Jedro

Če je razveljavljena pogodba o dosmrtnem preživljanju in stranka zahteva vrnitev koristi od prejetega, se pravi dohodke, ki jih je prejemala od kmetije, se upošteva v korist preživljanca, ki mu je bila kmetija vrnjena, le čisti dobiček, ki ga je dajala kmetija.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožnikov v znesku 2,962.809,00 SIT in da obstaja v enakem znesku v pobot uveljavljani zahtevek tožencev, zaradi česar je po pobotanju zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov. Gre za medsebojne terjatve pogodbenih strank iz razveljavljene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Tako je tožeči stranki priznalo 392.807,00 SIT od zahtevanih 622.863,00 SIT za ureditev sadovnjaka, v celoti priznalo 65.599,00 SIT za dveletno oskrbo v času nerodnosti, 418.728,00 SIT od zahtevanih 440.128,00 SIT za gradnjo in adaptacijo objektov, v celoti zahtevanih 1,586.949,00 SIT za 8 let dela tožnikov na posestvu in 498.726,00 SIT od zahtevanih 960.000,00 SIT za dani preužitek.

Priznalo pa je tudi v pobot uveljavljane zahtevke tožencev, in sicer 573.484,00 SIT za najemnino in uporabnino gospodarskih poslopij in stanovanja, 118.361,00 SIT za posekan les in 2,471.588,00 SIT za dohodek tožnikov od posestva, kar skupaj znese več, kot je bilo priznano tožeči stranki.

Iz vseh treh pritožbenih razlogov izpodbija sodbo tožeča stranka, ki predlaga, naj jo višje sodišče razveljavi in vrne zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom, ali pa naj razpiše samo pritožbeno razpravo. Opozarja, da je že v začetku postopka izločevala sodnico, vendar pa je bil predlog za njeno izločitev zavrnjen in ga zato uveljavlja zdaj. Sodnica je namreč erazpoložena do tožnikov in favorizira toženca. Izpodbija angažiranje izvedenke M.S., ki je običajno sodnica porotnica, ona pa vpliva na usodo pravde. Izračun, ki ga je napravilo sodišče, nima nič skupnega s pravico. Tožnica izpodbijata v pobot uveljavljani zahtevek glede dohodka od posestva, saj ni nikjer nobenega dokaza, da bi bil ta dohodek dejansko dosežen. Ni tudi dokazov, da bi se s tem dohodkom tožnika obogatila. Vse kar sta dobila, sta vlagala v posestvo, saj nista nič porabila zase, razen za osebne življenjske potrebe. Tožnik je vlagal v posestvo tudi svoj zaslužek iz delovnega razmerja. Znatno sta povečala vrednost posestva z gradnjami, adaptacijami, napravo silosov, gospodarskega poslopja in hleva. Potrebno bi bilo oceniti vrednost posestva na dan izročitve in vrednost po prenehanju razvezne pogodbe. Razlika v vrednosti je in z njo sta toženca obogatena.

Tožnika sta ves dohodek vlagala. Pri plačilu njunega dela je bila že ovrednotena prehrana. Dohodek od posestva bi moralo sodišče zmanjšati za toliko, kolikor je manj ocenjeno delo, ki sta ga tožnika opravila na posestvu, in za dohodek vložen v posestvo za njegovo izboljšanje.

O tem bi bilo potrebno zaslišati izvedenca.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa, da mora stranka zahtevati izločitev sodnika brž, ko zve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnavanja pred sodiščem prve stopnje (drugi odst. 73. čl.). Tožeča stranka torej ne more v pritožbi proti sodbi predlagati izločitve sodnice - predsednice senata. Lahko pa bi s pritožbo proti glavni stvari zajela tudi pritožbo proti sklepu o zavrnitvi predloga za izločitev sodnice, ker pač ni posebne pritožbe zoper takšen sklep (peti odst. 74. čl. in drugi odst. 378. čl. ZPP).

Vendar tožeča stranka tako ni ravnala, saj le ponavlja izločitveni predlog. Podobno velja tudi za izločitev izvedenke. Zakon namreč določa, da mora stranka zahtevati izločitev izvedenca brž, ko zve, da je podan razlog izločitve, to pa najpozneje do začetka dokazovanja z izvedenci (drugi odst. 254. čl. ZPP). Uveljavljanje takšnega predloga šele v pritožbi proti glavni stvari je torej prepozno.

