Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo sedaj veljavni zakon KZ-1C, po katerem izvršitev denarne kazni zastara po šestih letih od pravnomočnosti sodbe, čeprav je za obsojenca glede na čas storitve kaznivega dejanja (od 3. 3. 2011 do 26. 9. 2012) milejši zakon KZ-1, ki je določal, da izvršitev denarne kazni zastara po treh letih od pravnomočnosti sodbe. Glede na navedeno je izvršitev denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala 29. 11. 2016, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena problematizirana denarna kazen, postala pravnomočna 29. 11. 2013, zato ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni v zapor ter je potrebno postopek za njeno izvršitev ustaviti.

Izrek

I. Ob odločanju o pritožbi se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti razveljavi in se postopek za izvršitev denarne kazni zaradi zastaranja ustavi.

II. Stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega dostavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in potrebni izdatki obsojenca na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo V Kr 38816/2013 z dne 7. 6. 2019 odločilo, da se obsojenemu A. A. s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 38816/2013 z dne 26. 8. 2013 pravnomočno dne 29. 11. 2013 izrečena denarno kazen 300,00 EUR izvrši tako, da se obsojencu za vsakih začetih 20,00 EUR določi en dan zapora in se izvrši 15 dni zapora.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obsojenec sam brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez predloga s prošnjo, da se upošteva, da bo 21. 9. 2019 celoten znesek plačal in da naj o tem odloča višje sodišče. 3. Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo po uradni dolžnosti.

4. Pritožnik sicer razlogov izpodbijanega sklepa v ničemer ne izpodbija, zatrjuje le, da bo 21. 9. 2019 celoten znesek plačal in se zato pritožuje na sodbo okrajnega sodišča z dne 26. 8. 2013, ker takrat dobi prvo socialno pomoč, ko ga bodo spustili iz zapora. Sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 38816/2013 z dne 26. 8. 2013 je postala pravnomočna dne 29. 11. 2013 in je torej ni mogoče izpodbijati s to pritožbo, je pa pritožbeno sodišče pritožnikove navedbe štelo in obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo, navedeno v uvodu te odločbe.

5. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v sodbi, ki se izpodbija z obsojenčevo pritožbo, prekršilo kazenski zakon, ko je zmotno uporabilo v času odločanja veljavne določbe KZ-1B oziroma KZ-1C, čeprav bi moralo upoštevati za obsojenca milejši KZ-1. Po določbi 7. člena KZ-1 se v primeru spremembe kazenskega zakona po storitvi kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je milejši za storilca.

6. Obsojenec je namreč kaznivo dejanje storil v času od 3. 3. 2011 do 26. 9. 2012. V času storitve dejanja (3. 3. 2011) je veljal KZ-1, ki je v 5. točki 92. člena določal, da se izrečena denarna kazen ne sme več izvršiti, ko so potekla tri leta od obsodbe, po določbi prvega odstavka 94. člena KZ-1 pa se zastaranje izvršitve kazni začne s pravnomočnostjo sodbe. Novela KZ-1B, ki je začela veljati 15. 5. 2012, pa je zastaralni rok za izvršitev denarne kazni po 5. točki 92. člena podaljšala na šest let, medtem ko s kasnejšimi spremembami istega zakona zakonodajalec v to določbo ni posegal. 7. Sodišče prve stopnje se z zastaranjem izvršitve denarne kazni ni ukvarjalo in je očitno zmotno uporabilo sedaj veljavni zakon KZ-1C, po katerem izvršitev denarne kazni zastara po šestih letih od pravnomočnosti sodbe, čeprav je za obsojenca milejši zakon KZ-1 glede na to, da je ta določal, da izvršitev denarne kazni zastara po treh letih od pravnomočnosti sodbe. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izvršitev denarne kazni v obravnavani zadevi zastarala 29. 11. 2016, saj je sodba sodišča prve stopnje, s katero je bila obsojencu izrečena problematizirana denarna kazen, postala pravnomočna 29. 11. 2013. Zato ni podlage za spremembo neplačane denarne kazni 300,00 EUR v petnajstdnevni zapor, to pa je narekovalo višjemu sodišču razveljavitev izpodbijane sodbe in odločitev, da se postopek za njeno izvršitev zaradi zastaranja izvršitve denarne kazni ustavi. Ker je zaradi takšne odločitve pritožba obsojenca postala brezpredmetna, se sodišče druge stopnje do slednje tudi ni opredeljevalo.

8. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP pa je odločeno tudi, da stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega dostavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obsojenca bremenijo proračun.