Jedro

Pritožnica prezre dejstvo, da v predmetni zadevi začasno zavarovanje ni več odrejeno, saj je bila pravnomočna odločba o odvzemu premoženjske koristi že izvršena in je bila torej premoženjska korist odvzeta, kar ipso facto pomeni prenehanje začasnega zavarovanja.

Izrek

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka sklepa obdolženemu A. A. vrnilo stanovanje številka 4 s pripadajočim kletnim prostorom, oboje na naslovu G. ulica 20, M., pri čemer je razveljavilo vknjižbo lastninske pravice v korist Republike Slovenije z dne 19. 6. 2016 in odločilo, da se po uradni dolžnosti vpiše lastninska pravica v korist A. A. Slednjemu je vrnilo tudi plačano denarno kazen v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačano razliko med vrednostjo pridobljene premoženjske koristi in vrednostjo odvzetega premoženja v višini 25.320,56 EUR, prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov, kot so razvidni iz izreka izpodbijanega sklepa. Obdolžencu je vrnilo tudi nadomestilo za odvzet in na javni dražbi prodan osebni avtomobil Toyota Yaris v višini 590,00 EUR. V točki II je še odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa finančno računovodski službi Okrožnega sodišča v Mariboru odreja, da iz proračunskih sredstev Okrožnega sodišča v Mariboru obdolženemu vrne denarno kazen v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razliko med vrednostjo pridobljene premoženjske koristi in vrednostjo odvzetega premoženja v višini 25.320,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter nadomestilo za odvzet in nato prodan osebni avtomobil Toyota Yaris v višini 590,00 EUR na ta način, da se navedene zneske nakaže na njegov transakcijski račun.

2. Zoper takšen sklep se pritožuje državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče predmetno zadevo čim prej vzame v obravnavanje in jo obravnava prednostno upoštevaje kratek zastaralni rok iz drugega odstavka 91. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ter da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Državna tožilka v obrazložitvi pritožbe uvodoma povzema potek dosedanjega kazenskega postopka ter utemeljitev izpodbijanega sklepa, s katerim ne soglaša. Poudarja namreč, da se je celotna kazenska zadeva zaradi razveljavitve s strani Ustavnega sodišča Republike Slovenije (odločba Up-899/16-28, Up-900/16-25 in Up-901/16-25 z dne 5. 5. 2022) vrnila v fazo ponovnega sojenja po pravnomočni obtožnici, ko je bilo še v veljavi začasno zavarovanje. Slednje je bilo odrejeno že s sklepom preiskovalnega sodnika I Kpd 42756/2010 z dne 23. 7. 2010 in je bilo, kot navaja državna tožilka, nazadnje podaljšano s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru II K 34177/2012 z dne 21. 10. 2013, in sicer za šest mesecev (od 23. 10. 2013 do 23. 4. 2014). Začasno zavarovanje je bilo podaljšano na nepremičnini na naslovu G. ulica 20 ter na premičnini - osebnem avtomobilu znamke Toyota Yaris, last A. A. Sodišče prve stopnje bi moralo po stališču pritožbe po razveljavitvi sodb, ko se je zadeva vrnila v fazo po vložitvi pravnomočne obtožnice, ki je zajemala tudi predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja, sprejeti odločitev glede začasnega zavarovanja, saj v predmetni zadevi skupni rok trajanja začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice še ni potekel. 5. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje ob vložitvi obtožnice že odločilo o predlogu okrajnega državnega tožilca za podaljšanje ukrepa zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi, in sicer s sklepom II K 34177/2012 z dne 22. 4. 2014. Stališče pritožbe, da je predlog za podaljšanje začasnega zavarovanja del obtožnice in da bi moralo sodišče prve stopnje, ko se je zadeva vrnila v fazo po vložitvi pravnomočne obtožnice, ponovno sprejeti odločitev glede začasnega zavarovanja, ni pravilno. 269. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) določa vsebino obtožnice, pri čemer predlog za odreditev oziroma podaljšanje začasnega zavarovanja ni del obtožnice. Četudi je predlog podan z isto vlogo, gre procesno za dve različni vlogi in dva samostojna postopka (prim. G. Klun, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 3. knjiga, str. 496). Ustavno sodišče je s svojo odločitvijo razveljavilo dotedanje sodbe in dejansko vrnilo zadevo v fazo po vložitvi pravnomočne obtožnice, vendar to ne pomeni, da je treba ponovno odločiti tudi o predlogu za podaljšanje začasnega zavarovanja. O tem predlogu je namreč že bilo odločeno, pri čemer Ustavno sodišče nobenega od pravnomočnih sklepov o podaljšanju začasnega zavarovanja ni razveljavilo.