Ni mogoče nadalje upoštevati pritožbenega stališča v zvezi z uporabo materialnega prava, ko tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek na obogatitvi tožene stranke z večjo vrednostjo posestva v primerjavi s stanjem, ko sta tožnika prišla nanj in potem ko sta ga zapustila. Do takšnega obogatitvenega zahtevka bi sicer bila lahko tožnika upravičena, vendar svojih zahtevkov in svojega celotnega tožbenega zahtevka nista utemeljevala na tej podlagi, marveč le na povrnitvi stroškov, ki sta jih imela v zvezi z ureditvijo sadovnjaka, dvoletno oskrbo nasada, gradnjo in adaptacijo objektov, preužitkom, ki sta ga dajala tožencema in odmeno za 8-letno delo na njunem posestvu. Tako tistemu delu pritožbe, s katerim trdita, da uveljavljata svoj zahtevek na večvrednosti posestva, ni mogoče ugoditi, saj bi šlo v takšnem primeru za spremembo tožbe, ker bi se tako spremenila istovetnost zahtevka (prvi odst. 191. čl. ZPP), tožbo pa je mogoče spremeniti le do konca glavne obravnave (prvi odst. 190. čl. ZPP).

Končno tudi ni mogoče, vsaj za zdaj, pritrditi pritožbi tožeče stranke, češ da ni izkazano, da bi tožnika dejansko dobila dohodek iz posestva, in da je vprašljivo, ali je posestvo takšen dohodek tudi dajalo. Tožeča stranka namreč tega doslej ni ugovarjala, sedanje pritožbene trditve pa so le splošne, ko se samo vprašuje, ali je bil dohodek dosežen. Med postopkom je grajala le vrednotenje dela (narok 30.10.1990). Še več, tožeča stranka je priznala, da bi kmetija morala dajati takšen dohodek pri normalni kmečki uporabi, ne postavlja pa trditve ne dokazov, da takšnega dohodka ni dajala. Sodišče prve stopnje je zaradi povedanega lahko utemeljeno sprejelo kot dokazano, da je kmetija lahko dajala dohodek, kot ga je izračunala izvedenka.

V zvezi s slednjim pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Izvedenka, katere mnenje je sodišče sprejelo, je pojasnila, da je v dohodku, ki ga daje kmetija, zajetih 40 % materialnih stroškov, 40 % stroškov za delo, 20 % pa predstavlja dobiček. Ko je sodišče priznalo tožnikoma njuno delo na posestvu, po drugi strani pa tožencema njuno v pobot uveljavljano terjatev iz naslova dohodka, ki naj bi ga imela tožnika od posestva, je po odbitku materialnih stroškov upoštevalo tako dobiček kot delo (tožnikov). Ko sodišče tako po eni strani tožnikoma priznava terjatev iz naslova njunega dela na posestvu, jima zdaj s tem iz naslova dohodka to jemlje. V zadevah, kot je obravnavana, ko gre za obveznost vrnitve vrednosti v primeru, ko kdo kaj sprejme glede na podlago, ki je pozneje odpadla (četrti odst. 210. čl. ZOR), ima prikrajšani pravico uveljavljati tako kondikcijske, obogatitvene zaradi večvrednosti, kot je bilo omenjeno in odškodninske zahtevke (četrti odst. 120.čl. Zakona o dedovanju, ker je šlo tu za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in cit. četrti odst. 210. čl. ZOR). Med kondikcijskimi zahtevki pa je tudi zahtevek za povračilo koristi, ki ga lahko uveljavlja vsaka stranka za koristi, ki jih je imela od tistega, kar je dolžna vrniti oz. povrniti (četrti odst. 132. čl. ZOR) oz., kot v obravnavanem primeru, kar je tožeča stranka že vrnila (posestvo). Korist pa pomeni v tem primeru le čisti dohodek, torej po odbitku materialnih stroškov in stroškov za delo.

Le slednje je namreč korist, katere povračilo lahko zahteva tožena stranka od tožeče. Po doslej zbranem dokaznem gradivu in zlasti na podlagi mnenja izvedenke M.S. z dne 25.5.1992 pa bi to zneslo znatno manj, kot je priznalo sodišče toženi stranki, saj bi ji šlo, kot je bilo prej pojasnjeno, le 20 % celotnega dohodka, ki ga daje kmetija upoštevaje materialne stroške in delo. Ker je tožena stranka postavila pobotni ugovor do višine vtoževanega oz. prisojenega tožbenega zahtevka, je bilo potrebno sodbo v celoti razveljaviti, da bo lahko sodišče odločilo še o drugih v pobot uveljavljanih terjatvah, po drugi strani pa tudi še raziskalo okoliščine o dejanskem dohodku od kmetije, če bo tožeča stranka še vztrajala pri tem, da kmetija ni toliko dajala, kot je izračunala izvedenka, in če bo za te svoje trditve ponudila nasprotne dokaze. Po tako dopolnjenem postopku bo mogoče o stvari dokončno pravilno odločiti.

Pritožbeno sodišče pa ni ugodilo predlogu za ponovno sojenje pred spremenjenim senatom, saj za to ni videti razlogov. Sodba je bila namreč razveljavljena zaradi nepravilne uporabe materialnega prava.