena daljše obdobje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje navedeno ne izhaja, saj je sodišče le ugotovilo, da je izpodbijano oceno tožnici podala A. A., ki je postala urednica programa B. šele 1. 12. 2021 in da slednja dela tožnice ni poznala. Ker tožena stranka navedenega argumentirano ni prerekala, je sodišče ob upoštevanju 214. člena ZPP štelo, da gre za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožena stranka ni podala nobenih navedb in dokaznih predlogov, da se je ocenjevalka z delom tožnice v letu 2021 seznanila kako drugače, četudi v tem letu 11 mesecev ni bila tožničina nadrejena delavka. Torej sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, ki ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 274,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo Sklep komisije tožene stranke za preizkus ocene z dne 22. 6. 2022 in ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti tožnice v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 z dne 7. 3. 2022 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni od vročitve sodbe oceni delovno uspešnost tožnice kot javne uslužbenke v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2021 do 31. 12. 2021 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari v tem postopku (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča napačna, ker niti zakonski niti podzakonski predpisi ne določajo, da bi moral biti oseba, ki podaja oceno delovne uspešnosti, celo leto nadrejena osebi, ki jo ocenjuje. Ugotovitev sodišča, da bi bilo smiselno, da bi oseba, ki ocenjuje delo poznala delo osebe, ki jo ocenjuje, je sicer razumna, vendar ta pogoj ni zahtevan v predpisih. Oceno praviloma da zakoniti zastopnik delodajalca, se pravi v obravnavanem primeru generalni direktor oziroma sedaj uprava tožene stranke, čeprav je jasno, da ob več kot 2000 zaposlenih pri toženi stranki ni verjetno, da bi generalni direktor poznal delo vsakega posameznega zaposlenega. Za odločitev sodišča, da oseba, ki je bila en mesec nadrejena tožnici, ne sme dati ocene delovne uspešnosti, ni pravne podlage. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je Uredba, ki ureja ocenjevanje, zakonita. Tudi ZSPJS nima konkretnih meril in pogojev glede ocenjevanja. Sodišče pa je pri odločanju vezano le na zakone in ustavo. Ker noben zakon ne določa meril za ocenjevanje javnih uslužbencev, sodišče ne sme odločitve opreti na Uredbo, ker ta nima zakonske podlage. Tako je odločilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi Up-807/13, in sicer da so sodišča vezana le na ustavo in zakon, kar pomeni, da predpisov izvršilne veje oblasti pri odločanju niso dolžna uporabljati, če ocenijo, da so v neskladju z zakonom oziroma ustavo. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi X Ips 282/2014 odločilo, da pravilnik kot podzakonski predpis ne sme vsebovati določb, ki nimajo podlage v zakonu. ZSPJS v 17. členu določa le, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto, sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela, pri tem pa ne določa meril ali drugih načinov za ugotavljanje uspešnosti, v drugem odstavku pa določa le, da se z Uredbo določi postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje. Zato bi sodišče lahko presojalo oceno delovne uspešnosti le, če bi katerikoli zakon določal merila in postopek za ocenjevanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožene stranke v pritožbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo odločilna dejstva ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki med drugim v prvem odstavku 17. člena določa, da se delovna uspešnost ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela. Podrobneje je ocenjevanje javnih uslužbencev urejeno v Uredbi o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s sprem.), ki v 3. členu med drugim določa, da se letna ocena delovne uspešnosti opravi na osnovi elementov iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS (prvi odstavek), ocena pa je lahko odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo in nezadovoljivo (drugi odstavek). Na zahtevo javnega uslužbenca se opravi preizkus ocene pred pristojno komisijo (17.a člen ZSPJS) in v prilogi 3 Uredbe so podrobneje urejeni elementi delovne uspešnosti javnega uslužbenca po kriterijih, navedenih v prvem odstavku 17. člena ZSPJS. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da ni zakonske podlage za ocenjevanje javnih uslužbencev in da sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti na Uredbo, ker le-ta nima zakonske podlage.

7. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-807/13, ki je odločilo, da je v skladu s 125. členom Ustave RS sodišče vezano le na ustavo in zakon, ter da predpisov izvršilne veje oblasti pri odločanju sodišča niso dolžna uporabiti, če ocenijo, da se v neskladju z zakonom oziroma ustavo. Kot je pritožbeno sodišče že navedlo ocenjevanje javnih uslužbencev ureja Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, ki v drugem odstavku 17. člena določa, da se postopek in način preverjanja izpolnjevanja pogojev za napredovanje določi z Uredbo Vlade RS. To pa je Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede in, kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje (točka 9), Uredba ni v nasprotju z zakonom.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožnica zoper oceno delovne uspešnosti nima sodnega varstva, saj sedmi odstavek 17.a člena ZSPJS določa, da javni uslužbenec zoper oceno komisije lahko uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Da gre pri oceni delovne uspešnosti za odločanje o pravici iz delovnega razmerja, pa izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 149/2017 z dne 16. 1. 2018. 9. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da niti zakon niti podzakonski predpis ne določa, da bi morala biti oseba, ki podaja oceno delovne uspešnosti, celo leto nadrejena osebi, ki jo ocenjuje, ter da lahko generalni direktor oziroma uprava imenuje kogarkoli za izdelavo ocene, se pravi tudi osebo, ki dejansko ni nadrejena ali pa ni nadrejena daljše obdobje. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (točka 10) navedeno ne izhaja, saj je sodišče le ugotovilo, da je izpodbijano oceno tožnici podala A. A., ki je postala urednica programa B. šele 1. 12. 2021 in da slednja dela tožnice ni poznala. Ker tožena stranka navedenega argumentirano ni prerekala, je sodišče ob upoštevanju 214. člena ZPP štelo, da gre za priznana dejstva. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da tožena stranka ni podala nobenih navedb in dokaznih predlogov, da se je ocenjevalka z delom tožnice v letu 2021 seznanila kako drugače, četudi v tem letu 11 mesecev ni bila tožničina nadrejena delavka. Torej sodišče prve stopnje se ni postavilo na stališče, ki ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, in sicer 375 točk za odgovor na pritožbo ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 274,50 EUR. Tožena stranka je dolžna stroške odgovora na pritožbo povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).