6. Ob tem pritožnica tudi prezre dejstvo, da v predmetni zadevi začasno zavarovanje ni več odrejeno, saj je bila pravnomočna odločba o odvzemu premoženjske koristi že izvršena in je bila torej premoženjska korist odvzeta, kar ipso facto pomeni prenehanje začasnega zavarovanja. Zato se državna tožilka tudi napačno sklicuje na sodbo (pravilno sklep) Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 48115/2012 z dne 8. 3. 2016, saj je v navedeni zadevi bilo začasno zavarovanje še v teku in je bilo z izpodbijanim sklepom odpravljeno, četudi je bila zadeva v odločbi o krivdi pravnomočna in je bil še v veljavi predhodni sklep o začasnem zavarovanju. V navedeni zadevi ljubljanskega višjega sodišča torej ponovno sojenje ni bilo vrnjeno v fazo po pravnomočni obtožnici, temveč je šlo za fazo po pravnomočnosti sodbe (ko začasno zavarovanje ostane v veljavi do odvzema premoženjske koristi), zato zadeva niti s tega vidika ni primerljiva. Prav tako se pritožnica napačno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Kopru II Kp 29407/2010 z dne 18. 6. 2015, saj je bilo v navedeni zadevi ključno vprašanje teka roka za trajanje začasnega zavarovanja po vložitvi obtožnice. Vprašanje trajanja začasnega zavarovanja v navedeni zadevi je torej še bilo aktualno, medtem ko v predmetni zadevi zaradi izvršitve odvzema premoženjske koristi začasno zavarovanje ni več odrejeno. Poleg tega je stališče pritožnice, ki se zavzema za uporabo roka skupnega trajanja začasnega zavarovanja, tudi v nasprotju s stališčem v navedenem sklepu koprskega višjega sodišča. V tej zadevi je namreč višje sodišče jasno presodilo, da po razveljavitvi sodbe ni več (obsodilne) sodbe, zato je treba glede trajanja začasnega zavarovanja upoštevati rok iz četrtega odstavka 502.b člena ZKP, to je maksimalni triletni rok po vloženi obtožnici. Če to stališče prenesemo na obravnavano zadevo (ob predpostavki, da odvzem premoženjske koristi še ne bi bil izvršen in bi bilo začasno zavarovanje še aktualno), bi torej glede na vloženo obtožnico 20. 4. 2012 rok za začasno zavarovanje iztekel 20. 4. 2015. Začasno zavarovanje v predmetni zadevi ni bilo nazadnje podaljšano s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru II K 34177/2012 z dne 21. 10. 2013 (od 23. 10. 2013 do 23. 4. 2014), kot navaja pritožnica, temveč so sklepi o podaljšanju začasnega zavarovanja sledili še kasneje, in sicer 23. 4. 2014 (od 23. 4. 2014 do 23. 10. 2014), 22. 10. 2014 (od 23. 10. 2014 do 23. 4. 2015), 21. 4. 2015 (od 23. 4. 2015 do 23. 10. 2015), 20. 10. 2015 (od 23. 10. 2015 do 23. 4. 2016), 21. 4. 2016 (od 23. 4. 2016 do 23. 10. 2016), 18. 10. 2016 (od 23. 10. 2016 do 23. 4. 2017), 20. 4. 2017 (od 23. 4. 2017 do 23. 10. 2017), 20. 10. 2017 (od 23. 10. 2017 do 23. 4. 2018 – le še za vozilo, saj je bila nepremičnina že prenesena na Republiko Slovenijo) in 19. 4. 2018 (do 23. 10. 2018).

7. Sodišče prve stopnje je torej glede na to, da je z razveljavitvijo sodb z odločbo Ustavnega sodišča odpadla pravna podlaga za odvzem premoženjske koristi, prav tako za plačilo obdolžencu naložene denarne kazni, ravnalo pravilno, ko je predmetno premoženje, kot je natančneje opredeljeno v točki I izreka izpodbijanega sklepa in ni več predmet začasnega zavarovanja, obdolžencu vrnilo.

8. Ob vsem navedenem se tako pritožbena izvajanja državne tožilke izkažejo za neutemeljena, zato je pritožbeno sodišče, ki ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa po petem odstavku 402. člena ZKP ni ugotovilo nobenih kršitev, odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).