Jedro

V sporu majhne vrednosti ni mogoče (niti smiselno) uporabiti določbe drugega odstavka 286. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 101869/2015 z dne 4. 9. 2015 v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi (II. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 40,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2015 dalje od plačila (III. točka izreka) ter v roku 8 dni povrne 435,86 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeči stranki je bila pritožba vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Postopek v sporih majhne vrednosti (30. poglavje Zakona o pravdnem postopku – ZPP) je poseben postopek, ki je izraz načela ekonomičnosti in pospešitve postopka. Razmerje med rednim in posebnim postopkom je zamejeno v 442. členu ZPP, ki določa: če v tem poglavju ni posebnih določb, veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti druge določbe tega zakona. V postopku v sporih majhne vrednosti je v primerjavi z rednim postopkom poudarjeno načelo pisnosti postopka in poostreno načelo prekluzije pri navajanju dejstev in predlaganju dokazov (in zatorej sklicevanje pritožnice na sodno prakso, ki se opredeljuje do vprašanja prekluzije v rednih postopkih ni relevantno). Stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze samo v tožbi oziroma v odgovoru na tožbo, v pripravljalni vlogi pa odgovarja na doslej podane navedbe nasprotne stranke (451. in 452. člen ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v kakšnih drugih vlogah od navedenih, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). ZPP torej v poglavju, ki ureja spore majhne vrednosti, posebej ureja trenutek, do katerega lahko stranka navaja dejstva in predlaga dokaze. Zaradi navedenega v sporu majhne vrednosti ni mogoče (niti smiselno) uporabiti določbe drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri lahko stranka še kasneje navaja dejstva in predlaga dokaze, če tega brez svoje krivde ni storila pravočasno (N. Betteto, ZPP s komentarjem, 3. knjiga, str. 716 ub VSL I Cp 2479/2012).

6. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da novih dejstev in novih dokazov v zvezi s plačilom vtoževanega računa, ki jih je tožena stranka navedla oziroma predložila v drugi pripravljalni vlogi, ne bo upoštevalo. Navedenega ne more spremeniti okoliščina, da se je tožeča stranka do te vloge opredelila, saj vloge tožeče stranke z dne 12. 2. 2016 sodišče prve stopnje ni upoštevalo in njene vsebine ni povzemalo v sodbo, kot to sicer protispisno trdi pritožnica. Drži sicer, da se je sodišče prve stopnje do predloženih dokazov v prilogi B1 do B3 vseeno opredelilo in ocenilo, da tudi na njihovi podlagi ne bi moglo priti do zaključka, da je tožena stranka plačala vtoževani račun. Vendar je bilo takšno postopanje sodišča prve stopnje odveč (saj, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, so bili ti dokazi predloženi prepozno). Pritožbeno sodišče se zato do navedb, s katerimi pritožnica izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede teh prepozno predloženih dokazov, ni opredeljevalo (še dodatno, ker pritožnica z njimi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog, prim. prvi odstavek 458. člen ZPP).

7. Tožena stranka v pritožbi nadalje vztraja, da ni pasivno legitimirana v tem sporu, ker je blago naročila po navodilih tedanjega lastnika družbe, tj. družbe V. d. o. o. Do tega ugovora pa se je izčrpno opredelilo že sodišče prve stopnje (prim. 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker pritožnica razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo pasivno stvarno legitimacijo tožene stranke v tem sporu, ne izpodbija (temveč le ponavlja navedbe, ki jih je podala v svojih vlogah), se pritožbeno sodišče tudi do tega (pavšalnega) očitka ni posebej opredeljevalo. Smiselno enako velja za pritožbeno navedbo, da sodišče ni opravilo naroka, saj je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ga ni izvedlo, teh razlogov pa pritožnica ne izpodbija.

8. Tožena stranka v pritožbi končno še navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega predloga za obvestitev drugega o pravdi. Vendar po oceni pritožbenega sodišča tudi ta očitek ni utemeljen. Kadar stranka poda predlog sodišču, naj tretjega obvesti o tekoči pravdi, sodišče o utemeljenosti predloga ne odloča in ga tudi ne preverja. Pomeni, da se do njega tudi ni dolžno posebej opredeliti, ampak ga mora le posredovati tistemu, ki mu je namenjeno. V kolikor sodišče tako ne ravna, gre za kršitev relativne narave, ki pa v sporih majhne vrednosti prav tako ni dovoljen pritožbeni razlog.

9. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).